Nedelja, 26.8.2018

Vsaka nedelja je nekaj posebnega. Ne samo zaradi tega, ker je dela prost dan, temveč predvsem za to, ker je to Gospodov dan. Lepa priložnost torej, da smo Bogu hvaležni za njegovo navzočnost v našem življenju. Preteklo nedeljo smo premišljevali o Jezusu kot Kruhu za večno življenje. Danes pa nas božja beseda in evangelij vabita k zvestobi do Boga, bližnjega in zvestobi do sebe. Skratka, Jezus želi poglobiti našo osebno vero. Kako pomembno je, če smo zvesti svoji veri, nam naj pove naslednji primer. Neki doktor prava iz ugledne katoliške družine v Amsterdamu na Nizozemskem, je zelo želel dobiti službo v državni upravi. Posrečilo se mu je dobiti sprejem pri ministru Moddermannu, ki je veljal za nepopustljivega evangeličana. Minister ga je med drugim vprašal, kateri veri pripada. Misleč se prikupiti evangeličanskemu ministru, je odgovoril: »Res je sicer, da sem katoličan; vendar svoji veri ne pripisujem kakega pomena.« Toda minister se kar nič ni počutil počaščenega, marveč je ves osupel sklenil pogovor: » Tako torej; mi boste pač odpustili; za vas ne bo  mesta. Človek namreč, ki prav nič ne ceni svoje vere, ne bo mogel služiti niti državi.« »Nič ni lažjega kot se srečati s kom in se spoprijateljiti; nič ni težjega kot živeti skupaj in ostati prijatelj, » pravi kitajski pregovor. Žalosten je gledal Jezus za odhajajočimi učenci. Kdor ljubi, mu pač ni vseeno, če ga ljubljeni zapusti. Tudi danes ni nič boljše. Številni zapuščajo Cerkev. Postajajo nezvesti veri svojih prednikov in samemu sebi. Izgovori in pretveze so pač različne, toda v ozadju je vedno pomanjkanje prave ljubezni do Boga, bližnjega in lastnega naroda.-- Skratka pomanjkanje zvestobe in doslednosti. Kristusu morebiti ne obračamo toliko hrbta z besedami kot z dejanji!-- Naše življenje je včasih v kričečem nasprotju s Kristusovim naukom in življenjem. Mi smo Kristusu zvesti, če lahko pritrdilno odgovorimo na naslednja izredno pomembna vprašanja: 1. Ali veljajo o nas osmeri blagri? 2. Ali stanovitno in redno molimo? 3. Ali si prizadevamo grešnike pripeljati na pravo pot? 4. Ali potrpežljivo hodimo za Kristusom? Dragi prijatelji, drage sestre in dragi bratje v Kristusu! Le radi ostanimo zvesti Jezusu in Materi Mariji, bližnjemu in samemu sebi! Potem bo tudi Jezus zvesto izpolnil svojo obljubo nam: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan!

Ponedeljek, 27.8.2018

Pričenjamo nov teden. Položimo ga v božje roke. Tako je najbolje in koristno. Podobno je ravnala današnja godovnjakinja sveta Monika.  Monika je bila mati velikega cerkvenega učitelja in škofa svetega Avguština. V svojem življenjepisu svete Monike, ki je bila »poganu žena in svetniku mati«, je profesor Janez Dolenec zapisal, da ljudski glas marsikatero našo mater prišteva med svetnike.  Plemenitost njihovih duš vsaj malo zaslutimo, ko beremo, kar sta o svojih materah napisala Ivan Cankar in Janez Evangelist Krek. Druge slovenske matere so ostale skrite, ker ni bilo pisatelja, ki bi znal svetu odkriti lepoto in veličino njihovega življenja. Izredno veličino svoje matere Monike je opisal njen sin Avguštin v svoji knjigi Izpovedi. Sveta Monika je zgled ljubeče in verne matere. Izprosila je spreobrnenje svojemu sinu in tudi duhovniški poklic. Malo pred koncem njenega življenja mu je povedala, da je njen cilj izpolnjen. »Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrjem. To željo mi je Gospod izpolnil več kot obilno, saj mi je bilo dano, gledati v tebi celo božjega služabnika, ki se je povsem odpovedal zemeljski sreči. Kaj torej še delam tu?« V današnji božji besedi, v prvem pismu Solunčanom, pa pohvali Pavel trdnost vere in požrtvovalnost ljubezni tamkajšnjih kristjanov. Boga hvali, da vera Solunčanov napreduje in da njihova ljubezen raste. Prav je, da se tudi mi verniki zahvaljujemo za potrpežljivost in zvestobo tudi danes, ki jo bomo najbrž še kako potrebovali. Pri tem nam naj pomaga zgled svete Monike. Gospod blagoslovi ta dan in nas spremljaj s svojo dobroto in previdnostjo.

