Nedelja, 28.1.2024

Predlani sem se prvič udeležila 10-dnevnega romanja po poteh sv. Fančiška Asiškega v Assisi. Poželenje sem imela po sprostitvi, po miru in po premišljevanju o svoji prihodnosti. Velik izziv pa je bil zame tudi, ali zmorem vsak dan prehoditi toliko kilometrov.

Frančišek Asiški je bil pomemben svetnik in ustanovitelj frančiškanskega reda. Za njegove misli in nauke so bili značilni ponižnost, dobrodelnost in prizadevanje za preprost življenjski slog. Poudaril je pomen spoštovanja narave in vsega živega. Njegovo sporočilo ljubezni in sočutja ter preprosto življenje me je že vedno navdihovalo. Rada bi vam ta teden pripovedovala o romanju ter o Frančiškovih dejanjih. Ime novega papeža spominja na svetega Frančiška. Toda kdo je bil Frančišek Asiški, da bi si to zaslužil?

Ponedeljek, 29.1.2024

Romanje v Assisi se je začelo na celovški postaji, ko sem se z vlakom peljala s skupino 20. žensk iz cele Avstrije in voditeljico v Firence.

Prvi dan, ko smo se zjutraj odpravile na pot, sem začutila globoko pričakovanje in navdušenje. Prvi koraki so bili še vedno nenavadni, a z vsakim kilometrom sem se počutila bolj v svojem elementu.

Med hojo sem lahko prepustila misli in uživala v tišini narave okoli sebe. Bila je pomirjujoča izkušnja poslušati samo ritem svojih korakov in živeti v trenutku. Po navodilu smo imeli vedno spet hojo v tišini.

Tišina med hojo mi je dala tudi prostor za notranji razmislek. Razmišljala sem o svoji motivaciji za to romanje in o tem, kaj si želim od te poti. Ne gre le za fizični izziv hoje, ampak tudi za iskanje duhovne izpolnitve in notranjega miru. Ob koncu prvega dne sem zapisala v svoj dnevnik: Počutim se izpolnjeno in hvaležno za izkušnje, ki sem jih že doživela. Navdušena sem nad tem, kar prihaja, in se veselim, da bom hodila na poti za mir!

Današnji dan mi je pokazal, da si je vredno vzeti čas zase in se osredotočiti na tisto, kar je pomembno. Polna zaupanja se veselim prihajajočih dni svojega romanja. Spremljala me bo pa tudi Frančiškova »sončna pesem »

Kitica soncu:
Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi
posebno s soncem,
velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, najvišji, odseva.

Torek, 30.1.2024

Ob pripovedovanju, da grem na 10-dnevno romanje v Assisi, so me znanci spraševali, kaj vse bom tam delala, ali bom cel dan pela, »boš morala veliko moliti rožni venec, imaš toliko grehov?« To so bile nekatere reakcije. Jaz pa sem se spraševala, ali bom tudi jaz pridobila posebne izkušnje? Bom jaz odkrila nekaj, za kar do takrat nisem vedela, da obstaja? Na koncu celo sebe malo bolj odkrila – spoznala?

Iti na neznano pot, to je bila prva odločitev.

V enem kloštru so prodajali zelo lepe majhne Frančiškove križce z znakom Tau.

Odločila sem se, da bom otrokom kupila take križce. Do mene je prišel starejši gospod in me je nekaj vprašal v italijanščini. Per bambini – za otroke doma? Nakazal mi je, naj počakam, tam potrkal na lesena vrata in ven je prišel mlad menih. Pogovarjala sta se, duhovnik je prikimal in mi položil roke na križce. Blagoslovil jih je. Kako lep trenutek. Ko se zavem, da to, kar se tukaj dogaja, vpliva name, se obrne k meni. Prikimam, z dlanmi me prime na čelo in tudi mene blagoslovi. Ganljivo. Preprosto navdušujoče!

Ni pomembno, kaj mislimo o Cerkvi ali krščanski veri ali o romanjih, ko je nekdo blagoslovljen s strani človeka, to ne pomeni nič drugega kot želeti dobre stvari drugemu bitju. V tistem trenutku, tistega dne, ko sem bila pravzaprav tako jezna nase in na bolečine v nogah, se me je ta gesta globoko dotaknila.To je bil moj osebni romarski trenutek.

Frančiškova sončna pesem

Kitica luni in zvezdam: 3. Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.

Sreda, 31.1.2024

Buon giorno, buona gente! Dober dan, vi dobri ljudje!

S tem pozdravom je sv. Frančišek pozdravljal ljudi, ki jih je srečal na poti in prav po tej poti me vodi moje romanje v Assisi.

