Petek, 30.3.2012

V preteklih dneh tega tedna smo vsak dan slišali in premišljevali en odlomek psalma 23. Ostane le še šesta in zadnja vrstica, ki se glasi: »Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši Gospodovi vse dni življenja.«Psalmist, molivec, verni človek čuti in ve, da ga Bog dobrohotno in velikodušno sprejme v svojo bližino. Posledice bivanja pri Bogu so milina, dobrota in sreča, ki jih človek sprejme zase in ki jih potem lahko daje tudi naprej. Tako sklene – in s to osrečujočo perspektivo psalm tudi neha – da hoče za vedno ostati v božji bližini, da naj je Bog kraj, kjer je odslej doma.Kot zaključek duhovnih misli, bi k psalmu 23 rad povedal še sledeče:Ta psalm me navdušuje predvsem zato, ker nam predstavi Boga kot čisto drugačnega, kot smo ga včasih vajeni: tu Bog ne zahteva, ne ukazuje, ne kontrolira.S pomočjo slik pastrija in gostitelja nam psalm Boga predstavi kot nekoga, ki človeka vabi, sprejme, ga vodi in varuje in navsezadnje obilno obdari. Tu je Bog prijatelj in spremljevalec človeka.Želim nam vsem, da bi tega Boga prav zdaj v postnem času iz dneva v dan bolj spoznali in mu zaupali naše življenje.

Četrtek, 29.3.2012

Ob premišljevanju psalma 23 se danes posvetimo njegovemu drugemu delu. V prvem delu je psalm opisal Boga in njegovo delovanje s sliko pastirja, ki človeka hrani, vodi in varuje. V drugem delu pa se psalmist poslužuje slike gostitelja, ko pravi: »Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna.«Slika hoče najprej ponazoriti božjo odprtost napram človeku. Kakor izredno gostoljuben gospodar sprejme vsakega, ki ga obišče z odprtimi rokami. In kakor dober gostitelj je pripravljen s svojim gostom deliti vse, kar ima. Prevzame vlogo služabnika in gostu pripravi obilen obed, mu napolni čašo in ga mazili. S tem mu izkaže svoje spoštovanje in velikodušnost. Bog želi človeku podariti življenje v obilju, v čezmerni polnosti. Z življenjem v obilju pa seveda ni najprej mišljeno materialno obilje ali bogastvo, kot bi si to marsikateri današnji človek želel in pričakoval. Obilje, ki ga pripravi gostitelj Bog svojemu gostu človeku je duševne narave, je obilje sreče, zadovoljstva, veselja, miru. Velikodušni gostitelj vabi vsakega človeka v svojo hišo, treba se je vabilu samo odzvati.Imam pa vtis, da je duševno bogastvo marsikateremu sodobniku manj važno in vredno kot materialno bogastvo. Mogoče pa je ravno zato danes toliko ljudi otožnih, zagrenjenih, zgaranih in obupanih. Ravno postni čas nam nudi možnost, da odkrijemo naše duševno bogastvo.

Sreda, 28.3.2012

Po širinah sočnih in zelenih pašnikov – o katerih smo slišali včeraj – nas psalm 23 danes popelje v ožine in soteske našega življenja. V četrti vrstici psalmist namreč pravi oz. moli: »Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.«Psalm tukaj še vedno govori o Bogu kot pastirju, kot je že označen na začetku psalma. Toda njegova vloga tu ni vloga prehranjevalca, ki vodi do paše in vode, temveč vloga zaščitnika, ki vodi in spremlja skozi globeli smrtne sence. Ta slika globeli smrtne sence lahko pomeni mnogo negativnih življenskih izkušenj: težka bolezen, smrt ljubljenega človeka, razpad partnerstva ali odnosa, izguba delovnega mesta, službeni pritisk, finančni problemi – skratka vsi položaji, ki so na katerikoli način povezani s strahom, bojaznijo ali žalostjo. V takem položaju se svet okoli nas zoži, postaja nam ozko okoli srca, počutimo se same, ogrožene, zgubljene. In ravno v tej življenski soteski, ko nas z vseh strani obdaja tema in ni mogoče videti luči na koncu predora, pravi psalmist, da se ni treba bati hudega, ker je Bog z nami. V položaju življenske ogroženosti je to včasih težko verjeti in sprejeti, saj se mnogo ljudi prav zaradi hudih izkušenj odvrača od Boga.Toda ostane izkušnja psalmista in neštetih drugih vernih ljudi vseh časov, ki so božje spremstvo in njegovo tolažbo začutili prav v teh težkih dobah življenja. Vsem, ki danes hodijo po taki globeli smrtne sence želim izkušnjo božjega spremstva!

