Nedelja, 9.6.2019

Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

Ta stavek iz Apostolskih del je možno slišati v prvem berilu današnjega bogoslužja in govori o prejemu Svetega Duha na binkoštni dan. Z dvemi znamenji, s silovitim viharjem in pa z ognjenimi jeziki ali plameni, ki se razdelijo nad zbrane učence, skuša avtor opisati ta izredni dogodek. Obe znamenji stojita za neko dinamiko, za gibanje, za spremembo. Nastane nekaj novega, zgodi se nekakšen preporod, neko novo – duhovno – rojstvo. Izraz in posledica tega rojstva pa je govorjenje v »tujih jezikih«, kot ta fenomen imenuje svetopisemski odlomek. Težko si je kolikor toliko realistično predstavljati, kako je to šlo, da so ljudje najrazličnejših narodnosti slišali in razumeli Jezusove učence vsak v svojem jeziku. Mogoče pa v prvi vrsti sploh ne gre za to zunanjost, pač pa za nekaj mnogo globljega. Učenci so ob prejemu Svetega Duha spoznali, kdo in kakšen je ta Bog, ki ga je Jezus oznanjal. Da to ni Bog, ki je nekje oddaljen v nekih nebesih, temveč, da je ta Bog blizu, da je sredi njihovega, našega, življenja, da je del našega življenja. Spoznali so, da je Bog ta življenjska sila, ki nas opogumi, navduši, osreči in nas spremlja v vseh življenjskih položajih. Ob tem binkoštnem dogodku so ljudje spoznali in doživeli, da je treba o Bogu govoriti z novim, do zdaj nepoznanim jezikom, lahko bi rekli, da se tu rodi nov govor o Bogu. Na tem ozadju in na tej podlagi lahko današnji praznik upravičeno imenujemo »rojstni dan« Cerkve. Želim vam, da bi prav danes na novo zaslišali božji glas in začutili božjo bližino!

Ponedeljek, 10.6.2019

Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba,Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.

Seveda je tudi na današnji drugi binkoštni praznik v svetopisemskih berilih bogoslužja spet govor o Božjem, oziroma Svetem Duhu. Saj so binkošti praznik Svetega Duha. Zelo lep in temeljni vidik tega Duha nam apostol Pavel predstavi v citiranih dveh stavkih iz svojega pisma Rimljanom. Pravi, da Božji Duh ni duh suženjstva, temveč duh posinovljenja. Zame imajo te besede nekaj izredno osvobodilnega. Zgleda, da so že v začetkih krščanstva, pa v teku zgodovine vse do danes, znotaj krščanstva določene struje, ki doživljajo svojo vero kot breme ali jarem, ki ga je treba prenašati, vzdržati in pretrpeti. Takim nazorom nasprotuje že Jezus sam, pa potem tudi glavni oznanjevalec krščanske vere, apostol Pavel. Jezus nam je oznanjal Boga kot očeta, kot nekoga, ki skrbi za nas, ki nas spremlja in vodi in ne kot kralja ali gospodarja, kateremu je treba služiti kot nekakšen hlapec ali suženj. Jezus je z besedami in dejanji prikazal Boga kot nekoga, ki je usmiljen in odpušča in ne kot nekoga, ki graja in kaznuje. Apostol Pavel sledi temu Jezusovemu zgledu. Poudarja, da smo z vero v Boga, očeta, bili sprejeti med božje otroke in se smemo brez strahu obrniti nanj, če kaj potrebujemo. Ne strah, temveč zaupanje naj je vodilo naše vere. To vero in to binkoštno izkušnjo želim nam vsem.

Torek, 11.6.2019

Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.

Zelo znane besede iz Jezusovih ust so del tako imenovane Pridige na gori iz Matejevega evangelija in so vzete iz evangelija današnjega dneva.
Pred tremi leti smo v dekaniji Rožek priredili Kontaktni teden prav s tem geslom: »Vi ste luč sveta.« In če pogledam nazaj na vse to, kar se je v tem tednu dogajalo, se mi zdi zelo upravičeno, da smo izbrali to geslo. Saj se je v teh osmih dneh pokazalo, na koliko različnih področjih lahko živimo kot kristjani in uresničimo svojo vero: na socialnem, kulturnem, gospodarskem, političnem, družabnem in seveda tudi verskem in liturgičnem področju. Povsod smo lahko kot kristjani aktivni in tudi kot taki spoznavni. In dobro je, da je tako. Saj sem prepričan, da je naša krščanska pravica in pa tudi naša dolžnost, da to, kar smo spoznali za dobro in pravilno ne postavimo »pod mernik, temveč na podstavek, da sveti vsem«, če to povem z Jezusovimi besedami iz evangelija. Vedno bolj naj bi v nas rasla zavest, da krščanstvo ali Cerkev niso v prvi vrsti javni zastopniki kot papež, škofje, duhovniki in tako naprej, temveč vsak posamezni vernik, ki v svojem življenskem okolju živi in deluje iz svojega verskega prepričanja. To so te luči, ki svetijo daleč naokoli in razsvetljujejo soljudi, družbo, ja, celi svet.

