Nedelja, 18. februar 2024

Ta teden vas bom vsako jutro spremljala s kratkimi mislimi in pripovedmi, še posebej pa bi se rada v tem prvem postnem tednu opirala na Božjo besedo, ki nas hrani in poživlja v vsakem trenutku. Vsekakor pa si želim, da bi bila jutranja razmišljanja dobra priprava na veliko praznovanje, ki nas čaka ob koncu tega postnega maratona, na katerega smo se podali na to pepelnično sredo.

Na prvo postno nedeljo beremo, kako se je Jezus odpravil v puščavo. Tam je bil 40 dni, stregli so mu angeli in Satan ga je skušal. Tudi mi smo pogosto v puščavi, pa s tem ne mislim na Saharo in da se tja odpravimo na izlet. Pogosto nas življenje samo pahne v puščavo – ko nas preplavijo skrbi, teža življenja in stiska. Še hujša puščava je takrat, ko se počutimo, da nas nihče ne razume in da smo sami v svoji stiski. Ko ne vidimo roke, ki se sklanja k nam v pomoč. Ko ne občutimo, da smo ljubljeni. Takrat smo še bolj dovzetni za skušnjave, ki nam jih ponuja okolica in Satan po njej. Največkrat so to ponudbe nekih instant rešitev in nepremišljenih odločitev. Bog pa nam v odgovor ponuja svojo zavezo, mavrico, ki jo je obljubil Noetu, kot lahko beremo v prvem berilu. Želim nam, da bi v svojem življenju vedno znali videti pomoč in oporo, ki nam jo pošilja Bog po drugih ljudeh in po vsemu stvarstvu.

Ponedeljek, 19. februar 2024

Današnji evangelij nas še posebej spodbuja, da mislimo na vse, ki so potrebni naše pomoči. Kaže nam, da se Kristus sam poistoveti z najmanjšimi, s tistimi, ki so na obrobju naše družbe in so v stiski. Pravi nam, da vsakič, ko smo ponudili pomoč nekomu izmed njegovih najmanjših, smo jo ponudili prav Kristusu samemu. Postni čas je izredna priložnost, da smo še posebej pozorni do trpečih in tistih, ki potrebujejo pomoč. V molitvi lahko prosimo Boga, da nam odpre oči in nam pomaga videti potrebe in stiske bližnjega: Gospod, osvobodi me sebičnosti in brezčutnosti, pomagaj mi poživiti ljubezen do tebe ter sester in bratov.

Želim vam lep dan in dober začetek novega tedna.

Torek, 20. februar 2024

Dobro jutro!

Danes prebiramo eno izmed meni ljubših besedil iz Svetega pisma. Prerok Izaija piše: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da sejalcu da seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal.« To besedilo razumem kot veliko Božje zagotovilo, da se bodo izpolnile obljube, ki nam jih je naklonil Bog. Morda imamo včasih težave te Božje obljube prepoznati in jih tudi slišati. Morda se obljuba ne izpolni v našem pričakovanem času in mi ostanemo razočarani. Jezus pa nas uči, kako naj se približamo Bogu in gradimo zaupen odnos, da bomo lahko prepoznali Božji glas in njegove načrte za naše življenje. Jezus nas uči, kako naj molimo – ne z mnogimi besedami. Pravi, naj ne blebetamo. Ko pa nam zmanjka moči za zaupno molitev, nam je Jezus zapustil zelo lepo molitev: Oče naš. Želim nam, da bi v današnjem dnevu našli nekaj, četudi kratkih, trenutkov za molitev in povezanost z Bogom. Pa lep dan!

