Nedelja, 29. 9. 2019

Že kar dobro smo zakorakali v jesenske dni in september se že bliža koncu. Bomo pa zato v prihodnjem tednu vstopili v mesec oktober, ki pa bo tokrat za vas, dragi poslušalci in poslušalke duhovne misli, malo drugačen. Namreč, v okviru Referata za misijone in razvojno sodelovanje v Celovcu bomo s sodelavci pripravili misijonsko obarvane duhovne misli. »Hja, pa kako ravno misijonske?«, se bo morda vprašal kdo izmed vas. Mesec oktober 2019 je papež Frančišek razglasil za izredni misijonski mesec, preko katerega želi spodbuditi vse kristjane in vse ljudi dobre volje, da bi se na poseben način zavzemali za misijone. Še posebej pa nas želi papež v tem mesecu povabiti k molitvi za vse misijonarje in misijonarke, za vse, ki na kakeršenkoli način sodelujejo pri širjenju evangelija in se posvečajo službi bližnjim.

Papež Frančišek je povabil k pripravi tega meseca že pred dvema letoma in je ob tem zapisal:

»Izredni misijonski mesec naj bo priložnost velike in rodovitne milosti, da bi spodbujali različne pobude in na poseben način okrepili molitev, oznanjevanje evangelija, svetopisemsko in teološko premišljevanje o misijonstvu, dela krščanske ljubezni ter sodelovanje in solidarnost med Cerkvami, da bi se tako misijonsko navdušenje prebudilo in se nikoli zmanjšalo.«

Ravno na današnji dan pa bo ob 11.30 v celovški stolnici posebna sveta maša, ki bo združila in med seboj povezala različne narodnosti na Koroškem. Vabljeni, da se tudi vi udeležite tega praznovanja narodov in sami izkusite bogastvo različnosti in barvitosti Koroške.

Ponedeljek, 30. 9. 2019

Že včeraj sem omenila, da bodo v mesecu oktobru duhovne misli obarvane misijonsko. Pa naj vam danes izdam, kaj vse se bo še dogajalo na Koroškem v tem mesecu.

Mnoge župnije in redovne skupnosti bo obiskala tako imenovana misijonska sveča, ki bo za čas molitve ali svete maše gorela kot znamenje luči, ki naj razsvetljuje Koroško. Mnogi se bodo v prihodnjem mesecu zbrali ob tej sveči in molili za misijone, za Cerkev in za vse misijonarje in misijonarke. Prav ta luč, ki jo bo oddajala ta romarska sveča, je lahko priložnost še za večjo povezanost v župniji, družini ali skupnosti ter znamenje goreče vere, ki nikoli ne ugasne. Morda pa je v tem mesecu ta misijonska luč prisotna tudi v tvoji, vaši župniji?

Kdor rad brska po internetu, ga povabim, da obišče spletno stran Krške škofije, kjer bomo v oktobru objavili posnetke posameznikov, ki jim je misijonsko delovanje tako priraslo k srcu, da ga razumejo kot svoje poslanstvo in nalogo v tem svetu. Poleg tega pa se bodo v tedniku Sonntag predstavili posamezniki, ki že vrsto let iz ozadja in neopazno podpirajo različne misijonske projekte in iniciative. Morda pa se ob teh pričevanjih tudi v vas zbudi misijonska iskrica in zaneti plamen goreče vere. Kot je tudi papeževa želja za ta mesec oktober, če citiram: Da bi praznovanje tega izrednega misijonskega meseca oktobra pomagalo ponovno odkriti misijonski pomen naše odločitve za vero v Jezusa Kristusa, vere, ki smo jo milostno prejeli pri krstu.

Torek, 1. 10. 2019

V tem jutru bi z vami rada razmišljala o geslu izrednega misijonskega meseca oktobra, ki se glasi »krščeni in poslani«.

Papež Frančišek ni izbral tega gesla kar tako. Z njim nas namreč želi nagovoriti, da bi razmislili in poglobili svojo odločitev za vero v Jezusa Kristusa. Pa ne samo to, papež nas vabi, da bi odkrili misijonski pomen naše odločitve.

In prav na to povabilo lahko odgovori vsak posebej, na poseben način. Vsak ima svoj odgovor na osebno povabilo Boga. Na nas je, da torej razmislimo in odgovorimo na vprašanje: »Kaj je moj misijon? Kam sem poslan, poslana? Kje in kakšno je moje poslanstvo?«

Prav s temi vprašanji, kot tudi odgovori, pa se približamo eni izmed temeljnih človekovih lastnosti in to je – iskanje in želja po smislu. Kot je že zapisal dunajski psiholog, Viktor Frankl, ki je poznan tudi kot psiholog v taborišču smrti, je največja nesreča v človekovem življenju bivanjska praznina, ko človek ne najde več smisla v svojem aktivnem bivanju.

