Petek, 1.11.2013 - Praznik vseh svetnikov

Kakor daleč mi seže spomin nazaj, še zmeraj sem videl za Vse svete na božjih njivah ogromne množice ljudi. Razumljivo: saj z obiskom grobov in molitvami sorodniki, prijatelji in znanci umrlih, izrazimo svojo globoko spoštovanje do pokojnih. Kajti  molk in molitev, predstavljata tisto nikoli pretrgano vez med še živečimi in umrlimi. Še bolj to velja za verne ljudi. Zdi se, da so  v tem času spominov na rajne tudi neverni verni. Neopisljivo veličastno je spoznanje, o duhovni povezanosti s svetniki in našimi rajnimi. Saj ti niso za vedno umrli. Umrli so za ta svet, da bi potem v nebesih zaživeli.  Praznik Vseh svetih je resnično slovesen praznik. Vsi sveti so nam prepotrebni sopotniki skozi življenje. Svetniki so kot zvezde, ki nenehno izžarevajo luč resnice in življenja v današnji svet. Pomembnost občestvene povezanosti z vsemi brati in sestrami je izrazil 2. Vatikanski koncil v konstituciji o Cerkvi:« Ne obhajamo spomina svetnikov le zaradi njihovega zgleda, ampak še bolj zato, da bi se z izvrševanjem bratovske ljubezni krepila enota vse Cerkve v Duhu. Praznik vseh svetnikov nas tako spominja na junake vere, ki niso le v veri pristopili iz tega življenja v večno, ampak so že v tem življenju delovali pod vidikom večnosti. Lahko bi jih imenovali tudi heroje; na poseben način to velja za mučence. Zato se trudimo živeti svetniško. Kaj pomeni biti svetnik? Namreč to, živeti preprosto življenje. Živeti po Jezusovih blagrih: ponižno, krotko, usmiljeno, čisto v srcu, delati za mir in pravico. 

 

Četrtek, 31.10.2013 - Sv. Bolfenk (Volbenk), škof

Bog nas je ustvaril za to, da bi bili srečni. A iz dneva v dan nas sooča dnevno časopisje in elektronski mediji, da še vedno pretežni del človeštva živi v bedi in nesrečno. Zato sploh ne čudi, da prihaja do strašnih nesreč. Ena tako groznih se je ne dolgo tega pripetila  nekaj sto beguncem iz Severne Afrike  tik pred izkrcanjem na otok Lampedusa. Zaradi požara na krovu in pomanjkljivih plavalnih sposobnosti so ti našli prerano smrt v valovih sredozemskega morja. Neverjetno. Kdo je kriv za to? Mar samo evropska politika? Ne samo ona, ampak tudi svetovna! Vsi smo odgovorni za blagor so zemljana, sodržavljana, sodeželana, sofarana, družinskega člana, sozakonca, otroke, itd. Še posebej Kristjani!  Zato se danes sprašujemo z apostolom Pavlom: »Kaj torej porečemo k temu? Če je Bog z nami, kdo je zoper nas? In on svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim vsega podaril? V pravi hvalnici božje ljubezni nas Jezus po Pavlu spodbuja in tolaži. Ne obupavajte in obsojajte, marveč storite, kar največ morete dobrega za bližnjega. Če počnemo koristne stvari v vsesplošni človeški blagor, nas prav ničesar ne more ločiti od božje ljubezni. Kajti prav v vsem tem zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Odgovor je torej jasen kot na dlani: »Tudi ponesrečene begunce je Gospod vzljubil in odrešil, na nas pa je, da s pomočjo sposobnih politikov v prihodnje tovrstne in druge nesreče, preprečujemo. In ne samo to: skrbimo za enakomerno in pravično porazdelitev dobrin med najbolj potrebne ljudi na svetu. Saj nas Jezus roti in opozarja: Ne pozabite: uboge in nesrečne ljudi boste imeli vedno med vami. 

