Petek, 24.10.2014

Mesec otober je posvečen Mariji in molitvi rožnega venca. Po tej zveličavni molitvi Srednica milosti prinaša prošnje in hvale pred Stvarnika. Večja, ko je izražena hvala za lepoto stvarstva v molitvi rožnega venca, mogočnejša milost se izliva v teh veličastnih dnevih meseca listopada v srce vernega človeka. Rožni venec blaženi Slomšek imenuje »zdravilo duha in telesa«. Je pa hkrati ta molitev prepotrebno sredstvo za uresničevanje in  vzpostavljanje edinosti. Zelo smo pretreseni nad ne edinostjo znotraj posamičnih verskih skupnostih. Kot npr. na Bližnjem vzhodu med muslimani. Med Kristjani vladi ne edinost že več kot tisoč let. V današnji božji besedi nas apostol Pavel poziva k edinosti. Cerkev ni združenje ljudi, ker si ugajajo, ampak je skupnost zaradi Kristusa, ki  vse povezuje. Vsak med nami je poklican, da kljub različnosti, gradi edinost. Pavel nas celo opominja: »Opominjam vas torej, jaz ujetnik v Gospodu: živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste poklicani, v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite,da ohranite edinost duha z vezjo miru. ; eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani k enemu upanju svojega poklica; en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh. Zato le radi molimo rožni venec za edinost med različnimi krščanskim cerkvami in verskimi skupnostmi. Še posebej se za mir na svetu. Edinost je namreč najlepši izraz živete vere.   

 

Četrtek, 23.10.2014

Vsa v živobarvnih oblačilih je prišla jesen v deželo. Ljudje smo je zelo veseli. Še najbolj otroci. Ko Stvarnik oblači naravo, se stvari radujejo nad to opravo, vso v pozlati. Čeprav le ta kaj hitro izgubi samo njen lasten sijaj, si ljudje, ki smo krona božjega stvarstva ne moremo kaj, da ne bi izrazili hvalnice nenadkriljivemu Umetniku. Oko in srce se ne moreta nikoli do kraja naužiti lepote jeseni.

Med tem, ko apostol Pavel v današnji božji besedi opisuje lepoto Gospodovega duha. “Prav zaradi tega poklekuje pred Očetom Gospoda. Saj po njem biva vso občestvo v nebesih in na zemlji. Pavel prosi Gospoda za nas, da bi nas obilno prežel z njegovim Duhom. In ne samo to: da bi se krepko utrdili v notranjem človeku in bi se po veri v naših srcih naselil Kristus. Kakšna spodbuda! Še kako želimo biti ukoreninjeni in utrjeni v ljubezni. Saj nam to omogoča razumeti z vsemi svetimi, kakšna je širokost in dolgost in visočina vse spoznanje presegajoče Kristusove ljubezni. Hvala apostolu za tako močno hvalno molitev in zgled. Živimo vztrajno svoj krščanski poklic. V vsej svobodi se predajmo Jezusu z vero, ki ne bo mlačna, počasna in nezaupljiva. Ali ni vera  življenjska skupnost z Bogom in ljudmi? Seveda je. Zato jo radostno udejanjajmo v svojem življenju. S tem bo podoba jeseni še lepša v naših očeh in molitev rožnega venca še vrednejša v Gospodovih očeh.

 

Sreda, 22.10.2014

V duhu nam Gospod razodeva na mnogotere načine svojo naklonjenost. Pri tem pa nas ne sili k takojšnjemu spoznanju. Za to nam pušča dovolj časa. Pa se nam morda kdaj dozdeva, ah, saj se nam ne mudi. Čemu neki bi se pehali za tem spoznanjem. Bog je tako ali tako dovolj potrpežljiv z nami. Bo že počakal, ker je pač Bog in je poln uvidevnosti do nas njegovih neubogljenih otrok. Zato nam apostol Pavel v današnji božji besedi zgovorno dopoveduje: Bogu želi vse odrešiti. Sam meni, da je najmanj primeren za to poslanstvo. Da je postal oznanjevalec je najbolj za to zaslužen Gospod. Mar nismo v pri tem prizadevanju podobni Pavlu. Le malo med nami je takšnih, ki bi se ne želeli dokopati do Gospodove skrivnosti. Ta se nam namreč razodeva vsak trenutek našega življenja. Najenostavnejši ključ za to pa imamo v evangeliju. Današnji evangeljski odlomek nam predstavlja hišnega gospodarja. Ta je buden. Ne pusti, da bi ga presenetil tat in spodkopal njegovo hišo, ker se je nanj pripravil. Bodimo tudi mi pripravljeni. Veseli bodimo povezanosti z Gospodom v molitvi. Zlasti molitvi rožnega venca. Kljub naši domnevni nesposobnosti in pomanjkljivosti nas Jezus ne bo pustil na cedilu, če ga bomo čez dan iskali. Zato ga le radi pozorno poslušajmo in veselo živimo njegov evangelij. 

