nedelja, 01.07. 2012

V Cerkvi na Slovenskem praznujejo danes nedeljo Slovencev po svetu. S tem se želijo spomniti vseh rojakov, ki so iz različnih vzrokov zapustili domovino in se naselili na vseh koncih sveta. Ostali so zvesti svojim koreninam – mati – domovina – Bog – tem trem so ostali zvesti. Slovenska beseda, izročilo doma in matere, ohranjati to besedo in jo izročati iz roda v rod jim je še danes poslanstvo; domovina, ostajajo ji zvesti, čeprav so si ustvarili domove in družine v tujem svetu: Bog – vera, ki so jo prejeli od svojih staršev jim je bila v mnogih težkih trenutkih tolažba in uteha. V pomoč so jim bili duhovniki, ki so jih spremljali in bodrili, da so lahko vsem trem dobrinam ostali zvesti. Tako je ta nedelja tudi zahvala vsem, ki daleč od doma ohranjajo slovenstvo.
Am heutigen Sonntag feiert die Kirche Sloweniens den Sonntag der Slowenen in der Welt, die ausgewandert sind. Mutter, Heimat und Gott, das Gut haben sie mit genommen und auch in der Fremde pflegen sie die Muttersprache, Kultur und den Glauben.

ponedeljek, 02. 07. 2012

Nedelja, Gospodov dan je za nami. Začenjamo nov teden, delavnik nas bo spremljal, a morda je to prvi dan dopusta, počitka. Kako ga naj preživimo? Nam bo to dan veselja in sproščenosti ali se bomo zagrebli v turobnost in slabo voljo? Moramo se odlóčiti! Kako lepo nas usmerja naš slovenski pregovor: Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo! Nov začetek je lahko vsako jutro in vsako delo, ki ga opravljam. Z Božjo pomočjo se dan in teža dneva spremenita v prijetno sobivanje in ustvarjanje že zjutraj doma, v družinskem krogu, preko dneva pri delu s kolegi in kolegicami, pri druženju s prijatelji popoldan ali zvečer. Vse kar delamo, ustvarjamo, stórimo to z veseljem, dobro voljo in pritegnili bomo v krog tudi tiste, ki včasih godrnjajo, so slabe volje. Z veselim obrazom tudi potrtim in žalostnim polepšamo dan. Biti moramo veseli kristjani, prinašati moramo sopotnikom današnjega in tudi drugih dni v tednu tiho sporočilo, da je nad nami nekdo, ki nas ima rad, pa čeprav včasih tega ne čutimo tako, kot si v danem trenutku želimo ali predstavljamo. Vse nosi pečat Njega, ki je začetek in konec vsega življenja in ki je neizmerna Ljubezen.
Vsako jutro si zaželimo lep sončen dan, imeli ga bomo, tudi če včasih nagaja dež ali sneg, da sončen dan, vedno je to odvisno od nas samih!

torek, 03. 07. 2012

V tem tednu so v Sloveniji različne prireditve in srečanja Slovencev z vseh strani sveta. Prihajajo mladi, da spoznajo domovino svojih prednikov, starejši, ki se vračajo v ljubljeno deželo staršev in obiščejo kraje njihove mladosti. Vse te skupine imajo nekaj skupnega: njihov jezik je slovenščina, pa naj pridejo iz Argentine, Kanade, Avstralije in drugih držav. Materin jezik jih druži, druži nas vse, tudi z nami tukaj na Koroškem. Slovenski jezik je jezik našega doma, naših duš, naših najglobljih izpovedi. Pred leti je pokojni torontski kardinal Alojzij Ambrožič na vprašanje, kateri jezik mu je bližji – angleščina ali slovenščina, odgovoril: V Torontu je pogovorni jezik, če nisem v slovenski skupnosti, angleški, a kadar sem sam z mojim Bogom, se vedno pogovarjam samo v materinem jeziku, takrat mi je posebno lepo!
Beseda, ki smo jo podedovali od staršev, je najbolj osebna in ena najdragocenejših dediščin, je kulturna dobrina izrednega pomena za osebno rast, srečo in zadovoljstvo. Narod raste, dokler živi njegov jezik. Pridružimo se v ohranjanju naše materinščine vsem Slovencem tostran in onstran velike luže in negujmo to dragoceno dediščino, da ne bomo nekoč pred božjim obličjem stali sklonjenih glav in iskali izgovore za našo nedoslednost.