 

Sreda, 30.10.2013 - Sv. Marcel, mučenec

Dom upokojencev v Dvorcu ima zanimiv naziv Življenjska pomoč-Vsak človek šteje. Od vodstva doma, negovalcev pa do zadnjega stanovalca, vse živi eden za drugega, v prelepem sožitju, da se mi milo stori, ko nekaj krat na teden zaznavam ta hvalevreden medgeneracijski utrip. Upravičeno bi lahko imenoval ta dom-sončni dom; in ljudi-sončni ljudje. V veselje in radost srca so mi ta srečanja z njimi. Vem, da mi je Duh pomagal sprejeti to odločitev, da obedujem med starejšimi brati in sestrami tega častitljivega doma. Kar nekaj sem jih že spravil z Gospodom in jih mazilil z bolniškim oljem. Seveda to ni samo moja duhovniška dolžnost, ampak tudi čast, da trpeče duše tolažim, onemogle in omahajoče opogumljam in pod težo križa kloneče in padajoče dvigam. Ravno v tem se kaže Pavlova moč besede v tolažbi in opogumljanju rimske krščanske skupnosti. Gospodov Duh podpira našo slabotnost, ker velikokrat ne vemo, kaj naj bi prosili, kakor je treba. Toda sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi. »On pa, ki preiskuje srca, ve, kaj je namen Duha, ker po božji volji prosi za svete«(prim. Rim 8, 26-30).

Enako velja za današnjega godovnjaka sv. Marcela, ki je bil rimski stotnik. Opogumljen z Gospodovim Duhom je pred praporom svoje legije, odvrgel vojaški plašč, stotniško paličico in meč ter na ves glas povedal:«Jaz sem  vojak Jezusa Kristusa, večnega Kralja. Odslej ne bom več služil vašim cesarjem. Lahko samo rečem: »Blagor stanovalcem doma starejših na Dvorcu, ki gojijo medsebojno zaupanje in ljubezen, ker vedo, da to pripomore k dobremu.

 

Torek, 29.10.2013-Sveti Narcis

Z zvrhano mero nebeške lepote so obdarjene Radiše. Ob srečavanju z farani se rad pošalim: »Veste imamo veliko srečo, da smo na Radišah, ker so le nekoliko nižje od nebes.« Res je. Vse je tako podobno rajskemu stanju, razen ljudje so samo angeli brez peruti. Ob vsaki pešpoti, kolovozu in cesti, tukaj popotnik občuduje številna verska znamenja. In si mislim: Poglej, koliko vere tukajšnjih ljudi vsebujejo ta znamenja. Vsako posebej je priča nepojmljive umetnikove spretnosti in hvaležnosti. Tudi ono znamenje, ta preprosti lesen križ sredi gozda ob kolovozni poti, ki povezuje Radiše z Dvorcem.  Neverjetno. Kakšna sreča. To ni  golo naključje. Ampak  božja previdnost. Samo njej se lahko zahvalim, da me je pripeljala na ta sveti kraj. Prijazno poznojesensko sonce je s strani osvetlilo Odrešenikov obraz. Lahen piš je vel in tresel vsakovrstno listje z dreves. Imelo me je, da bi zavriskal od veselja. Nekaj trenutkov sem v zamaknjenju pod Križanim premišljeval njegove besede iz prilike o gorčičnem zrnu. Nikdar se ne motiš, Gospod, ko nam govoriš o svojem kraljestvu v takšnih podobah. Tako te tudi lažje še bolj razumemo. Mi smo. Jaz sem samo eno teh milijonskih gorčičnih zrn, ki si jih »vsejal na svojem vrtu.« Zdaj pa čakaš, da zraste in postane veliko drevo, da bodo mogle ptice neba prebivati na njegovih vejah. Poslušam te, ko mi dalje šepetaš s križa, da naj dobro skrbim za radiški vrt gorčičnih zrn. Kot, da bi hotel reči, vidiš, eno od njih je že zraslo v drevo. Iz drevesa so potem izklesali križ s katerega vas blagoslavljam, kadar prihajate mimo. Bodo že držale Gospodove besede. Kakor ta preprost križ sredi radiškega gozda naj bo vaše življenje: veselo in zadovoljno. Ob vračanju  so mi v ušesih neprestano odmevale besede, gorčično zrno, gorčično zrno, križ, križ… Oh, ko bi le  globoko v ušesih mojega srca tako blago odzvanjale vso življenje.

