Nedelja, 10.11.2024

V evangeliju današnje nedelje Jezus opazuje ljudi, ki prihajajo v tempelj in darujejo denar. Vidi, da mnogi bogati darujejo mnogo, uboga vdova pa samo dva majhna novčiča. Kljub temu pa Jezus učencem to vdovo postavi kot zgled, kajti, „dala je od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.“
Jezus to dejanje vdove tolmači kot prispodobo za to, kako naj izravnamo naše življenje. V prvi vrsti naj ne gre za to, da se oklepamo in razmnožujemo naše materialne dobrine – denar, posestvo, udobje – temveč za to, da naše življenje postavimo v službo Bogu in sočloveku. To je za Jezusa pravo bogastvo: uresničevanje božjega naročila, da naj delimo naše imetje in življenje s sočlovekom, posebno s tistim, ki je pomoči potreben.
Dober zgled za tako življenje po božji volji nam je lahko svetnik jutrišnjega 11. novembra, sv. Martin. Ljudem je ostal skozi stoletja v spominu, ker je bil človek, ki je iz svoje vere v Jezusa dobrosrčno in velikodušno deloval že kot vojak in potem tudi kot škof. Naj nam bo zgled za naše vsakodnevno življenje in delovanje.

Ponedeljek, 11.11.2024

Danes praznujemo god sv. Martina, enega najbolj znanih in priljubljenih svetnikov, ki jih kristjani častimo. On je tudi zavetnik in patron fare Pečnica, v kateri živim in delam.
Sv. Martin je živel in deloval v četrtem stoletju. Kot gotovo veste, je bil najprej vojak in nato – pravzaprav proti svoji volji – tudi škof mesta Tours v Franciji.
Vedno spet me čudi in fascinira, kako je mogoče, da se ga tudi še približno 1600 let po njegovi smrti spominjamo. Tudi če se je okoli njegovega goda razvilo kar nekaj šeg in navad – martinovanja, »praznik lučk«, praznovanje mladega vina, pojedine gosk, in še drugo – je po mojem korenina in glavni vzrok njegovega spominjanja še vedno to, kar je zaznamovalo njegovo življenje in delovanje, namreč – deljenje. Tudi če živimo v še tako posvetnem in materialističnem času, nekako podzavestno in mogoče tudi zavestno čutimo, da je ta krepost deljenja nekaj zelo važnega in odločilnega. Čutimo, da je velikega pomena za vsako življenje in dobro sožitje med ljudmi. Bolj kot smo pripravljeni deliti, boljša bo naša družba in lepše bo življenje vseh. Ravno v času, ko v naši družbi zaznavamo vse večji razkol, prepir, egoizem in pohlep, bi nam večja pripravljenost za deljenje lahko pomagala do večje skrbi za sočloveka in do boljše skupnosti. Saj – če delimo, ne pomagamo samo drugemu, temveč navsezadnje tudi sebi, ker tako poplemenitimo svoj značaj in obogatimo svoje življenje.

Torek, 12.11.2024

Danes želim premišljevati o besedah in mislih iz psalma 37, ki je predviden kot spev med berili današnjega bogoslužja. Glasijo se takole:

Upaj v Gospoda in delaj dobro pa boš prebival v deželi in užival varnost!

Imej veselje v Gospodu in dal ti bo, česar si želi tvoje srce.

Iz teh besed slišim in začutim mnogo pozitivnega, te besede izžarevajo moč in dajejo mnogo življenjske energije. Ravno zjutraj, ko je včasih težko vstati in se posvetiti dnevnim nalogam, je tako zagotovilo lahko preobrat v pozitiven pogled v dan in omogoča pogumen začetek dneva.

Kaj poudarjajo psalmistove besede? Jaz razberem tri temeljne nagibe, ki vodijo k uspelemu in srečnemu življenju, to so: 1) upaj v Gospoda, 2) delaj dobro in pa 3) imej veselje v Gospodu.

- Upaj v Gospoda: v našem življenju v marsikaj upamo ali zaupamo in se na mnogo zanašamo: na naše sposobnosti, na naše znanje, na naše odnose, mogoče tudi na denar, blaginjo, ki smo si jo ustvarili in na posest. Toda ravno ob pogledu 10 dni nazaj, na dneva Vseh svetih in Vernih duš nam postane jasno, da so to le kratkoročne gotovosti, dolgoročno – ja celo preko smrti – nam zagotavlja trdno življenjsko podlago le upanje in zaupanje v Boga.

- Delaj dobro: prepričan sem, da večina ljudi želi v življenju narediti in doseči veliko dobrega. Opažamo pa tudi, da nam to iz mnogoterih razlogov vedno spet spodleti in ne uspe. Vendar naj to kljub temu ostane naše vodilo za življenje, da se iz dneva v dan trudimo za dobra dela iz velikodušnega srca in ljubezni do soljudi.

- Imej veselje v Gospodu: je sicer res, da nas v vsakdanjiku marsikaj teži in nam jemlje veselje. Toda v živem odnosu do Boga, v molitvi in ob branju Svetega pisma, vedno znova dobivam novo moč in s tem tudi notranje veselje do življenja. Bog je vir življenja in veselja.

Sreda, 13.11.2024

V evangeliju današnjega dneva evangelist Luka piše o srečanju Jezusa z desetimi gobavci, ki ga prosijo za pomoč oz. ozdravljenje. Oni potem res ozdravijo, toda samo eden se vrne in se Jezusu oz. Bogu zahvali. In – kar Luka še posebno poudari – ta človek je Samarijan, se pravi tujec ali pripadnik druge vere. Jezus pa je ves začuden, zakaj se je prišel zahvalit od desetih le eden.