Torek, 28.8.2018

Polni upanja zremo novemu dnevu naproti. Zavedajoč se božje navzočnosti v našem življenju. Danes goduje sveti Avguštin, škof in cerkveni učitelj. Po pravici je dobil naslov«učitelj milosti«. Rodil se je 13. Novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. V njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je iz grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega. Ko je Avguštin zašel v grešno življenje in pozneje v zablodo maniheizma, je njegova mati vztrajno v solzah zanj molila. Sam pripoveduje: »Ti pa si iztegnil roko z višav in iztrgal mojo dušo iz te globoke teme. Zakaj jokala je zame k tebi moja mati, tvoja verna, huje kakor jočejo matere ob telesni smrti otrok. Saj je videla mojo dušno smrt v svoji veri in duhu.« V današnji božji besedi nas apostol Pavel svari pred zbeganostjo s strani raznoraznih duhovnih ponudb sodobnega časa. Kajti tedaj so se v Solunu širili govorice, podkrepljene s pismi, ki naj bi prihajala od Pavla, da je Gospodov ponovni prihod pred vrati in da se je treba nanj pripraviti. Nekateri verniki so bili zaradi tega zbegani. Pavel jim najprej sporoča, da ni poslal nobenega pisma omenjene vsebine in da so govorice o Gospodovem ponovnem prihodu neutemeljene. Zato naj verniki ostanejo mirni in naj se ne dajo od nikogar begati. Nato jim še naroča, naj se držijo evangelija, ki jim ga je oznanil, in tega, kar jim je povedal v prvem pismu. To dvoje jih povezuje z Očetovo in Kristusovo ljubeznijo in je trdna osnova njihove vere. Mar to ne velja tudi za nas dandanašnje? Naj zaključim današnjo duhovno  misel z mislijo svetega Avguština: »Kdor ne neha prav živeti, vedno hvali Boga. Če namreč nikdar ne odstopiš od tega, da delaš dobro, molči tvoj jezik, vzklika pa tvoje življenje in Bog posluša slavospev tvojega srca.«

Sreda, 29.8.2018  

Naj bo z zvrhano mero blagoslovljen ta dan, ki je pred nami. Zaznamuje ga obvezni god Mučeništva Janeza Krstnika. Jezus je o Janezu svojemu predhodniku izrekel naslednjo oceno: »Resnično, povem vam: med rojenimi od žene ni vstal nobeden večji, ko Janez Krstnik.« Janez je bil torej večji kot vsi očaki in preroki stare zaveze: prvim so bile dane obljube o Odrešeniku, drugi so Mesija napovedovali. Janez Krstnik pa je bil Jezusov predhodnik, videl ga je s telesnimi očmi, ga predstavil ljudstvu in ga tudi krstil. Janez Krstnik nas s svojo osebnostjo, s svojim javnim nastopom in s svojim mučeništvom prevzema zaradi svoje možatosti in poguma. Njegova vest mu je bila edino veljavno pravilo. Da bi ga prisilili k molku, so mu morali odsekati glavo. Staro ime današnjega godu je »obglavljenje Janeza Krstnika«, v ljudskem jeziku tudi »Janez brez glave«. Danes godujejo mnogi, ki so pri krstu dobili za svojega nebeškega zavetnika Janeza Krstnika, ter jim je ime Janez ali Ivan, Ivana ali Ivanka. Sicer pa nas Jezus v današnjem evangeliju, kakor Janez Krstnik, navaja k življenju po resnici. Hinavščina je namreč hujša od laži. Laž potvarja resnico z besedo, hinavščina pa z dejanji; je laž, ki je utelešena. Takšna utelešena laž so pismouki in farizeji. Pobeljeni grobovi so. Ena vrsta hinavščine je tudi v tem, da kdo hvali ljudi, ki so živeli v nekdanjih časih, jim krasi spomenike, gradi grobnice in se čudi, kako so jih mogli njihovi sodobniki moriti. Seveda se je možno temu čuditi, ker se preroki starih časov danes ne vznemirjajo. Če bi pa živeli danes ter bi v božjem imenu učili in opominjali, bi se jih pismouki in farizeji hoteli prav tako znebiti, kakor so se jih nekoč znebili njihovi predniki. Priznam, da tudi sam nisem kdaj boljši oziroma verniki nismo imuni do tega. Da se najde nemalo farizejskega kvasa tudi med nami, ni treba preveč iskati naokrog. Prosimo Gospoda naj nas varuje farizejskega kvasa in vodi k resnici ter lepemu življenju.  

