Nedelja, 1.3.2020

Pred nekaj dnevi smo s pepelnično sredo začeli letošnji postni čas, čas priprave na Veliko noč, glavni praznik kristjanov. Postni čas je dobra možnost, da premislimo in na novo usmerimo naše življenje. Naša vera in Cerkev nam ponudita teh 40 dni, da bolj zavestno pogledamo v našo notranjost in na naše življenjske okoliščine ter – če ugotovimo potrebo – kaj spremenimo na boljše.

V evangeliju današnje prve postne nedelje beremo ali slišimo sledeče besede: »Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen.«

Lakota je zelo huda stvar in še vedno eden največjih problemov današnjega sveta. Pri nas je mogoče najstarejša generacija v svoji mladosti še izkusila lakoto, mi mlajši te navadno ne poznamo. Nasprotno. Mi danes živimo v preobilju in bi lahko bila ozdravljajoča izkušnja, če bi kdaj pa kdaj začutili lakoto. Začasna in zavestno povzročena lakota ima za nas lahko mnogo dobrih učinkov: razbremeni in očisti telo, odpre našega duha ter nas naredi tankočutne in odprte za Boga, soljudi in nas same. Želim nam vsem, da bi v tem postnem času vsaj parkrat začutili in sprejeli pozitivne učinke telesnega posta in lakote.

Ponedeljek, 2.3.2020

»Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.«

Ta tako imenovana »dela usmiljenja« Jezus omeni v evangeliju današnjega dneva. Evangelist Matej te Jezusove besede namesti v Jezusov govor o sodbi ob koncu časov. Jezus se tam enači z »najmanjšimi«, se pravi z ubogimi, revnimi, zapostavljenimi, in po obnašanju ljudi do teh »najmanjših« se jim navsezadnje tudi sodi.

Pravzaprav nam Jezus s tem ne pove nič novega. Vedno spet beremo in slišimo, da je Bog zavetnik in zagovornik ubogih in zapostavljenih. In vendar imamo tudi vedno spet težave, da se tega zavedamo, da to sprejmemo in temu primerno v našem življenju delujemo. Uboge in zapostavljene ljudi imamo vedno med nami. V naši moderni družbi mogoče niso tako vidni. Seveda tudi niso nujno isti ljudje ali iste potrebe, kot jih Jezus omeni v evangeliju. Danes so to mogoče stari in osamljeni ljudje. Ali pa mladinci, ki jih v šoli ali na delovnem mestu zasramujejo in zaničujejo. Ali pa mame samohranilke, ki se iz dneva v dan borijo za preživetje otrok in sebe. Ali pa ljudje, ki jih v službi izkoriščajo in zato duševno zbolijo. Ali pa taki, ki jih krivično obtožujejo, se o njih slabo govori in ki si ne morejo sami pomagati. Po mojem imamo v naši družbi kar dosti primerov.

Ravno postni čas nam nudi dobro priložnost, da naš pogled obrnemo k tem ljudem, da vidimo in zaznamo, kje so v našem okolju ljudje, ki potrebujejo našo podporo in pomoč. Drugi korak je pa potem seveda dejavna in učinkovita pomoč.

Torek, 3.3.2020

»Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite.«

Ta svetopisemski odlomek je začetek današnjega evangelija, vzet pa je iz tako imenovanega Govora na gori iz Matejevega evangelija. Jezus v tem govoru, ki ga najdemo v poglavjih 5 do 7, predstavi tako rekoč »svoj program«. V krajših in daljših enotah Jezus pove svoje stališče in svoj nauk o raznoraznih temah. Pri današnjem odlomku gre za molitev.

Molitev je fenomen ali dejanje, ki v današnjem času in v našem zahodnem svetu nazaduje. Seveda je molitev prisotna pri cerkvenih obredih ali verskih srečanjih. Toda v zasebnem življenju ali v družinah pa je molitev po moji presoji postala že zelo redka. Koliko družin npr. pred jedjo še zmoli kratko molitev? Kdo se zjutraj ali zvečer osebno obrne na Boga in ga nečesa prosi ali se mu zahvali za preživeti dan?

Danes se po mojem ni treba bati tega, pred čem svari Jezus, da bi namreč ob molitvi blebetali ali preveč govorili. Danes naj bi se bolj bali tendence, da ljudje sploh ne govorijo več z Bogom. Če se molitev, pogovor z Bogom, izgubi ali pozabi, izgubimo temeljno lastnost in kvaliteto našega življenja. Ob molitvi namreč spoznamo in se zavedamo, da navsezadnje našega življenja nimamo v lastnih rokah, temveč smo odvisni od okoliščin, soljudi in Boga. Če v molitvi za nekaj prosimo, se za nekaj zahvalimo, potem nam to lajša življenje, saj lahko to, kar nas mogoče skrbi in teži, zaupamo nekomu, ki nam je vedno blizu in spremlja naše življenje.

Ravno postni čas je zelo dobra in lepa priložnost, da pogledamo in premislimo, kaj nam molitev pomeni in kako jo lahko vključimo v naš vsakdanjik.