Tema je torej hvaležnost. Imam občutek, da v naši družbi ta izredno važna krepost pojema – in to je slabo znamenje. Če poslušam nekatere ljudi ali berem pisma bralcev v časopisu opažam, da nekateri vseskozi samo tarnajo, kako slabo je vse, kako zanič delujejo politiki, kako se je vse podražilo, in, in, in. Redkokdaj je možno slišati ali prebrati kakšno pohvalo, hvaležnost, zadovoljstvo.

Mislim si in vprašam se: živimo v eni najlepših dežel na svetu, živimo v miru, imamo dosti – če ne celo preveč – za jesti, zdravstveni in socialni sistem v glavnem dobro delujeta, imamo demokracijo in možnost prostega izražanja svojega mnenja – odkod in zakaj je tu vendar tako veliko nezadovoljstvo? Zakaj mnogi ne morejo biti hvaležni za to, kar imajo?

Mogoče – tako premišljujem – mogoče je to zato tako, ker nam je vso to udobje in so nam vse te dobrine postale že tako samoumevne, da niti ne pomislimo več, da bi lahko bilo tudi drugače, namreč slabše. Če bi se bolj zavedali, kako dobro nam pravzaprav gre, bi lahko bolj sproščeno, veselo in zadovoljno živeli in bi bili za to tudi bolj hvaležni.

Četrtek, 14.11.2024

»Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost, tudi ne bodo govorili: ›Glej, tu je!‹ ali ›Tam je!‹ Zakaj, glejte, Božje kraljestvo je med vami.«

Tako odgovori Jezus farizejem v evangeliju današnjega dneva na vprašanje, ki si ga mogoče tudi mi včasih stavimo, namreč: kdaj pride Božje kraljestvo?

Pravzaprav ja ta Jezusov odgovor, da je Božje kraljestvo že med nami, ni zelo zadovoljiv. Saj si pod Božjim kraljestvom nekaj določenega predstavljamo, mogoče vesoljni mir, ljubezen in spoštovanje med vsemi ljudmi, življenje v sreči, radosti in brez pomanjkanja ali podobno. Toda kakšna je realnost? V zadnjih mesecih in letih doživljamo v Izraelu, v Ukrajini in na mnogih koncih sveta, kako malo je vredno človeško življenje, kako hitro prevzame komando orožje, ne glede na človeške žrtve, mlade ali stare. Pa tudi gmotno pomanjkanje na svetu je strašno, na milijone ljudi živi v revščini, brez strehe nad glavo in v hudi lakoti. Potem pa pridejo zraven še naravne katastrofe, povodnji, strašno onesnaženje okolja v mnogih predelih sveta, sprememba klime, in še bi lahko naštevali.

Naj je to obljubljeno Božje kraljestvo? Kje je v takih okoliščinah Bog?

To so res težka in usodna vprašanja…

In vendar verjamem in verujem v to, da je Bog tu in da je z nami in da je med nami. Zaznamo ga mogoče lahko v majhnih vsakdanjih dogodkih, trenutkih, srečanjih. Zaznali ga bomo lahko, če bomo nanj pozorni, če z odprtimi čuti in odprtim srcem živimo naš vsakdanjik in hvaležno sprejemamo znamenja njegove navzočnosti. Jezus je ja rekel, da Božje kraljestvo ne zbuja pozornosti, da bi mogli takoj reči: tu je, tam je. Božje kraljestvo je skrito in ga je treba odkriti.

Želim vam, da bi danes zaznali in doživeli mnogo trenutkov, o katerih zvečer lahko rečete: tu sem pa srečal oz. srečala Boga.

Petek, 15.11.2024

Berilo v bogoslužju današnjega petka je vzeto iz 2. Janezovega pisma in centralna izpoved odlomka je, da pisec spominja na prvo in najvažnejšo zapoved, ki jo imamo, namreč, »da se ljubimo med seboj.«

V današnjem času in svetu z ljubeznijo večinoma povezujemo nekakšna lepa čustva, močno naklonjenost napram nekomu drugemu ali pa celo močno in vse mišljenje obvladujočo zaljubljenost.

Toda o tej čustveni ljubezni pisec berila sploh ne govori.

V naslednjem stavku namreč pojasni: »In v tem je ljubezen, da živimo po njegovih zapovedih.«

Ljubezen je zanj torej izpolnjevanje božjih oziroma Jezusovih zapovedi. In te zapovedi ja poznamo – najprej je to 10 zapovedi iz Stare oz. Prve zaveze. Potem pa je za nas merodajen še Jezusov nauk in predvsem tudi njegovo delovanje, ki naj je smernica za naše delovanje. In pri vsem tem pravzaprav ne gre za velika čustva, temveč za konkretno in dejavno življenje v miru, slogi, v spoštovanju drugega, v trudu za pravičnost, resnico in odkritost. Gre tudi za dejavno pomoč pomoči potrebnim, za zavzemanje proti krivicam, za spoštovanje in zaščito stvarstva, pa tudi za dobro besedo, tolažbo in zdravilno moč človeške bližine našim soljudem naproti. Še in še bi lahko našteval, kaj zaznamuje to ljubezen, to življenje po božjih oziroma Jezusovih zapovedih.

Želim nam vsem, da bi iz dneva v dan živeli in rasli v tej ljubezni.