Zato mislim, da nas aktiven odgovor na povabilo Boga opogumlja, da stopimo ven iz sence praznine in nam pomaga najti smisel življenja. In vendar, Bog od nas ne pričakuje nekih velikih filozofskih razmislekov, ampak da preprosto odgovorimo na to, kar nam je dano v našem vsakdanjiku. Tam, kjer smo, med svojimi najbližjimi, smo poklicani, da odkrijemo svoje poslanstvo, poslanstvo ljubezni.

Sreda, 2. 10. 2019

Na današnji dan obeležujemo mednarodni dan nenasilja. Generalna skupščina je leta 2007 razglasila 2. oktober za mednarodni dan nenasilja in s tem pozvala vse, da na primeren način širijo vest o nenasilju. Namreč, na ta dan se je leta 1969 rodil Mahmata Gandi in njegovo sporočilo za 21. stoletje je sporočilo miru in nenasilja.

Morda se nam lahko zdi, da je nenasilje nekaj, kar pa vsak izmed nas gotovo uresničuje in se zanj trudi. Vsekakor drži, da je nenasilje nekaj, h čemur smo povabljeni vsi in da je vsak korak za življenje brez nasilja pomemben. In tukaj štejejo že vsi majhni koraki, ki jih lahko stori vsak izmed nas, tukaj in sedaj. To pomeni na primer, da v svojem okolju ne širimo nasilnih dejanj, besed, misli in jih tudi ne spodbujamo. To tudi pomeni, da se ne obrnemo stran, ko opazimo, da je nekdo žrtev nasilja v naši okolici, med našimi prijatelji ali sorodniki temveč, da na to ustrezno reagiramo. Morda sami v tistem trenutku ne moremo storiti veliko, lahko pa smo v oporo že tako, da obvestimo pristojne organe ali osebo napotimo po potrebno pomoč.

Velikokrat pa lahko nemir doživljamo tudi v svojem srcu: zaradi skrbi, težav v odnosih, zaradi težav in skrbi naših bližnjih ... Za to je lahko veliko različnih razlogov. Iz notranjega nemiru in nespravljenosti s samim seboj se lahko porodi tudi nasilje do samega sebe, posledično do naših bližnjih in tako zelo hitro širimo nasilje in nemir. Četudi gre tudi samo za besedo ali celo neizgovorjeno, naša drža odraža to, kar nosimo v svoji notranjosti.

Zato želim povedati, da je temeljnega pomena, da se na prvem mestu trudimo za mir v svojem srcu in v svoji notranjosti. Vsak ima svoj način, kako poiskati ta notranji mir: naj bo to v molitvi v odnosu z Bogom, na sprehodu v naravi, ob poslušanju mirne glasbe ... Vsak je odgovoren za svoje misli, besede in dejanja in nanje lahko tudi vpliva. To pa je tudi že prvi korak na poti do miru in sobivanja v spoštovanju vsakega posameznika.

Četrtek, 3. 10. 2019

Na spletu sem pred kratkim videla mini strip, ki me je zelo nagovoril. Gre za preprosto in simpatično karikaturo dveh veveric, ki se med seboj pogovarjata o tem, kako veliko trpljenja je v današnjem svetu. In ob tem se ena izmed njiju sprašuje, kako bi lahko pomagala. Ob tem vprašanju jo druga objame in ji reče: You are loved. To je: Ljubljena si. Nato pa doda še: Pass it on. Kar pomeni: Daj naprej. Strip se nadaljuje tako, da se to sporočilo širi še do drugih in se konča tako, da po vsej zemlji odmevajo te preproste besede. Besede so morda res preproste, a v resnici spreminjajo svet.

