Nedelja, 8.7.2018

Začenjamo čas počitnic. Čas, ko odložimo, vsaj za določeno obdobje, svoje službene in šolske obveznosti. To je tudi čas, ko svojemu telesu privoščimo počitek, odidemo na že dolgo pričakovano potovanje, uživamo v naravi, preberemo kakšno dobro knjigo in si preprosto oblikujemo čas po svoje.

Morda pa je to tudi čas, ko lahko nahranimo svojega duha. Čas, ko lahko izstopimo iz vsakodnevne vrtoglavice opravil in zahtev ter v svoje življenje vnesemo več duhovnega, več Božjega. Najsi bo to preko obiska svete maše, prebiranja kakšne dobre duhovne knjige, osebne molitve, tihega občudovanja narave, zahvaljevanja za čudeže v svojem življenju ali pa morda celo spovedi in globokega duhovnega pogovora. Na voljo imamo toliko možnosti za duhovno rast! Zelo lepa priložnost so tudi duhovne vaje in v poletnih mesecih je na voljo toliko ponudb! Duhovne vaje so čas, ko se zavestno umaknemo iz domačega okolja in stopimo na pot premišljevanja – o sebi in o svojem življenju, o Božji besedi. Duhovne vaje so čas, ko utihne vse zunanje, ravno zato, da lahko spregovori notranjost.

Kako lahko povabim Boga v svoje življenje? Kako se lahko notranje obogatim in spočijem v teh poletnih mesecih?

Ponedeljek, 9.7.2018

Vsem nam, ki smo ostali na delovnih mestih in še čakamo, da bo tudi za nas prišel čas oddiha, želim v tem jutru nameniti misel Alenke Rebule o moči, ki izvira iz korenin:

Moč rabi korenine, da ostaja z menoj.

Trenutek občutenja velike moči ni dovolj. Vsi ga poznamo in vsi vemo, kako mine.

Trenutna moč je kot odtrgan cvet, ki ga odnaša veter. Ne morem ga ustaviti, ne morem za njim, ker sem bitje zemlje.

Prava človekova moč rabi čas, da požene korenine. Šele potem, ko se oprime tal, bomo lahko živeli v njeni družbi.

Postati drevo je ustvarjanje, ki traja celo življenje, a ga ustvarja vsak hip posebej.

Tvoji dnevi so krogi v deblu, zapisi tvojih korakov, ki negujejo moč.

Zato ne pomaga, da gremo enkrat bosi čez žerjavico ali da skočimo z mostu z vrtoglave višine. Strahu in nemoči ne premagamo s trenutkom navdušenja.

Pomaga, da se stokrat in vedno drugače lotimo svojih najzahtevnejših ovir, vsakokrat odženemo z novo korenino in nazadnje stojimo kot hrasti. Potem bo naš cvetni prah lahko potoval v vetru v vse smeri.

Moč je pridobitev potrpežljivih, skromnih in močnih duš v izurjenih telesih, ki vsak dan spet zmorejo gibe prenove in predanost silam življenja.

Želim vam lep ponedeljkov dan!

Torek, 10.7.2018

V torkov dan vas želim pospremiti z mislimi Anje Kastelic, ki je ob razmišljanju o Božji besedi zapisala:

Nastavi odprte dlani in ti jih napolnim

Tako pravi psalm, ki nas spominja, da je naša rama osvobojena bremena, naše ujetništvo končano in pot svobode odprta. Za visoko ceno Kristusove daritve smo bili odkupljeni in osvobojeni enkrat za vselej, človek pa kakor da ne more prav dolgo vzdržati v tej svobodi. Pičen od kače rine nazaj v strup, četudi je prejel Zdravilo.

Kristus pa ne odneha. On gre in kakor ledolomilec pripravlja pot življenju. Jezno premeri ledena srca, ki zaradi udobne brezbrižnosti in apatije, v kateri se ni potrebno spreobrniti, ne prepoznajo, da so pravila v službi življenja in ne življenje v službi pravil. Struktura v službi človeka in ne človek v službi strukture. Scenarij, ki ga srečujemo vsak dan znova!
In vendar smo bili osvobojeni "Egipta greha", odrešenje nam je bilo dano, da se odločimo, na čigavi strani želimo biti. Med tistimi, ki širijo rodovitnost in življenje ali tistimi, ki se iz strahu zase poslužujejo rigidnih pravil. On prihaja, da daje lačnemu kruh, prihaja, da tistega, ki ga je družba izrinila na rob, postavlja nazaj v sredo, prihaja, da bi sleherni človek prejel življenje in vendar vsakemu pušča odločitev in odgovornost zanjo.

Kdor skupaj s Kristusom izbere, da bo znanilec vstajenja, prebudi ogorčene farizeje, ki pritiskajo, zapirajo poti, preganjajo in mečejo ob tla. Toda dana nam je skrivnostna svoboda, ki ni iz naše moči, temveč iz milosti, ki smo jo prejeli v ranljive posode. Lončene, da bi nihče od nas ne pozabil, da je preobilje moči iz Boga.
Tako lahko z vseh strani pritiskajo na nas, in vendar nismo utesnjeni, lahko nam zapirajo pot, pa jo še najdemo, preganjajo nas in nismo zapuščeni, ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni, kajti v sebi nosimo Božje življenje, ki potrebuje razprte dlani, ki si upajo stegniti tam, kjer svet želi, da so hrome, ki si upajo utgrati klasje tam, kjer "so drugi rekli, da se ne sme" in ki upajo medtem, ko drugi padajo na kolena pred tujimi bogovi, ostati razprte v veri, da imamo Očeta, ki jih bo, kakor tolikokrat doslej, ponovno zvrhano napolnil.
Kajti Življenje vedno najde pot!