Torek, 27.3.2012

Današnji odlomek iz psalma 23 – to sta vrstici 2 in 3 – opisuje in izpeljuje sliko pastirja, s katero je Bog opisan na začetku psalma. Takole opiše božje delovanje za svojo čredo, za svoje ljudstvo, za človeka sploh: »Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi.  Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena.«Ko berem in premišljujem ta odlomek, v meni kar sama od sebe nastane slika neke planinske pokrajine, ki jo poznam tudi iz svojih otroških let: sočni pašniki, toplo sonce, žuborenje potočkov, žvrgolenje ptic,... Slika, pokrajina, ki je nekakšen raj; kraj po katerem človek hrepeni, ker je zaznamovan od oddiha, miru, sreče.Mislim, da vsak človek hrepeni po takšem kraju, ne toliko na zunaj, temveč predvsem notranje, duševno. In na take duševne kraje nas vodi Bog, če se prepustimo njegovemu vodstvu. Naši duši daje ležišče, počitek in jo obenem tudi poživlja, ji daje nove moči. Kakor dobri pastir nas vodi po pravi poti, po poti do sreče in ne po poti pogubljenja.Vprašanje je le: Sem pripravljen se prepustiti božjemu vodstvu in spremstvu?

Ponedeljek, 26.3.2012

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka«; s temi besedami se začne najbrž najbolj znani in najbolj priljubljeni psalm, in sicer psalm 23.Psalm 23 je najbrž zato tako znan in priljubljen, ker zelo preprosto in slikovito govori o Bogu, ki skrbi za svoje ljudstvo oz. za vsakega posameznika in kateremu se človek lahko popolnoma prepusti in mu zaupa.V naslednjih dneh vam želim ta psalm podrobneje približati in dodati nekaj svojih misli.Začnimo danes s prvo vrstico: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka«.V nekaj besedah je izpovedano vse, kar psalm v nadaljnjem izvaja. Še več: izpovedana je nekakšna veroizpoved, ki pravi: Bog skrbi zame, to mi zadošča! S sliko pastirja opiše psalm delovanje Boga: skrb za dobrobit črede, vodstvo, zaščita pred nevarnostmi, združevanje posameznikov v skupnost. Občudujem predvsem gotovost, s katero se psalmist izraža: tu ni izpovedana kakšna prošnja, želja ali upanje, ne, tu najdemo odločno trditev: nič mi ne manjka! Tako je! Ne potrebujem nič drugega!Kdo bi si danes upal trditi, da mu zadošča, če Bog skrbi zanj? Koliko neizpolnjenih želja, hrepenj, prošenj nosimo v sebi! Smo sploh kdaj lahko zadovoljni? Psalmist nas opozori in obenem tudi izziva, da premislimo, kaj naj je osnova našega življenja: naš vsakdanji trud za uspešno življenje ali pa zaupanje v Boga?

Nedelja, 25.3.2012

»Gospod, radi bi videli Jezusa.« S temi besedami, s to prošnjo, se v evangeliju današnje 5. postne nedelje obrnejo nekateri Grki, se pravi pogani, na Jezusovega učenca Filipa. Iz te prošnje je slišati radovednost, željo po spoznanju Jezusa: Kdo je ta Jezus, o katerem smo že to in ono slišali?Tako prošnjo, tako željo v svojem pastoralnem delu slišim le redkokdaj. Včasih imam bolj vtis, da take radovednosti napram Jezusu in njegovemu oznanilu sploh ni več. Zakaj ne? Ali mislimo, da smo ga že popolnoma spoznali? Ali pa nam je v množici zanimivosti, ki jih srečujemo vsak dan, postal premalo zanimiv?Ravno postni čas nam nudi možnost, da znova postanemo radovedni na Jezusa, da spet zaznamo in obudimo naše hrepenenje po spoznanju Jezusa in njegovega veselega oznanila. Post je dobra priložnost, da odložimo in odstranimo ovire na poti do Jezusa.