Tudi sami pogosto pozabimo na to, da smo ljubljeni – ljubljeni od Boga, ki nas je ustvaril, staršev, sorodnikov, prijateljev ... To je morda težko videti v trenutkih stiske, nemoči in obupa. Pa vendar, da smo ljubljeni, ostaja resnica. In prav tako je vsak izmed nas poklican in poslan, da širi to sporočilo, še posebej tistim, ki so zaradi različnih razlogov pozabili na to. Zavest, da smo ljubljeni, nam omogoča, da ljubimo tudi druge. In prav to je tudi naš misijon. Tudi papež Frančišek razmišlja na ta način in pravi: To je naloga, ki nas neposredno nagovarja: jaz sem vedno »misijon«; ti si vedno »misijon«; vsak kristjan in vsaka kristjanka je »misijon«. Človek, ki ljubi, nikoli ne miruje: ljubezen ga žene ven iz sebe; k njej je pritegnjen in z njo privlači druge; razdaja se drugim in plete vezi, ki podarjajo življenje. Za Božjo ljubezen ni nihče neuporaben ali nepomemben. Vsak od nas je »misijon«, saj je vsak od nas sad Božje ljubezni. Tudi če starši zatajijo svojo ljubezen z lažmi, sovraštvom in nezvestobo, Bog nikoli ne odvzame svojega daru življenja in od vekomaj zagotavlja vsakemu od svojih otrok, da bo deležen Božjega in večnega življenja.

Morda pa je to lahko izziv za današnji dan. Če imamo v svoji bližini koga, ki ga tare potrtost in skrbi, pa mu morda lahko predamo sporočilo ljubljenosti in ga tako osebnostno okrepimo. Pa bo lepši njegov ali njen ter naš dan.

Petek, 4. 10. 2019

Gotovo nisem edina, ki se je zjutraj razveselila, da je danes petek. Pa vendar, ne veselim se petka le z mislijo na prosti čas med vikendom, ampak imam za to še en razlog. Na današnji dan goduje moj najljubši svetnik, sv. Frančišek Asiški. Kako me je navdušil in zakaj ravno on, vam bom z veseljem pripovedovala kdaj drugič –sedaj bi namreč predolgo trajalo, bom pa v tem jutru z vami razmišljala o tem, kako je sv. Frančišek povezan z misijoni.

Upam, da Frančiškovo zgodbo bolj ali manj poznate, zato bi rada odstrla le en delček te čudovite življenjske poti, ki jo je ta asiški ubožec zaupal Bogu. V času križarskih vojn si je tudi Frančišek želel, da bi odšel kot vitez na pot v boj za vero. A po bolezni in ujetništvu, se je Frančiškovo srce začelo spreminjati. Spočetka ni razumel, kaj se dogaja, a po kapljicah je Bog Frančiška navdihoval in ga vabil na novo pot. Začenjal je razumeti, da je viteštvo le rezultat pohlepnih in sprevrženih Cerkvenih voditeljev, ki so bili na položaju v takratnem času. Sam se je odločil za uboštvo in preprostost, Cerkve pa ni zapustil. Klic, da bi širil krščansko vero tudi drugim narodom, pa Frančiška nikoli ni zapustil. Frančišek namreč velja za prvega zahodnjaka, ki je po apostolskem oznjanjevanju v srednjem veku ponesel vero narodom zunaj Evrope. Z nekaterimi brati je leta 1219 odšel v Sveto dželo, Sirijo in Egipt in se tam srečal celo s sultanom. Ta se sicer ni spreobrnil, a ga je Frančišek najbolj nagovoril s svojim svetniškim obnašanjem. Frančišek je bil morda le malo razočaran, saj se mu je tudi še kasneje v odrasli dobi zgodilo, da se je kdaj kot zasanjani mladenič izgubil v velikih ciljih in načrtih. A Gospod je Frančiška vodil na drugačen način in mu kazal pot preprostosti in zaupanja.

In zato res ni naključje, da si je sedanji papež izbral ime po tem velikem svetniku in nam v tem mesecu oktobru polaga na srce molitev za misijone. Vem, da mnogi opazovalci zgodovine lahko besedo »misijon« povežejo tudi z negativnim predznakom. A papež Frančišek nam v poslanici ob mesecu misijonov v novi luči predstavlja, kaj pomeni »misijon«: od Boga želeno vesoljno poslanstvo Cerkve zahteva preseganje izključevalnih idej o pripadnosti državam ali etničnim skupinam. Odprtost kulture in občestva odrešujoči novosti Jezusa Kristusa zahteva preseganje vsakršne nepotrebne etnične in cerkvene zaprtosti same vase. Tudi danes Cerkev potrebuje može in žene, ki v moči krsta velikodušno odgovorijo na klic in zapustijo svoj dom, družino, deželo, jezik in lokalno Cerkev. Poslani so k narodom, v svet, ki še ni preobražen z zakramenti Jezusa Kristusa in njegove svete Cerkve. Z oznanjevanjem Božje besede, pričevanjem za evangelij in veselim življenjem po Svetem Duhu kličejo k spreobrnjenju, krščujejo in nudijo krščansko odrešenje. To delajo v spoštovanju osebne svobode vsakega posameznika ter v dialogu s kulturami in verami ljudstev, h katerim so poslani.