Nedelja, 12.11.2023

Danes v fari Pečnica, v kateri živim in delam, obhajamo in praznujemo tako imenovano »šmarčico« - se pravi praznik sv. Martina. Ker je sv. Martin tudi zavetnik naše fare in patron farne cerkve, praznujemo danes tudi žegnanje oz. semenj.

Praznik in god sv. Martina je ja bil včeraj, 11. novembra. Opazujemo, da se je praznovanje tega svetnika v naših krajih vedno bolj osredotočilo na različna praznovanja z otroki. Največkrat otroci izdelujejo svetilke ali laterne in s temi grejo v temi in s petjem v povorki skozi vas. Mnogokrat to »martinovanje« oz. ta »praznik lučk«, kot ga radi imenujejo, priredijo in oblikujejo otroški vrtci ali ljudske šole.

Toda – naj je sv. Martin res samo svetnik in zgled za otroke? Ali nam odraslim nima kaj povedati?

Mislim, da je tudi za nas odrasle zelo važen svetnik. Ob mnogoterih asociacijah, ki jih imamo pri tem svetniku – dobrodelni vojak; dober škof; gosi, ki so ga izdale; praznovanje mladega vina, itn. – je po mojem še vedno najvažnejše njegovo dejanje, zaradi katerega je ljudem ostal v spominu in ga že stoletja dolgo častimo: namreč, da je svoj vojaški plašč delil z revežem, ki je zmrzoval. To dejanje – deljenje – je izrednega pomena za vsako življenje in dobro sožitje med ljudmi. Bolj kot smo pripravljeni deliti, boljša bo naša družba in lepše bo življenje vseh. Ravno v času, ko v naši družbi zaznavamo vse večji razkol, prepir, egoizem in pohlep, bi nam večja pripravljenost za deljenje lahko pomagala do večje skrbi za sočloveka in boljše skupnosti. Saj – če delimo, ne pomagamo samo drugemu, temveč tudi sebi, ker poplemenitimo svoj značaj in obogatimo svoje življenje.

Ponedeljek, 13.11.2023

"Gospod, preizkusil si me in me poznaš.

Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli.

Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen."

Ta citat je začetek psalma 139, ki je predviden kot psalm med berili današnje sv. maše. Ta psalm mi je zelo blizu in pri srcu, saj ga vedno spet molim ob raznih priložnostih, predvsem pa tudi z mladinci v sklopu birmske priprave. Psalm, ki je v celoti precej dolg, govori o tem, kako je Bog človeku vedno blizu, da človeka pozna in ga spremlja v vseh njegovih življenjskih položajih, že od spočetja v materinem telesu naprej. Obenem pa se človek ne more načuditi ob božji veličini ter njegovi brezmejnosti in vsevednosti.

Meni osebno daje ta psalm občutek varnosti, spremstva in bližine, ki me tako rekoč »nosi« v težjih časih mojega življenja. Od drugih ljudi pa včasih slišim tudi drugo stran, da jih namreč ta predstava o božji stalni navzočnosti in bližini ustrahuje, da jim je to neprijetno in da se takega Boga celo bojijo – nekako ustrezno staremu izreku: Bog vse vidi, Bog vse ve…
Razumem tudi tako gledanje in čutenje, toda če verujem v dobrega, ljubečega in usmiljenega Boga, potem sem prepričan, da se pred takim Bogom nikomur ni treba bati. Mogoče je v takih primerih v ozadju bolj lastna slaba vest ali neke osebne moralne zahteve ali zapreke.

Vsekakor meni ta psalm in to zagotovilo božje stalne bližine daje moč za življenje in zaupanje, da bo vedno vse dobro – saj je Bog vedno z menoj, vedno z nami.

To lepo in dobro izkustvo stalne božje bližine želim tudi vam!