 

Torek, 21.10.2014

V teh dneh nas preveva ena sama želja, želja po miru. Popolnoma nerazumljivo je, da se celo verniki različnih ver med seboj sovražijo in pobijajo. Zgovoren primer zlorabe vere je islamska država. In ta sploh ni edina. Še precej takšnih bi se našlo. Zato je še kako prav in hvalevredno, da radi molimo rožni venec za mir. Apostol Pavel nam v današnji božji besedi predstavi Jezusa kot „naš mir“. Kar priznajmo si, da naša nepokorščina in greh ustvarjata nemir in sovraštvo med nami. Gospod pa nam želi samo dobro.  Hvala Bogu, da pripadamo Cerkvi. Cerkev je ustanovil Kristus. V njej imamo vsi pravico, da se srečamo z Očetom. Nič drugega ni potrebno za to, kakor, da stopim na pot Jezusovega križa. Ko stopam po tej poti ne stopam sam. Z menoj vstopajajo na njo moje sestre in bratje v veri. Neizrečeno lepi so ti občutki skupne hoje.  Kako prijetne in nikoli dolgočasne so te poti križa. Le kdo izmed nas jih ne pozna. Ko hodimo po njih smo podobni ljudem iz današnjega evangelija. Imamo opasana ledja in prižgane svetilke. Polni smo veselega upanja in  pričakovanja. Čemu torej malodušnost in črnogledost. Mar ne roma Jezus z nami? Da. Od kar pomnimo je z nami in nam naklanja svoj mir in ljubezen. Prav pa je tudi, da ta mir in ljubezen naklanjamo drug drugemu. Še posebaj ga po duhovnih vezeh podarjamo okoljem, kjer vladata sovraštvo in vojna. Želim vam, karseda  miren in prijazen dan.

 

Ponedeljek, 20.10.2014

Jesen si je že dodobra utrla pot v deželo. Vsa njena barvitost priča o njeni minljivosti. Glej še pred tedni je bil dobršen del radiških gozdov zeleno obarvan. Zdaj pa vse bolj bledijo in spreminjajo svojo podobo. Podobno je z nami: tudi mi se spreminjamo, naša narava in obnašanje, a zveličavno vero želimo ohraniti neokrnjeno. Saj Bog usmiljeno gleda na našo neubogljenost. Kadar grešimo in delamo smo pač mrtvi. Na to nas spominja apostol Pavel v današnjem berilu. „Bog, ki je Bogat v usmiljenju, nas je zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, oživil s Kristusom.“ Ja njegovo oko je pozorno v skrbi za pravičnejši svet. Še posebaj ga vznemirja sovraštvo med verskimi skupinami na račun njegove ljubezni. Kar je pravi paradoks in nekaj nezaslišanega. Kljub temu nas grešne ljudi ljubi. Ljubi in vodi nas s Kristusovim duhom. V evangeliju pa nas s priliko o bogatem človeku svari pred lakomnostjo. Tega bogatega človeka preseneti smrt. Njegovo bogastvo mu sedaj nič več ne koristi.  Ob tem lahko ugotovimo, kako kratkotrajna vrednost je zemeljsko bogastvo. Ljudje smo edina bitja sposobna jasnega spoznanja. Zato se v hvaležnosti za ta božji dar trudimo za lepo bogovdano življenje. Gmotne dobrine pa uporabljamo skromno in odgovorno in bodimo ob tem solidarni z ubogimi. Kaj bi nam torej pomagalo, če bi si nabirali zaklade na zemlji, pred Boga pa bi prišli praznih rok, kakor bogat človek iz evangeljske prilike. Prosimo Gospoda za nenavezanost na vse, kar nas oddaljuje od Boga in bližnjega. 

 

Nedelja, 19.10.2014

Danes obhajamo misjonsko nedeljo. Po krstu smo vsi misjonarji. Kako smo lahko veseli vere. Vere, ki so nam jih posredovali naši prvi misjonarji-namreč naši starši. Po Slomšku nam le-ta predstavlja „luč“. Zato, tisočkrat hvala za to „neugasljivo luč“ našim staršem in duhovnikom ter vernemu občestvu. Oh, sam Bog vedi, koliko je še ljudi na svetu, ki hrepene po veri, po tej „zveličavni luči“. Kaj vse bi dali, če bi mogli, a ne morejo, ker nimajo nikogar, ki bi jim jo prinesel. Papež Frančišek nas neprestano spodbuja na zelo konkreten način k življenju po veri. Kako naj govorimo o misjonski dejavnosti, če je sami ne živimo v domačem okolju. Kakšno neverjetno spoznanje je to, če zmoremo v sebi odkriti  misjonskega duha. V svojem apostolskem pismu Evangelij veselja, povdari:“ Vsak kristjan in vsaka skupnost mora odkriti, kakšno pot terja  Gospod. A vsi smo poklicani, da sprejmemo ta klic, da zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo obzorja, ki potrebujejo luč evangelija. Danes je življenjskega pomena, da gre Cerkev oznanjat evangelij vsem, v vse kraje, v vse okoliščine brez odlašanja, brez odpora, brez strahu. Evangeljsko veselje je za vse ljudstvo, nihče ne more izključiti nikogar. Skupnost(župnija, škofija, redovna skupnost, družina…), ki je izkusila Božjo ljubezen, „si neizmerno želi podarjati usmiljenje, saj je sama izkusila neskončno Očetovo usmiljenje in njegovo moč“(VE 24). Kristjan in misjonar-to je eno in isto. Zato je tudi prav, da misjonarje podpiramo z molitvijo in z gmotno pomočjo. Misjonska nedelja ne doseže svojega namena, če sami ne sodelujemo. Izraz misjonar je latinski in pomeni poslanec. Običajno izročijo misjonarjem na pot misjonski križ. To je „knjiga“, iz katere se kristjan uči velikodušne ljubezni. Zato živimo velikodušno krščanstvo. Imejmo živo zavest, da smo nekomu potrebni. Kar precej ljudi je, ki danes ne vedo, čemu naj živijo. Zdijo se sami sebi nekoristne in nepotrebne. Ja, tudi med nami so takšni. Le malo odprimo oči in že jih bomo našli: pa naj so to člani naše družine, sodelavci, stanovalci bloka, sosedje, osamljeni, bolni, stari… Mar ni naše misjonsko področje obsežno…?