Sreda, 4.3.2020

»Ta rod je hudoben rod: znamenje hoče imeti, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor Jonovo znamenje. Kakor je bil namreč Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov za ta rod.«

Ta dva mogoče precej trda in težko razumljiva stavka pove Jezus v evangeliju današnjega dneva, vzetega iz Lukovega evangelija. Jezus se tu primerja s starozaveznim prerokom Jonom, ki je dobil od Boga nalogo, da oznani velemestu Ninivam pokončanje, ako se ljudje ne odvrnejo od grešnega življenja in spreobrnejo k Bogu. Jona se svojemu naročilu hoče najprej izmuzniti, navsezadnje pa ga le izpelje in tako reši Ninive.

Kaj pa s to primerjavo hoče povedati Jezus? Očitno je tedaj, ko je živel Jezus in pa najbrž tudi še tedaj, ko je bil zapisan evangelij , kar nekaj ljudi dvomilo o Jezusovem poslanstvu, o tem, da je Jezus kot božji sin poslan na ta svet. Najbrž so zahtevali kakšne dokaze. Jezus pa jim odvrne, da je on sam ta dokaz. S tem, da nastopi, da oznanja božje kraljestvo, da ozdravlja bolnike in pomaga ljudem k boljšemu življenju dokaže, da je dejansko poslan od Boga in da je tisti, ki ga pravzaprav pričakujejo. Ljudje v Ninivah so to ob preroku Jonu spoznali, tako naj to tudi spoznajo in sprejmejo ljudje za časa Jezusa pa vse do današnjega časa. Tako je to besedilo lahko tudi izziv za nas, da premislimo, kakšno vlogo in važnost ima Jezus za naše življenje in delovanje. Postni čas je za takšen premislek ugoden in pravi čas.

Četrtek, 5.3.2020

»Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.«

Dobro znano besedilo iz Jezusovega Govora na gori iz Matejevega evangelija je začetek evangelija današnjega dneva. S preprostimi in lahko razumljivimi besedami Jezus svoje poslušalce opozori na to, da naj smo v našem življenju, tudi v verskem in duhovnem življenju, samozavestni in vztrajni. Če si nekaj zelo in iz srca želimo, naj bo ta želja tako rekoč stalni spremljevalec našega življenja, našega mišljenja in hrepenenja. Potem se bo to prej ali slej tudi uresničilo. Pri tem pa seveda v prvi vrsti ne gre za materialne želje, temveč za bolj temeljne, duhovne ali medčloveške osnove našega življenja, npr. za zdravje, za mir, za dobro sožitje, za odpuščanje, usmiljenje, trdno vero in tako naprej. Jezus hoče s temi preprostimi besedami v nas vzbuditi ali pa krepiti zaupanje v lastno in božjo moč, ki nam lahko v življenju pomagata. Nekako se ja v tej Jezusovi življenski modrosti prepletata psihologija in vera: če kaj hočemo, želimo, moramo najprej sami kaj za to narediti. Istočasno pa naj tudi zaupamo na božjo pomoč, o kateri najprej ne vemo, kako in kdaj nam bo pomagala. Toda že samo zaupanje v to, da je božja pomoč dejavna in resnična, že more masikaj spremeniti v našem smislu.

Naj se nam v postnem času utrdi naše zaupanje v božje spremstvo in božjo pomoč

Petek, 6.3.2020

»Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

Tudi ta odlomek iz današnjega evangelija je vzet – kot že parkrat v zadjih dneh – iz Jezusovega Govora na gori iz evangelija po Mateju. V tem govoru Jezus tako rekoč predstavi »svoj program«, to, kar mu je kot oznanjevalcu božjega kraljestva, kot on to imenuje, važno in temeljno. Pri tem oznanjevanju pa večkrat pride do konflikta z določenimi strujami in zastopniki judovstva. Tukaj omenjeni pismouki in farizeji so nam v evangelijih predstavljeni kot verniki, ki svojo vero vidijo in razumejo zelo »ozko«. Važno jim je, da se oni sami in pa tudi judovski verniki držijo predpisov, zakonov, zapovedi in prepovedi. To sicer tudi ni malo, toda po njihovem mišljenju to zadostuje. Kdor se drži zakonov, živi pravo in pravilno versko življenje in je tako pred Bogom pravičen in svet človek.

Toda Jezusu gre za več, njegov pogled je »širši«. Pri njem ni na prvem mestu predpis, zakon, temveč zamisel, ideja, vsebina za določenim predpisom. Po tej zamisli, vsebini naj bi živeli in se ravnali. Jezus sam v nadaljevanju tega svetopisemskega odlomka omeni nekaj primerov, ki naj njegov nastavek in pogled predstavijo in razložijo. Pri teh primerih gre predvsem za medčloveške odnose, za spoštovanje sočloveka in za pripravljenost usmiljenja in odpuščanja. Če hočete vedeti bolj konkretno, pa si prosim preberite evangelij današnjega dneva.

Vsem, ki ste me v zadnjih dneh poslušali, se prav prisrčno zahvalim in vam želim dober in sproščen postni čas. Srečno!