Sreda, 12.6.2019

Naša zmožnost je od Boga, ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja.

Ta nekoliko skrivnostni in mogoče tudi težko razumljivi stavek je iz Drugega pisma apostola Pavla kristjanom v Korintu in je odlomek iz današnjega bogoslužnega berila.

Kaj želi Pavel Korinčanom in tudi nam danes povedati?

Smo v tednu po binkoštih, prazniku, katerega središče je Božji Duh ali Sveti Duh. Tega duha nam sveto pismo predstavi kot nekoga živega, živahnega, dinamičnega. Božji duh ni statičen ali nepremičen kot kakšna zapisana beseda ali zapoved. Božji Duh je kreativen, najde nove dostope, vidi nove in druge vidike, kot smo jih mogoče navajeni. In z novo zavezo, z Jezusovim in Božjim duhom, smo prejeli novo življenje, nov dostop do Boga in sveta, nov način življenja in verovanja – tako to razume apostol Pavel. Dokaj ostro to strne v stavek: Črka namreč ubija, Duh pa oživlja. Seveda to ne pomeni, da zapovedi in pravila nimajo svojega pomena, jasno pa naj nam bo, da – podobno, kot je to razumel Jezus – da je smisel zapovedi, zamisel za pravilom odločilnejša od pravila samega. Duh in duša neke zapovedi sta važna, ne sformulirana in zapisana beseda.

Tega živega in oživljajočega Duha želim nam vsem.

Četrtek, 13.6.2019

Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.

Smo v tednu po binkoštih in zato je razumljivo, da v teh dneh v bogoslužju slišimo svetopisemske odlomke, ki govorijo o Božjem ali Svetem Duhu. Tako je tudi današnji impulz vzet iz Drugega pisma apostola Pavla kristjanom v Korintu, v katerem med drugim tudi govori o razliki ali napetosti med prvo, staro, zavezo in drugo, novo, ki je bila sklenjena z Jezusovo smrtjo in njegovim vstajenjem. Eno tako temeljno razliko vidi Pavel med Mojzesovo in Jezusovo postavo. Mojzesova postava za njega sloni na črki, na zakonih in zapisanih zapovedih, ki človeka usužnijo in tlačijo. Jezusova postava pa pride od Božjega Duha, ki, kakor piše kje drugje, »veje, kjer hoče«, in, ki prinaša življenje, živahnost in svobodo. Kristjani smo po Pavlovem razumevanju poklicani za to, da se ne farizejsko oklepamo zakonov in zapovedi, temveč, da živimo iz svobode božjih otrok, saj smo po Jezusu in Svetem Duhu postali božji otroci, božje hčere in božji sinovi. Otrok pa ni suženj ali hlapec, otrok je dedič in ima isto svobodo kot oče. Ravno ta svoboda pa prinese s seboj tudi določeno odgovornost, odgovornost sočloveku in Bogu naproti. Želim nam vsem, da bi vedno znova po Božjem Duhu začutili in zaživeli to osvobodilno moč naše vere in jo lahko tudi uresničili z odgovornim življenjem.

Petek, 14.6.2019

Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.

Tudi današnji jutranji impulz je vzet iz Drugega pisma apostola Pavla kristjanom v Korintu, iz katerega se v teh dneh bere pri bogoslužju. Če je apostol Pavel v odlomkih zadnjih dni premišljeval in pisal predvsem o Božjem ali Svetem Duhu, potem pri današnjem besedilu izhaja iz svoje življenske izkušnje in težavnega osebnega položaja. Poroča, da je preganjan, pod pritiskom, da ne vidi izhoda – pa vendar ne obupa. Gre mu tako, kot pravi na drugem mestu o Abrahamu, da »upa proti vsakemu upanju«. V tem se pokaže in izkaže moč vere, da namreč ni tako težkega in hudega življenjskega položaja, da bi morali obupati. Zgled in vir takega upanja je sam Jezus, ki je do in preko smrti na križu ohranil v sebi upanje in zaupanje v božjo bližino in pomoč. Tesna povezanost z Bogom, z očetom – kakor ga Jezus in Pavel imenujeta – je lahko tako krepka notranja moč, da prenaša in prestoji vse življenjske izzive, tegobe in nesreče. Zavedam se, da tako močna vera in takšno trdno upanje nista samoumevna in nista avtomatično dana vsakemu verniku. Kar pa lahko vsak stori, je to, da moli in Boga prosi za to moč upanja, ki lahko nosi človeka skozi vse življenje. To pripravljenost, to odprtost in to notranjo moč vam iz srca želim in se zahvalim, da ste me v preteklih dneh poslušali. Srečno!