Romarsko pravilo številka ena: ni slabega vremena, so samo slaba oblačila. Tretji dan, ko smo prišli iz samostana La Verna, in prejeli romarski blagoslov od enega od menihov, je začelo rahlo rositi. Sprva smo se temu smejale, se šalile na svoj račun. Dokler ena izmed izkušenih romark ni začela kopati ponča iz nahrbtnika. Odpravili smo se, saj je bilo pred nami 7 ur hoje. Kdor me malo pozna, ve, da tišina ni nujno ena mojih največjih prednosti. Začeli smo v tišini in najkasneje po 10 minutah mi je bilo jasno. Na tem strmem vzponu po ilovnati, blatni, od dežja namočeni podlagi ni bilo prostora za pogovor. Gazili smo po blatnih poteh, medtem ko so se naši podplati dvigali pet do 10 cm večji skozi mokro zemljo. Ta pohod je bil izjemen izziv in samo s skupino sem ga uspešno zaključila. Moj mož Robert je gotovo čutil mojo neskončno hvaležnost, da mi je v zadnjem trenutku pred odhodom še dal v nahrbtnik hlače za dež in pončo.

Sivo nebo se je hitro spremenilo v temno belo nebo, ki nam je kar nastreljalo sneg okrog ušes. Romati. Zakaj točno sem se tega lotila? Sem nora? Ne, bilo je smešno, zabavno, bilo je mrzlo, a vsi smo bili dobre volje. Kljub snežnemu metežu je bilo vzdušje senzacionalno. Vesela sem bila naše skupnosti pa tudi svoje moči in ponosna, kaj vse zmorem.

Frančiškova sončna pesem

Kitica vetru:

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku,

v oblačnem in jasnem, sploh vsakem vremenu,

s katerim ohranjaš svoje stvari. Kitica vodi:

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;

mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Četrtek, 1.2.2024

Vsak dan smo imeli spodbudno besedo sv. Frančiška. Ponižnost je bila tako impulzivna beseda. Proti koncu romanja mi je ustrezalo. Sem skromna, sebe ne jemljem resno, ampak bolj naše skupne težave in sem vesela, da imam toliko dobrih ljudi okrog sebe.

Revščina. Sredi ledeno mrzle snežne nevihte na gori si sprva nisem mogla kaj dosti pomagati z besedo. Toda v času tišine se je v mojih mislih vedno znašla moja čudovita družina, moja mama, moje prijateljice, moja velika mreža ljudi, ki me navdihujejo, bogatijo in mi pomagajo rasti. Kako neverjetno bogata sem. Bogata v ljubezni in blagoslovljena.

Pri romanju ne gre za trmasto molitev ali turistične obiske cerkva. Je prepoznavanje, poslušanje, gledanje, molčanje, govorjenje. Nenadoma se v tebi nekaj zgodi. Če ti je všeč ali ne. Tvoja duša se odziva, joka, se smeji, se oglaša.

Frančiškova sončna pesem

Kitica ognju:
Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

Kitica zemlji:
Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji
in prinaša različno sadje

in pisane rože z zelenjem.

Petek, 2.2.2024

Buon giorno, buona gente! Dober dan, vi dobri ljudje! Tako vas hočem danes še enkrat pozdraviti s pozdravom sv. Franšiška.

Bolj smo se bližale proti Assisiju, vedno bolj nam je sijalo sonce na nebu, še bolj pa v srcu.

Prišla je zadnja etapa našega romanja. Geslo zadnjega dne je bil izraz, ki je imel pomembno vlogo v življenju Frančiška Asiškega: Hvalnica! Razumem jo kot hvaležnost za vse, kar ustvarjanje ponuja. Hodili smo proti Assisiju s pogledom na katedralo. Kar se je na začetku poti zdelo tako daleč, nenadoma postane blizu in dostopno. To je tudi romanje. Med nami je bilo čutiti nepopisno veselje, in potem, aleluja, tukaj smo! Občutek kot za božič, ko otroci komaj čakajo, da zazvoni. Pogled na katedralo, zdaj ga ni bilo več mogoče ustaviti. Oči so bile mokre. Očarana sem šla proti cerkvi.

Ta dolga hoja ni bila samo molitev z nogami, bilo je nošenje v skupnosti, korak za korakom. Bilo je pozorno opazovanje, poslušanje, tipanje, čustvovanje, dopuščanje občutkov, pogovori, molčanje, molitev, petje, zabava, smeh – bil je radosten jok. Vse to je romanje. V Assisiju sem čutila nekaj posebnega. Je mesto moči. Prevzel me je mir, širilo se je zadovoljstvo in velika hvaležnost. Moje veselje za mojo čudovito družino je bilo neskončno.

Frančiškova Sončna pesem

Kitica miru:
Hvaljen, moj Gospod,
v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.