Nedelja, 11.10.2020

Za nami je 10. oktober. Dan, ki buri duhove – pri nekaterih zbuja bolečino, strahove in nelagodje, nekateri ga že vrsto let praznujejo. Ne glede na vse, nas danes Božja beseda vabi na gostijo in nam govori o tem, kako bo Bog poskrbel za svoje ljudstvo in mu namenil blagostanje za večno. Gre za veselo prispodobo, saj svatovska pojedina prikazuje gostijo ob zavezi ljubezni Boga s svojim ljudstvom. Morda se bo ob tem kdo vprašal: »Kdo pa je Božje ljudstvo? Kdo se lahko šteje k temu ljudstvu, ki ga bo pogostil Bog?« Zdi se, da je odgovor lahko ob tem zelo preprost. Namreč, kdor živi po Božjih zapovedih in kdor spolnjuje to, kar zapoveduje Cerkev. Kdor posluša, kar uči duhovnik pri nedeljski maši in kdor vestno opravi vse zakramente. Vendar pa sama mislim, da odgovor ni tako enoznačen in da to, kar smo našteli, ne zadostuje. Ljudje smo nagnjeni k temu, da svoje bližnje, stvari in dogodke označujemo z določenimi »nalepkami« in jih spravimo v nek okvir. To nam morda pomeni varnost, saj nam neznanke pogosto vzbujajo strah. Tako bi pogosto radi tudi svoje versko življenje pospravili v nek predal in ga izvlekli ven samo takrat, ko to potrebujemo. To pa v resnici ne zadostuje, da bi bili povabljeni na svatbo. Takšno versko življenje »po regelcih« nam ne še nadene svatovskega oblačila. Sv. Avguštin je zapisal, da »svatovska obleka predstavlja karitativno ljubezen, ki prihaja iz čistega srca. Svatovska obleka namreč ni samo preprosto krst, temveč ljubezen, ki prihaja iz čistega srca, iz čiste vesti in iskrene vere.« In mislim, da to pomeni tudi vse dogajanje okoli 10. oktobra – da bi razumeli, da je najpomembnejša ljubezen, ki prihaja iz čistega in iskrenega srca. Do bližnjega in samega sebe, ki se združi v ljubezni do Boga. Da bi mogli v spoštovanju, resnici in ponižosti govoriti o vseh dogajanjih v preteklosti in iskati poti v prihodnost. Vsem nam želim, da bi nas ob tem spremljale tudi besede svetega Pavla, ki je v enem izmed svojih pisem zapisal: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.«

Ponedeljek, 12.10.2020

Tudi v tem tednu bomo naše misli obarvali misijonsko in jih povezali z našim vsakdanjim življenjem, z Božjo besedo ali aktualnim dogajanjem.

Beseda misijon se v zadnjem obdobju povezuje z mednarodnim razvojnim sodelovanjem in solidarnostjo. Pravzaprav mednarodno razvojno sodelovanje in solidarnostni vidik uresničujejo vse mednarodne dobrodelne organizacije, manjšega ali večjega formata.

Vendar pa je prav ta misijonski vidik pri dobrodelnem delovanju pomemben. Vsaj tako verjamemo pri dobrodelnih organizacijah, ki delujemo v okviru Katoliške Cerkve. Zagotovo je pomembno, da bi bili vsi ljudje deležni dostojnega življenja in da bi se lahko svobodno odločali o svoji prihodnosti. Da ne bi trpeli lakote, da bi imeli dostop do zdravstvenih storitev in da bi se vsi otroci izobraževali. To je pravzaprav osnova in brez tega ne moremo govoriti o ničemer drugem. Vendar pa želimo v naših misijonskih organizacijah ponuditi tudi duhovni vidik. Ne zato, ker smo boljši od ostalih, bolj plemeniti in bolj ne vem kaj. Mi samo verjamemo in zaupamo, da veselo oznanilo – oznanilo evangelija, prinaša luč v življenje, prinaša upanje in zaupanje v boljši jutri. Prinaša ljubezen, pisano z veliko.