sreda, 04. 07. 2012

Dobrodošli doma 2012 – danes se bodo v Ljubljani srečali Slovenci, ki živijo v domovini, zamejstvu in po svetu. Po dopoldanski strokovni konferenci v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bodo v popoldanskih urah nastopile glasbene, pevske in folklorne skupine iz zamejstva in sveta ter predstavile, kako ohranjajo slovensko kulturo izven meja matične države.
Kot lačnemu košček kruha, je Slovencem po svetu dragocena kulturna dediščina. Odnesli so jo v daljni svet, jo gojili in izročali iz roda v rod. Duh naše zemlje veje iz pesmi, v katere so nepoznani pevci vlili svojo ljubezen. S preprostim Frančiškovim pogledom, ki ni meril in cenil, ampak s sveto ljubeznijo nežno objel zelenje in cvetenje, nižave in višave ter molil v srcu Stvarnika in vsa narava se mu je razgrnila v vsej svoji deviški lepoti, lahko dojamemo tudi lepoto naše besede in pesmi, ki je včasih otožna in vriskajoča, pa spet vsa tiha in pripovedna, je kronika davnih dogodkov, slika davnih rodov, njihovega življenja in čustvovanja. Vse to bodo izpovedali nastopajoči v tem popoldnevu. Pesem in glasba je tista trdna vez, ki združuje in kot je zapisal skladatelj Marij Kogoj: V naravi ni najti nič lepšega in popolnejšega od glasbe. Ona usmerja človeka v globino njegove duše.

četrtek, 05. 07. 2012

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se lačna nasiti bližine.
Besede Ivana Minattija, ki se je letos 9. junija za vedno poslovil.
Nekoga moraš imeti rad, ta nuja, da se nekomu lahko razodeneš, je kot kruh, kot požirek vode. Z eno besedo: nekoga moraš imeti, ki ima za te čas, ki mu lahko zaupaš. Ne zaradi drugih, zaradi sebe ga moraš imeti.
In kdo je tisti nekdo? Poglejmo okrog sebe: vera ljubezni je krščanstvo. Kristjani moramo imeti odprte oči, da lahko vidimo stiske bližnjih. Pomagati jim moramo, ker je to prva zapoved naše vere. Ne zapirajmo se med štiri stene, kritično presojajmo dogodke, stojmo pogumno na prepihu svetovnih dogajanj. Svet pričakuje od krščanske družbe nesebične ljubezni.
Biti kristjan ni plašč, ki ga lahko vsaj čas odložimo, marveč moramo pomagati graditi nov svet, v katerem bo ljubezen pregnala vso temo. Bodimo nosilci dobrega in plemenitega, soustvarjajmo družbo, ki se bo veselila življenja in smelo stopala v boljšo prihodnost.
Nekoga moraš imeti rad. Res, a še več kot to: vse okrog tebe moraš imeti rad, vsakogar moraš imeti rad, ker je taka božja volja. Vera, upanje in ljubezen, to troje je potrebno. Največja pa je ljubezen.

petek, 06. 07. 2012

So trenutki, ko je človek sam. V tej samoti je najprej čuden nemir, kakor da bi se mu tožilo po svetnem vrenju in trenju, a kmalu se mu oglasi njegov »jaz«, da ga postavi v sredo težkih misli in neurejenih čustev. Človek se pogrezne vase, se skuša znajti in razmisli kje stoji v svoji družini, narodu in kakšen odnos ima do svojega Boga. Dragoceni so taki trenutki notranjega zbiranja, da bi jih morali večkrat zavestno iskati.
Družina, vsak dan znova se v njo včlenjujemo in z skupno preživljamo lepe in tudi težke trenutke.
Moj odnos do Boga: Bog sam nas išče. Obiskuje nas ob bridkih udarcih, hudi bolezni, išče nas s svojo dobrotljivostjo in s svojim usmiljenjem. Srečen je, kdor je spoznal dragocenost tihih razmišljanj o svojih odnosih do Vsemogočnega, srečen, kdor se še zna otresti cestnega prahu in se zatopiti v najglobljo skrivnost svojega življenja.
Jaz in moj narod! Moja vest me opozarja na Boga in Cerkev, mi posreduje Njegovo ljubezen.
Skozi stoletja mi je posredoval moj narod neizmerno kulturno bogastvo. Tudi v narodu je
upodóbljena božja dobrota, je razlita družinska ljubezen in kažipot k sreči. Pot k narodu je
odprta noč in dan. Lahka je in lepa. Saj je pot ljubezni, pot vedrega ponosa in možate
vzravnanosti, pot hvaležnosti in zdravega idealizma, pot naravne in božje postave.