Nedelja, 02.02.2025

Dobro jutro, Na samo jutro svečnco, ko je Marija v cerkev šla …, kot poje kolednica iz okolice Želinj.

Nedelja je in svečnica, praznik sveče, praznik luči, gospodov dan, kristjanom vedno nekaj svetega, Bogu posvečenega. Stvarnik nam je dal razum in voljo, da si ob božjih postavah, ob glasu vesti in lastnem spoznanju urejujemo svoje življenje. Človek današnjih dni je prazen, duhovno in kulturno obubožan, lestvico vrednot je temeljito spremenil. A tudi danes nas Jezus vabi, da postanemo njegovi prijatelji, da postanemo nosilci božjega v sebi. Vabi nas, da božje vrednote posredujemo svetu v katerem živimo.

Svečnica, praznik luči, praznik svetlobe nas vabi, da stopamo v siju te luči po poti, ki nam jo je začrtal On, ki je pot, resnica in življenje.

Ponedeljek, 03.02.2025

V tem tednu, ko se bomo srečevali ob radijskih sprejemnikih, bi se z vami vsemi rada spomnila dveh mož, ki že pet let prepevata z angelskimi zbori tam gori nad zvezdami.

Pred petimi leti, 21. januarja, se je z veliko naglico razširila novica, da je za vedno zaspal Jožko Kovačič. Njegova življenjska knjiga je zaprta, odložil je klobuk in njegova roka, tako vešča dirigiranja, je omahnila, utihnil njegov glas.

Petje in glasba mu je bila položena v zibelko in kot je sam povedal: Profesor Cigan je v nas zbudil ljubezen do glasbe in slovenščine … zato ni čudno, da je ubral to pot in po študiju v Gradcu nasledil svojega mentorja kot profesor na Slovenski gimnaziji in tej ustanovi in dijakom je ostal zvest vse do upokojitve.

Dolga vrsta je pevskih zborov, ki jih je vodil: od gimnazijskih zborov, Gallusa, Vaščanǝ pojo, Otroški zbor v Bilčovsu in seveda »Rožanski muzikanti«, ki še vedno mešajo »Glasbene Cocktaile«, le njihov ustanovitelj jih spremlja z nebeških višav.

Njegovo delo ni bilo »lovljenje« nagrad in priznanj, gnala ga je ljubezen do glasbe, petja in slovenske besede, kar je prinesel od doma in ob svojem vzgojitelju Ciganu še utrjeval. Jožka ni več med nami, a ostaja njegova pesem.

Torek, 04.02.2025

Ostajamo pri spominih. Le trije tedni so minili in za Jožkom Kovačičem je k svojemu Gospodu odšel tudi Jože Ropitz. Poznali smo ga kot duhovnika, profesorja glasbe, dolgoletnega vodjo mešanega pevskega zbora Gallus, ki so ob njegovi smrti zapisali: Kdor posveti svoje življenje Bogu in glasbi, doživlja nebeško veselje že na tem svetu. Naš dolgoletni zborovodja Jože Ropitz, je bil prijatelj vsakemu izmed nas, z nami je prepotoval skoraj pol sveta, nas učil, spodbujal in z nami delil četrt stoletja življenjske modrosti.

Ni bil le duhovnik in profesor glasbe, za oboje je živel. Oznanjevanje veselega oznanila in služba cerkveni glasbi sta bili veliki smernici v njegovem življenju. Bil je svobodoljuben, duhovno globok, poln humorja, radoživ in šegav.

Bil je škofijski kantor vse od leta 1969, profesor cerkvene glasbe, iz katerega je žarela skrivnostna globina in modrost tisočletja starih tonovskih načinov. Ljubil je vzvišeno glasbo preteklosti ob spoznanju, da se ta danes mnogim zdi nezanimiva. Z našo, še posebej slovensko, duhovno in posvetno pesmijo, je skušal graditi mostove med pevskimi kulturami na Koroškem. Poseben njegov spomenik so šmarnice pri Gospe Sveti zadnjo nedeljo v Marijinem mesecu maju, saj je bila to njegova zamisel in dediščina ter ostajajo kot vsakoletni Slovenski dan v tej veličastni, najstarejši slovenski romarski cerkvi.