Torek, 14.11.2023

Danes se želim ustaviti pri zadnjem stavku današnjega evangelija po Luku. Glasi se: "Ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹"

S temi besedami zaključi Jezus prispodobo, ki govori o hlapcu in njegovi službi gospodarju.
Najbrž se mnogim te besede zdijo trde in neusmiljene, saj ni malo ljudi, ki trpi pod svojimi nalogami, obveznostmi ali poklicnimi zahtevami. Zdaj pa naj je mogoče to tudi še premalo in naj skromno priznajo, da so tako samo opravili svojo »dolžnost«? A Jezus tu ne zahteva preveč in je mogoče celo nehvaležen?

Mislim, da ni tako trdo kot zveni, če pogledamo na Jezusov namen teh besed.

Prvič mislim, da Jezus tu ne govori o naših vsakdanjih skrbeh, nalogah in poklicnih dolžnostih. Govori o tem, kar je človek v Jezusovem nasledstvu – kot kristjan – dolžen storiti. Gre za življenje iz vere, ki se predvsem kaže v vsakdanjem življenju in v občevanju s soljudmi. Kdor se tu zavzema za življenje v miru in slogi, za pomoč revnim in zapostavljenim, za dobro skupnost in medsebojno spoštovanje, kratko, za pričevanje vere s svojim življenjem, ta udejanji – bi lahko rekli – svojo »dolžnost«. Gre za dobro in izpolnjeno življenje iz vere, kar pa seveda ni kakšna »dolžnost«, h kateri bi bili primorani, temveč pravzaprav zraste iz žive in trdne vere.

Kot drugo pa naj nas te Jezusove besede varujejo pred napuhom, češ, da smo itak tako dobri ljudje in dobri kristjani in smo zato že čisto super in vse pohvale vredni. Pravzaprav ja vemo, da temu ni tako. Zato naj naše vsakdanje krščansko življenje živimo v zavesti, da preprosto delamo to, kar nam je Jezus naročil in se nam zaradi tega ni treba napihovati ali bahati.

Sreda, 15.11.2023

V evangeliju današnjega dneva evangelist Luka piše o srečanju Jezusa z desetimi gobavci, ki ga prosijo za pomoč oz. ozdravljenje. Oni potem res ozdravijo, toda samo eden se vrne in se Jezusu oz. Bogu zahvali. In – kar Luka še posebno poudari – ta človek je Samarijan, se pravi tujec ali pripadnik druge oz. napačne vere. Jezus pa je ves začuden, zakaj se je prišel zahvalit od desetih le eden.

Tema je torej hvaležnost. Imam občutek, da v naši družbi ta izredno važna krepost pojema – in to je slabo znamenje. Če poslušam nekatere ljudi ali berem pisma bralcev v časopisu opažam, da nekateri vseskozi samo tarnajo, kako slabo je vse, kako zanič delujejo politiki, kako se je vse podražilo, in, in ,in. Redkokdaj je možno slišati ali prebrati kakšno pohvalo, hvaležnost, zadovoljstvo.

Mislim si in vprašam se: živimo v eni najlepših dežel na svetu, živimo v miru, imamo dosti – če ne celo preveč – za jesti, zdravstveni in socialni sistem v glavnem dobro delujeta, imamo demokracijo in možnost prostega izražanja svojega mnenja – odkod in zakaj je tu vendar tako veliko nezadovoljstvo? Zakaj mnogi ne morejo biti hvaležni za to, kar imajo? Boljše kot imamo, tako skoraj ne gre več.

Mogoče – tako premišljujem – mogoče je to zato tako, ker nam je vso to udobje in so nam vse te dobrine postale že tako samoumevne, da niti ne pomislimo več, da bi lahko bilo tudi drugače, namreč slabše. Če bi se bolj zavedali, kako dobro nam pravzaprav gre, bi lahko bolj sproščeno, veselo in zadovoljno živeli in bi bili za to tudi bolj hvaležni.