Sreda, 21. februar 2024

Ko se z otroki pogovarjamo o preroku Jonu, jih zelo fascinira dejstvo, da je dejansko preživel v trebuhu velike ribe. Zdi se jim kar nekako neverjetno, da je poskušal pobegniti od Božjega naročila in da je Bog po nevihti poslal veliko ribo, ki je Jona nato ponesla še bližje Ninivam. Poleg tega, da se skušamo vživeti v to, kako bi se Jona lahko počutil 3 dni in 3 noči v ribjem trebuhu, se pogovorimo tudi o tem, da ima vsak od nas pomembno nalogo v življenju, ki mu je namenjena. Seveda ima vsak od nas tudi svobodno voljo, da to nalogo ali še bolje poslanstvo izpolni ali ne. Bog nas v nič ne bo silil. Tudi mi smo kdaj pa kdaj podobni Jonu. V našem življenju lahko gre za manjša ali pa tudi večja poslanstva. Če dobro razmislimo, lahko prepoznamo kar nekaj trenutkov, ko smo se odločili drugače, kot smo »čutili« (v narekovajih), da je prav. Pogosto se to zgodi, ko se nagnemo k odločitvi, ki je bolj ugodna ali pa manj naporna za nas, pa čeprav vemo, da bi bilo boljše odločiti se drugače. Pogosto smo nato kot Jona po nevihti iz ribjih ust vrženi na začetek in se lahko ponovno ter prav odločimo. Žal pa je velikokrat v življenju tako, da ne dobimo vsi te »druge« priložnosti in se šele kasneje zavemo, da bi morali bolj poslušati sebe, svoj notranji glas po katerem nam govori Bog. Želim nam vsem, da bi se v prihodnje, ko se bomo znašli na precepu odločitev, znali odločiti tako, kot nam govori Bog, v zaupanju, da želi on le najboljše za naše življenje.

Četrtek, 22. februar 2024

Danes Cerkev praznuje nam vsem morda malo manj poznan praznik Sedeža apostola Petra. Čeprav je danes Sveti sedež in s tem papež tarča mnogih nestrinjanj in nasprotovanj, nas ta praznik lahko spodbudi, da tudi mi po zgledu apostola Petra preiskujemo, kdo je za nas Jezus. Namreč, tako kot nekoč apostole, tudi nas Jezus danes sprašuje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Vabi nas, da v svoji notranjosti odgovorimo na to vprašanje. Spodbuja nas, da prej kot, da samo slepo sledimo temu, kar o Jezusu pravijo drugi ali pa nas prepričujejo, v kar bi morali o Jezusu verjeti in govoriti, da v sebi poiščemo, kdo je Jezus za nas in kaj nam pomeni. Kajti, tako kot pri apostolu Petru, se pogosto tudi pri nas zgodi resnična izpoved vere: Peter je na Jezusovo vprašanje odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Morda za nas odgovor ne bo takoj tako jasen in enoznačen, kot je bil za apostola Petra, vendar ne smemo obupati. Jezus nas vedno znova vabi na pot iskanja in nam bo tudi odpustil, če bomo v iskrenem iskanju resnice tudi kdaj zgrešili pot do njega.

Petek, 23. februar 2024

Že ko smo se pri pouku slovenščine v srednji šoli učili o psalmu 130, se mi je ta zelo vtisnil v spomnim. Prepričana sem, da ta psalm pravi vsi dobro poznate. Gre namreč takole:

»Iz globočine kličem k tebi, Gospod,

Gospod, sliši moj glas!

Naj pazijo tvoja ušesa

na glas moje prošnje.«

Pri pouku smo se s psalmom ukvarjali predvsem z literarnega vidika, saj gre v resnici za dovršeno literarno delo. Danes pa nas želim povabiti, da psalmu, ki nosi tudi latinski naslov De profundis, dovolimo, da se nas tudi notranje dotakne in nagovori.

Iz globočine, pomeni iz samega dna, iz najglobljega brezna, kliče obupana duša k svojemu Bogu. V globočino pademo, bodisi po lastni, bodisi po tuji krivdi. V globočini, v blatu in breznu se porajajo najčudovitejše molitve, ponižne prošnje. V globočini je človek sam s seboj, sam, osamljen, prepuščen milosti in nemilosti Boga. Kajti ko smo v globočini, nas nič ne more potegniti ven, razen Gospod. Zato lahko molimo ta pslam, v trenutkih ko smo v globočini, da bomo spoznali Gospoda, ki nas želi potegniti iz globočine.