Petek, 5.2.2016

Od vseh Jezusovih napovedi se mi zdi najbolj tolažilna prav ta napoved:

»Vaše srce naj se ne vznemirja, verujte v Boga in vame verujte!

V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.

Če ne bi bilo tako, ali bi vam rekel:

Odhajam, da vam pripravim prostor?

Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.«

Zato pa se moje življensko geslo glasi: »Zaupaj v Gospoda in živi v miru!«

Četrtek, 4.2.2016

Sledeča zgodba, iz zbirke »Drobne zgodbe za dušo«, ki jo je zbral Božo Rustja, me je zelo nagovorila.

Graditi za prihodnost

Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil, v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. »Uporabljaj le najžlahtnejše gradivo in delo zaupaj le najboljšim mojstrom! Nič naj ne bo predrago!« Rekel je še, da gre na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne.

Tesar je spoznal v naročilu veliko priložnost. Skoparil je pri gradivu, delo je zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabše plačeval, njihove napake pa prekril z oblogami ali barvami, in kjerkoli se je dalo, je stene skrajšal ali zožil.

Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ in rekel: »Držal sem se tvojih navodil in zgradil sem tako hišo, kakršno, si mi naročil.«

»Vesel sem,« je rekel bogataš, vrnil ključe graditelju in dejal: »Tu imaš ključe. Tvoji so. To hišo sem dal graditi zate. Pokljanjam jo tebi in tvoji družini.«

V prihodnjih letih je tesar vidno obžaloval, ker je tako ogoljufal samega sebe. »Ko bi bil vedel,« si je govoril, »da hišo gradim zase!«

»Vse kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« (Mt 7,12)

Sreda, 3.2.2016

Pater Anselm Grün v svoji knjigi o 50ih pomočnikih v stiski, piše o blagoslovu sv. Blaža, ki je namenjen grlu in njegovim boleznim.

Grlo je eden najobčutljivejših delov našega telesa. Mnogokrat smo prehlajeni, ker nam primanjkuje toplote in ljubezni, ali pa nam strah stisne grlo tako, da komaj še zmoremo govoriti. Zopet drugi preveč požirajo in imajo »cmok« v grlu od jeze, strahu in užaljenosti in to jih duši in jim jemlje sapo. Z vsemi našimi težavami lahko gremo k Bogu in danes na praznik sv. Blaža na to zaupamo, da se naš gospod ne briga samo za naše duše, temveč tudi za naše telo tako,da lahko spet svobodno zadihamo.

Torek, 2.2.2016

Citiram iz knjige »Tvoja beseda je luč mojem življenju«

Starček Simeon in prerokinja Ana sta v majhnem Jezusu prepoznala luč sveta. Vse svoje življenje sta čakala na izpolnitev božje obljube. To hrepenenje je podoba za njuno globoko vero.

Vera nam daje sposobnost, da sredi tega sveta spoznavamo svet gljoblje. Človek z vero gleda z drugega vidika na vse dogodke tega sveta. Tako npr. smrt pomeni za brezverce konec, za kristjane pa pomeni samo prehod v drugo življenje. Verni človek gleda na vse dogodke tega sveta v luči svoje vere, Zato je zanj še najbolj temen dogodek tega sveta, osvetljen s svetlobo vere in upanja.

 

Ponedeljek, 1.2.2016

Sledeča zgodba, iz zbirke »Drobne zgodbe za dušo«, ki jo je zbral Božo Rustja, me je zelo nagovorila.

Vera,

  Nekega leta je vasi grozila izredna suša. Župnik je zato rekel vaščanom: »Nič nas ne bo rešilo, le posebna procesija za dež. Pojdite domov in se vsak dan postite od sončnega vzhoda do zahoda in verujte, da bo Bog uslišal naše prošnje. V nedeljo pa pridite k procesiji.«

  Vaščani so ga poslušali. Med tednom so se postili, v nedeljo zjutraj pa so prišli v cerkev. Toda takoj, ko jih je duhovnik zagledal, jim je ostro dejal: »Kar pojdite! Ne bomo imeli procesije, ker ne verujete.«

  »Toda, gospod župnik,« so ugovarjali, »postili smo se in verujemo.«

»Verujete? Kje so vaši dežniki?«

»Če bi imeli vero kakor gorčično zrne, bi gore prestavljali.« (Mt 17,20)

Nedelja, 31.1. 2016

Da prerok v domačem kraju nič ne velja, nam poroča današnji evangelij.

Ko je Jezus želel Nazarečanom oznaniti veselo sporočilo, da je ON tisti mesija, katerega izvoljeno ljudstvo že tako dolgo pričakuje, so vskipeli od jeze. Slepi od ogorčenja so ga vrgli iz mesta in celo v prepad so ga hoteli pahniti, ker so bili prepričani, da on, Jožefov sin, ne more biti Božji sin.

Sicer so že slišali o čudežih, ki naj bi se po njem godili, a v tem ozračju nevere in sovraštva je bilo Jezusu nemogoče, da bi storil kakeršenkoli čudež. Saj je on sam vedno spet rekel, kadar je nekoga ozdravil: »Tvoja vera te je rešila«, in to velja tudi še danes za nas.