Zelo me nagovarja delovanje Don Boskovih sester v Angoli, ki se v majhni vasici Quitila vsak teden srečujejo z materami in ženskami iz vasi. Na teh srečanjih se pogovarjajo o življenju, o težavah, skrbeh in o njihovem vsakdanu. Sestre preko teh pogovorov prepoznavajo, kaj te žene muči, kaj od starih navad in vraževerja jih drži v krču in jim ne dovoli dovoli, da bi v polnosti zaživele. Sestre to poslušajo in potem počasi preko pogovora skušajo odpirati nove možnosti razmišljanja in delovanja. Dejansko jim prinašajo odrešenje od vklenjenosti v neko škodljivo moralno držo in tradicijo. Misijon seveda ne pomeni, četudi je v preteklosti kdaj bilo tako, da se vse, kar so tradicionalna plemena verjela in izvrševala, označi za slabo. Gre za preudarno presojanje, kaj človeku in družbi koristi in kaj ga ponižuje. Vse to pa se izvršuje v ljubezni in spoštovanju do bližnjega in do Boga.

Torek, 13.10.2020

V tem jutru bi z vami rada razmišljala o geslu, ki ga je predlagal papež v misijonskem mesecu oktobru, ki se glasi »krščeni in poslani«.

Papež Frančišek ni izbral tega gesla kar tako. Z njim nas namreč želi nagovoriti, da bi razmislili in poglobili svojo odločitev za vero v Jezusa Kristusa. Pa ne samo to, papež nas vabi, da bi odkrili misijonski pomen naše odločitve.

In prav na to povabilo lahko odgovori vsak posebej, na poseben način. Vsak ima svoj odgovor na osebno povabilo Boga. Na nas je, da torej razmislimo in odgovorimo na vprašanje: »Kaj je moj misijon? Kam sem poslan, poslana? Kje in kakšno je moje poslanstvo?«

Prav s temi vprašanji, kot tudi odgovori, pa se približamo eni izmed temeljnih človekovih lastnosti in to je – iskanje in želja po smislu. Kot je že zapisal dunajski psiholog, Viktor Frankl, ki je poznan tudi kot psiholog v taborišču smrti, je največja nesreča v človekovem življenju bivanjska praznina, ko človek ne najde več smisla v svojem aktivnem bivanju.

Zato mislim, da nas aktiven odgovor na povabilo Boga opogumlja, da stopimo ven iz sence praznine in nam pomaga najti smisel življenja. In vendar, Bog od nas ne pričakuje nekih velikih filozofskih razmislekov, ampak da preprosto odgovorimo na to, kar nam je dano v našem vsakdanjiku. Tam, kjer smo, med svojimi najbližjimi, smo poklicani, da odkrijemo svoje poslanstvo, poslanstvo ljubezni.

Sreda, 14.10.2020

V današnjem evangeliju, ki ga Cerkev predlaga v branje pri svetih mašah, najdem en zelo zanimiv vidik misijona. Jezus v svojem nagovoru v shodnici govori: »Gorjé vam, farizejem, ker dajete desetino od mete in rutice in vsake zelenjave, zanemarjate pa pravico in Božjo ljubezen.« S temi besedami je Jezus žugal farizejem in učiteljem, ki jih imenuje tudi hinavci. Pa poglejmo zakaj. Jezus jih označi za hinavce, ker kažejo nekaj, medtem ko mislijo nekaj drugega. Pismouki govorijo in sodijo, medtem ko razmišljajo drugače. Problem je namreč, da je hinavec sposoben ubiti skupnost. Govori ljubeznivo, a osebo okrutno sodi.

Če to razumemo v kontekstu misijona, se to pogosto dogaja ljudem, ki sicer živijo po vseh pravilih, a pri tem sodijo druge, morda celo tiste, ki jih ne poznajo, saj so daleč v Afriki, Aziji ali Južni Ameriki. Sodijo jih, češ da so sami krivi za svojo revščino, za nesrečo v družini in brezposelnost. Ker so preveč leni za delo, ker raje samo posedajo in ker itak potem prejmejo denar od dobrodelnih organizacij. Da samo finančno izčrpavajo pridne in poštene delavce.

Takšnim Jezus pravi »gorje!«, ker so pozabili na pravico in Božjo ljubezen. Kdor razmišlja malo bolj celostno, bo lahko prepoznal, da pravzaprav večina teh, ki so se znašli v življenjski stiski, za to prav nič niso krivi. Problem lahko prepoznamo predvsem v zgodovinskem dogajanju, v različnih političnih odločitvah, v naravnih nesrečah, vojni, in tako dalje. Ti posamezniki si ob rojstvu niso izbrali, da bodo rojeni na tem kraju in v teh težkih razmerah. Tako kot si mi nismo izbrali, da bomo na »boljši« strani sveta. Vendar pa nam to blagostanje nalaga odgovornost. Odgovornost, da ne pozabimo na tiste, ki jim to ni bilo dano.