Četrtek, 30.8.2018

Ponovno smo se prebudili iz sna. Zdi se, da se v njem naše življenje vselej za kanček pomladi. Tako, da jasno in krepko čutimo: »Glej, živim!  Sem! Naj se tudi to današnje občutje spremeni v molitev: »Gospod, v tvojem imenu in v tvoji moči začenjamo ta dan. Tebi ga poklanjamo in našim bližnjim. Tako nas bo Gospod še lažje vodil k  svoji resnici in nas učil, ker zaupamo vanj. Takšen božji zaupnik in prijatelj je bil današnji godovnjak sveti Feliks. Bil je škof v mestu Tibiuka v današnjem Tunisu za časa rimskega cesarja Dioklecijana, zadnjega preganjalca kristjanov med cesarji. Starokrščanski spis Kristusovi mučenci poroča, da so ga peljali na morišče tretji dan pred septembrskimi kalendami, kar je po našem koledarju 30.avgusta. Škof Feliks je povzdignil oči proti nebu in molil: »Bog zahvalim te! Šestinpedeset let imam na tem svetu. Čisto sem živel, evangelij ohranil, vero in resnico oznanjeval. Gospod, Bog, nebes in zemlje, Jezus Kristus, svoj tilnik uklonim za žrtev tebi, ki si na vekomaj. Tvoja je slava in veličastvo na vekov veke. Amen.« Kako važno in pomembno je, da se zavedamo Gospodove slave tudi ta dan, ki smo ga pričeli. Kajti v vsakem danes, da, v slehernem trenutku nam Bog znova pravi; »Pojdi, loti se, začni znova!« Ne kjerkoli, ampak v zaupanju srca. Naj nam bo današnji dan v veselje. Imejmo smehljaj na ustnicah, ki širi okrog sebe vedrino. Ne razkazujmo bremena, ki ga morda nosimo in se pogumno lotevajmo preizkušenj, ki nas danes čakajo. Kajti lepo priložnost imamo, da živimo krščansko svetost. Ta pa se kaže prav v lepem in poštenem življenju, ki kliče po posnemanju, ki vabi ponovno nazaj v ljubljeno cerkev in njeno občestvo.

Petek, 31.8.2018

Ja. Drži kot pribito-Pestalozzijeva misel: Leta minevajo. Dnevi in ure pridejo in grejo. Sonce vzhaja in spet zahaja. Resnica in ljubezen pa ne vzhajata in zahajata. Ostaneta večno kot božje srce, ki bije v nas ljudeh. Takšno srce je bilo v današnjem godovnjaku svetemu Rajmondu Nonatu, ki je bil redovnik. Priimek Nonat(latinsko non natus-nerojeni) je dobil, ker je mati umrla pred njegovim rojstvom in ga je rešila zdravniška pomoč. Telesne matere ni poznal zato je prosil Marijo, naj mu bo mati in ga vodi skozi življenje: ne k zemeljski sreči, marveč k svetosti, da bo po smrti bližje njej. Marija ga je res materinsko vodila. Uslišala mu je željo, da deluje za krščanske jetnike. Zaradi tega je tudi zelo trpel. Danes godujejo tisti bolj redki, ki jim je ime Rajmund ali Rajko(ta oblika je pogostejša), bolj redko pa slišimo ime Rajmunda ali Rajka. V današnjem odlomku božje besede, pa nam Pavel razloži pomen križa. Moč križa lahko razumemo samo v luči Jezusovega vstajenja. Brez vstajenja je tudi za nas križ nespamet in pohujšanje. Naj nas ta resnica o moči križa in Jezusova ljubezen spremljata skozi dan. Saj nas prav on spodbuja, da nam ga je v radost hvaliti in po katerem hrepenijo naša srca. Zato se le radi prepustimo božji roki, da nas usmerja čez dan in preložimo vse svoje skrbi nanj, ki nas ljubi bolj, kot moremo mi ljubiti same sebe.