Četrtek, 16.11.2023

»Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost, tudi ne bodo govorili: ›Glej, tu je!‹ ali ›Tam je!‹ Zakaj, glejte, Božje kraljestvo je med vami.«

Tako odgovori Jezus farizejem v evangeliju današnjega dneva na vprašanje, ki si ga mogoče tudi mi včasih stavimo, namreč: kdaj pride Božje kraljestvo?

Pravzaprav ja ta Jezusov odgovor, da je Božje kraljestvo že med nami, ni zelo zadovoljiv. Saj si pod Božjim kraljestvom nekaj določenega predstavljamo, mogoče vesoljni mir, ljubezen in spoštovanje med vsemi ljudmi, življenje v sreči, radosti in brez pomanjkanja ali podobno. Toda kakšna je realnost? Ravno v teh dneh doživljamo v Izraelu, v Ukrajini in na mnogih koncih sveta, kako malo je vredno človeško življenje, kako hitro prevzame komando orožje, ne glede na človeške žrtve, mlade ali stare. Pa tudi gmotno pomanjkanje na svetu je strašno, na milijone ljudi živi v revščini, brez strehe nad glavo in v hudi lakoti. Potem pa pridejo zraven še naravne katastrofe, strašno onesnaženje okolja v mnogih predelih sveta, sprememba klime, in še bi lahko naštevali.

Naj je to obljubljeno Božje kraljestvo? Kje je v takih okoliščinah Bog?

To so res težka in usodna vprašanja.

In vendar verjamem in verujem v to, da je Bog tu in da je z nami in da je med nami. Zaznamo ga mogoče lahko v majhnih vsakdanjih dogodkih, trenutkih, srečanjih. Zaznali ga bomo lahko, če bomo nanj pozorni, če z odprtimi čuti in odprtim srcem živimo naš vsakdanjik in hvaležno sprejemamo znamenja njegove navzočnosti. Jezus je ja rekel, da ne zbuja pozornosti in bi mogli takoj reči: tu je, tam je. Božje kraljestvo je skrito in ga je treba odkriti.

Želim vam, da bi danes zaznali in doživeli mnogo trenutkov, o katerih zvečer lahko rečete: tu sem pa srečal oz. srečala Boga.

Petek, 17.11.2023

Včeraj sem se pri teh jutranjih mislih vprašal, kdaj in kje lahko spoznamo ali srečamo Boga. Danes imamo v naši fari Pečnica prav posebno možnost za srečanje z Bogom in Jezusom. In sicer v obliki Najsvetejšega, ker pri nas danes obhajamo in praznujemo dan češčenja.

Priznam – in mogoče tudi mnogim od vas gre podobno – da s tem dnevom češčenja dolgo nisem mogel kaj početi. Najbrž tudi zato, ker ga v otroštvu in mladosti nisem spoznal, mogoče sem o njem samo slišal pri oznanilu ob koncu nedeljske maše. Zato sem se s tem posebnim dnevom srečal šele s svojim delom v fari. Pa tudi če mi je ta dan še danes v marsičem tuj, vendar vedno spet odkrijem majhne »dragulje«, ki mi olepšajo ta dan in mi odprejo nove poti do Boga oz. Jezusa. Dan je olepšan, poseben in posvečen že s tem, da se v teku dneva praznuje več sv. maš. Tu se srečajo farani in v
sv. maši in navrh praznujejo in utrjujejo svojo skupnost, osebne odnose in medsebojno povezanost.

Posebno važen in dragocen pa mi je čas molitve v tišini pred izpostavljenim Najsvetejšim. Tu se lahko umirim ter svoje življenje in vse, kar mi roji po glavi in me zaposluje, tako rekoč predložim pred Boga, pred Jezusa, vse to premišljujem in prosim za eno ali drugo važno stvar ali osebo. Tako se v tej tihi molitvi čutim povezanega z Bogom in vsemi ljudmi, ki so mi važni in pri srcu. In prav tako tudi začutim, kako me ta molitev, to srečanje, notranje krepi in mi daje moč in veselje za moje življenje. Zato tudi že z veseljem pričakujem današnji dan češčenja.