V tem zaupanju vam želim lep dan!

Sreda, 11.7.2018

Ob prebiranju misli Alenke Rebule me je še posebej nagovoril zapis z naslovom Blagoslovljeni plaz in danes bi ga rada podelila z vami:

Včasih gre vse čisto drugače, kot smo si želeli. Tako prihaja pomoč, če smo bili trdovratni, površni ali slepi.

Navade in prepričanja glede vsega, česar ne zmoremo v svojih odnosih, so neke vrste droga, ki jo zauživamo vsak dan.

»Tega ni mogoče spremeniti«.

»Tega se niti ne lotim, nima smisla«

»Saj je v redu tudi tako, bo že šlo.«

… in tako naprej.

Taki samogovori nam dajejo občutek, da vemo, kako je treba živeti, da smo stvarni in pametni. Prav radi tudi drugim delimo nasvete, saj smo prepričani, da vemo, kaj je možno in realno.

Ko pa se sproži plaz in se možnost starih poti zapre, saj nam je nepredviden dogodek porušil vse načrte, se naše gotovosti sesedejo.

Zato, da živimo v prepričanjih, se možganom ni treba posebno truditi. Itak je že vse utečeno. Ko pa se kaj zgodi in se izgubimo, se prvič pokaže, da je možnih poti veliko več. Pretreseni nevroni se v svoji raztrgani mreži ne morejo več povezati na stari način. Končno so prisiljeni ustvariti kakšno novo pot!

Kdor izgubi svojo široko cesto, po kateri je mislil in čutil svoje odnose, zdaj ne more več drveti skozi dan brez razmišljanja in zavedanja, kot je to delal prej. Zato navadno zbesnimo, ko nam kaj prekriža pot. Vse v nas se upira, ker je tako preprosto početi vedno isto v odnosih z ljudmi, pa čeprav se dolgočasimo, trpimo, jezimo in želimo stran … vsak dan.

Kadar nam predlagajo, naj kaj spremenimo, bomo večinoma rekli, da ni možno. To trdimo vse do tistega hipa, ko življene zausuje široko cesto navad in prepričanj z velikim in neprehodnim plazom. Tedaj se pokaže, da je potrebno kaj drugega. Da MORA biti možno. Življenje nas je stisnilo ob zid in če nočemo znoreti ali umreti ali samo uničevati, je treba narediti kaj novega.

Morda pa ni treba čakati na plaz. Raje se povabimo v spremembe iz želje po svobodi in radosti, lažje bo Negotovost, zmedo, potres in dvom lahko sprejemamo kot goste, ki prinašajo prevetritev v naš dom.

Kaos je blagoslov, če mu odpremo vrata in sprejmemo dar, ki ga prinaša. Morda je povit v trnov papir, a v sredini je biser.

V želji, da bi vsak od nas tudi v težkih trenutkih prepozal blagoslov, se od vas poslavljam.

Četrtek, 12.7.2018

Na vratih moje sobe je prilepljena pesem z naslovom Počasi umira, ki jo pripisujejo Pablu Nerudi, a originalno pa njen izvor ni poznan. Danes bi vam jo rada prebrala kot jutranjo spodbudo za današnji dan:

Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...

Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca...

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom...

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem...

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve...

Ne dovoli si počasnega umiranja!

Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes!

Vsem nam želim, da bi izstopili iz poti vsakdanjega umiranja in poiskali vire življenja! Lep dan vam želim!

Petek, 13.7.2018

Morda so se nekateri z veseljem prebudili v današnji dan, še posebej v zavedanju, da je petek, kar pomeni ob koncu tedna čas za oddih po delovnem tednu sredi poletja. Tudi sklop razmišljanj se bo danes zaključil in od vas se želim posloviti z razmišljanjem Alenke Rebule z naslovom Malenkosti spreminjajo življenje.

Vsak dan povej vsaj en stavek iz srca, nedolžno, brez skritih namenov.

Cilj je samo ta, da se z drugim srečaš zares.

In zakaj bi to počeli? Kaj imamo od tega?

Ker se v trenutku, ko se za to odločimo, začne dogajati nekaj dragocenega.

Srce se poveže z mišljenjem, začuti, da ima prostor, možnost, da narekuje nekaj čistega.

Misli se začnejo zbirati kot ptice, ki se odpravljajo skupaj na pot.

Cilj je dežela, kjer je toplo in primerno za rojevanje novega življenja.

Tam nam je lepo, katkoli se dogaja.

Stavek, ki ga izrečemo v ljubezni, globoko deluje še najprej na nas.

Naboj potihne: napadalnost, nestrpnost, zahtevnost in srdita žalost se umaknejo in dajo prostor silam, ki gradijo, ustvarjajo in umirjajo.

Pustimo stavku, ki je rojen v srečnih globinah našega bitja, da se sestavi in da najde osebo, ko ga bo sprejela in se bo počutila obdarjena.

Vedno je kdo, ki bo vesel našega daru, mi pa bomo imeli priložnost, da doživljamo svoj naj čistejši del.

Tudi žalost bo našla svoj prostor in čas. Drugič.

Ta hip lahko počaka in mi pusti, da izrazim svojo sposobnost, da ljubim.

Vse dobro in lep dan vam želim!