 

Ponedeljek, 28.10.2013 - Sv. Simon in Juda, apostola

Krasna so jutra, ko se zbujam z vedrim obrazom. Tedaj se najprej zahvalim ljubemu Bogu za podarjeno spokojno noč. Ne samo zame, ampak za vse ljudi. Kako ne bi vedel za to: Bog ima vse ljudi rad. Ja. Takšna jutra so praznična in svetla, brez sleherne sence. Božji človek želi, da bi ostala taka za vso življenje. Kajti v teh prešernih trenutkih rosnih juter, vključujem v skromno molitev, zaupano mi župnijo, vsa ljudstva in vso stvarstvo. Kakor, da bi za psalmistom ponavljal: »Glej nebesa razglašajo božje veličastvo in nebesni svod oznanja, da je delo njegovih rok. En dan sporoča to drugemu in ena noč to drugi. To ni beseda in niso govori, katerih glas bi se ne mogel slišati, po vsej zemlji se razlega njih glas in do konca sveta njih govorica«(Ps 2, 19-22)!

Gospod zares si neprekosljiv v svoji stvariteljski lepoti in neponovljivi prizanesljivosti. Kamor koli usmerim pogled, se mi kažeš po svojih stvareh, vabeč in dober, kakor ljubeča mati svojim otrokom. Sedaj razumem, zakaj si šel na goro molit in si tam prečul noč v molitvi k Bogu. Saj vem, zato, da bi nas še naprej zbiral, kakor svoje apostole. Toko kot današnja godovnjaka, Simona in Juda. Kogar nagovoriš se običajno odzove tvojemu klicu.  Da bi se le vedno znali veseliti naše(svoje) poklicanosti kot »sodržavljani svetih in božji domačini, zidani na temelju apostolov in prerokov.« Hvala dobrotljivi Prijatelj in čudoviti Gospod za dan, ki je pred menoj. Veselim se ga že in ljubih faranov s katerimi ga bom preživel. Upam zadovoljno in uspešno. 

 

Nedelja, 27.10.2013

Spoštovani poslušalci in poslušalke! Vsa sreča in zahvala vsem za posredovano vero. Za to doto vseh dot. Samo pomislimo za kaj vse bi bili prikrajšani brez nje. Današnja nedeljska odlomka božje besede, vključno z evangelijem, potrjujeta kako se splača živeti po njej. Živeti pričevanjsko vero je vse prej kot lahko. Saj v resnici nikoli niti ni bilo. Izkušnje modrega Siraha in apostola  Pavla so nam lahko v veliko versko spodbudo. Sicer se radi mnogokdaj sklicujemo na „neugodne“čase, ki so krivi za bolj redko udejstvovanje v župnijskem življenju. A nič bolj ni prepričljivo od tistega notranjega priznanja Bogu in občutka, da me zares ljubi, kakor nihče na svetu in noče, da bi se pogubil, pogubila. Tako imamo v modrem Sirahu zagotovilo, da je „sodnik Gospod, ki ne gleda na slavo osebe  in ne bo pristranski v škodo reveža, marveč ga bo uslišal, če se mu bo zgodila krivica“(Sir 35,12-13).

 Predvsem je zelo važno zaupanje v Boga in cilj, ki ga želimo doseči v osebni in občestveni blagor. Apostol Pavel nas v to prepriča  s krasnimi besedami: „Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod“(2 Tim 4,7-8). Vse to, kar poslušamo pri Sirahu in Pavlu, srečamo pri Jezusu. Zlasti v njegovi priliki o farizeju in cestninarju. Vsem nam Gospod postavlja vprašanje, s kakšnim namenom in srcem prihajamo k svetim nedeljskim mašam. Saj vemo, da najboljše, kar imamo, nosimo v svoji notranjosti, v svojem srcu. Z dobrimi željami in nameni bomo tudi danes stopili v župnijske cerkve. Kajti nočemo biti podobni bahatemu farizeju, ki se želi postaviti celo nad Boga. Ne. Mi ostajamo in vztrajamo na Jezusovi poti. Pri čemer moramo tudi upoštevati, da nam iskrena udeležba pri svetih mašah samo po sebi še ne zagotavlja lagodnega življenja. Ampak obratno: zahteva požrtvovalen odnos,  da smo v ugodnih in neugodnih okoliščinah njegovi pravi posnemovalci in sodelavci.