Sreda, 06.02.2025

Tudi v današnjem jutru bi se še enkrat rada ustavila ob pesmi in glasbi, ki sta jo tako ljubila in za njo živela Jožko Kovačič in Jože Ropitz in ki tudi nas vse spremlja od jutra do večera, od zibeli do groba. Mi zvoki glasbe, sozvočje akordov pesmi nekaj povedo?

Pater Hans Wallhof je o moči glasbe zapisal: »Glasba je govorica srca. Razodeva se v naših sanjah in hrepenenjih. Krepi utrujenost duše in napolni izpraznjene ure. Kot izvir in oaza osvežuje in poživlja puščavo delovnih dni. Njene melodije se lahko dobrikajo in božajo, njihov zvok lahko gre do kosti in razvname srce in duha. Glasba je najjasnejša govorica srca in nas hkrati dela odprte za dovršeno življenje večnosti.«

Skušajmo si odtrgati del našega časa za lepo melodijo, ubrano pesem. Kako lepo je, ko se s cerkvenega kora ali odra v koncertni dvorani oglasi pesem. Pesem, ki povezuje pevce in vernike ali poslušalce. Pesem, ki razveseljuje, osrečuje, zanesljivo zdravi, pomirja, spodbuja fantazijo. Pesem iz ljubezni je ljubezen. Ta pa je večna!

Četrtek, 06.02.2025

Smo še v zimskem času, a na sončnih obronkih se prebujajo prvi znanilci pomladi, vsa narava, vsi letni časi nam pričajo o božji navzočnosti.

Pogled na cvetove prve trobentice ali teloha je kot bi se mi odprlo nebo …

Le majhna rosna kapljica je včasih dovolj za občutek neizmerne milosti …

Poletna mavrica me spomni, da obstaja vez med mano in Bogom …

V senci mogočnega drevesa lahko doživim korenine svojega življenja …

Glas zvona mi pritrkava kot vabilo na večno gostijo …

Včasih je potrebna kratka misel, da čutim v sebi Božjega duha …

Samo bežen pogled v daljavo zadostuje in že vidim, kako se zemlja in nebo med seboj prelivata …

V tišini neokrnjene narave slutim polnost in veličastvo Božje obljube …

Pogled na droben cvet zadostuje, da odkrijem nebo in zemljo …

Vse v svetu je čudovito za nekaj odprtih oči …

Želim vam bister pogled v današnji dan in uspešno odkrivanje lepot Božjega stvarstva!

Petek, 07. 02. 2025

Jutri, v soboto 08. februarja praznujemo Prešernov dan, Slovenski kulturni praznik. Obletnica smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna je osrednji slovenski kulturni praznik in državni praznik - dela prost dan v Republiki Sloveniji.

Življenjska pot pesnika Franceta Prešerna je bila polna raznovrstnih preizkušenj. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim, kot pesnik pa v času svojega življenja ni bil priznan, a je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.

Malo je znano, da je Prešeren leta 1832 živel v Celovcu in opravil pri apelacijskem sodišču sodni in odvetniški izpit. V Celovcu je nastala Elegija svojim rojakom. V pesnitvi primerja celovško življenje z ljubljanskim, toži o nezanesljivosti in malomarnosti rojakov za domače književno in kulturno življenje brez vsakega smisla za domovinsko in narodno čast.

Ob koncu te pesmi pravi:

Kranjʼc, ti le dobička iščeš, / bratov svojih ni ti mar, /

kar ti bereš, kar ti pišeš, / mora dati gotov dʼnar!

Kar ni tuje, zaničuješ, / starih šeg se zgublja sled, /

pevcev svojih ne spoštuješ, / za dežele čast si led.

Tiho pesem! – Bolečine / ne razglašaj naših ran. /

Če nečast te naša gine, / domu, Kranjʼc moj, zvest ostanʼ!

Te besede veljajo tudi nam, da ostanemo zvesti naši besedi, naši domovini.

Ostanite zdravi do naslednjega srečanja ob radijskih sprejemnikih. Bog

z vami!