Četrtek, 15.10.2020

Papež Frančišek je v nekem nedavnem nagovoru spregovoril o apostolskem pismu papeža Benedikta XV., ki ga je objavil z željo, da bi za misijonsko dejavnost poživil odgovornost vse Cerkve. Opazil je potrebo po prečiščenju in bolj evangeljskem slogu tega poslanstva in tako je po besedah papeža Frančiška omenjeno pismo še vedno aktualno. Spodbuja namreč k odprtosti veseli novosti evangelija in tako k preraščanju vsakršne skušnjave po zapiranju vase in kakršne koli oblike pastoralnega pesimizma. Nato je sveti oče vse krščene povabil k poživitvi naše temeljne poklicanosti: »Verniki so poklicani z novim navdušenjem povsod prinašati veselo novico, da v Jezusu usmiljenje zmaguje nad grehom, da upanje premaga strah in da bratstvo zmaga nad sovražnostjo. Kristus je naš mir in v njem je presežena vsakršna razdeljenost. Samo v njem je odrešenje vsakega človeka in vsakega naroda.«

V nadaljevanju nagovora je papež Frančišek spomnil, da je za življenje polnosti misijonskega poslanstva, potrebna molitev in to goreča in nenehna. Molitev je temeljna moč oznanjevanja, je dejal. Misijonarji so namreč predvsem možje in žene molitve, ko v močni povezanosti z Gospodom hranijo vero in se nato soočajo s težavami evangelizacije. Hkrati je s strani Božjega ljudstva molitev za misijonarje tudi prva podpora. Prežeta je s prisrčno ljubeznijo in hvaležnostjo za to, da kljub naporom, prinašajo milost evangelija tistim, ki je še niso bili deležni. Papež nas s svojim vzgledom spodbuja, da bi se v molitvi nenehno obračali k Mariji, Materi vseh ljudstev, naj vsak dan spremlja in varuje misijonarje, glasnike Evangelija.

Petek, 16.10.2020

Tudi v današnjem jutru se želim z vami ustaviti ob razmišljanju papeža Frančiška o misijonih. Sveti oče poudarja, da je misijonarstvo zastonjski dar Svetega Duha, ne pa rezultat strategij, ki posnemajo »posvetne vzore učinkovitosti«.

Spodbuja nas, da bi se izognili funkcionalizmu in pretiranemu poudarjanju učinkovitosti v novih projektih. Sam sicer ne nasprotuje učinkovitosti in metodam, ki pripomorejo k uspešnemu in transparentnemu delovanju. Vendar pa nas opozarja pred nevarnostjo, da bi presojali poslanstvo Cerkve s tem, da bi uporabljali zgolj kriterije in rezultate, ki jih določajo modeli ali šole za management. Ti so lahko v pomoč, vendar pa ne smejo nikoli nadomestiti poslanstva Cerkve. Tudi najučinkovitejša cerkvena organizacija lahko konča tako, da je najmanj misijonarska. S tem, ko papež pravi, da je misijonarstvo dar Svetega Duha, nas spominja na nekatere temeljne resnice, ki so naslednje: vera v Boga je dar Boga samega; Bog je tisti, ki je začel Božje kraljestvo; Cerkev je ustvaril Bog; Cerkev se ponovno prebudi ob svojem poslanstvu, oznanja evangelij ter gre vse do skrajnih koncev zemlje, saj Vstali Gospod od Očeta pošilja Svetega Duha. Na začetku Cerkve in njenega poslanstva je Božji dar, ne človeški načrt. Jezus nam prihaja naproti kakor Ljubezen Očeta. Vendar pa imamo mi nalogo, ki jo moramo opraviti: moliti, razločevati Božji dar, ga sprejeti v veri ter z njim ravnati tako, kot želi Gospod. V kolikor so dejanja Cerkve ločena od te korenine milosti, postanejo skrčena zgolj na funkcijo in natančne načrte delovanja. Zdi se nam, da presenečenja in »motnje« Boga uničujejo naše načrtovane projekte.

Tako kot pri misijonskem delovanju, se nam tudi v našem vsakdanjem življenju včasih zdi, da različne okoliščine izredno otežujejo naše življenje. Koronavirus oziroma vse omejitve zaradi njega so en tak primer. Vendar pa je to lahko priložnost, da se vrnemo k izvoru življenja: to je dar, ki ga Bog daje v Jezusu in Svetem Duhu. Brez tega poživljajočega vira bi nas naše delo vodilo v utrujenost, naveličanost, zaskrbljenost, negotovost in obup. Trdno ukoreninjeni v dar Svetega Duha pa se bomo mogli soočati s svojim poslanstvom in njegovimi tegobami, z veseljem in upanjem.