Nedelja, 12.12. 2021

Danes je tretja adventna nedelja, imenovana tudi nedelja „Gaudete‟, to je nedelja veselja. Med bogoslužjem večkrat odmeva povabilo k veselju, naj se razveselimo. Zakaj? Ker je Gospod blizu, ker je Božič blizu. Krščansko sporočilo se imenuje evangelij, torej dobra novica, oznanilo za vse ljudstvo. Cerkev ni zavetišče žalostnih ljudi. Cerkev je hiša veselja! Tisti, ki so žalostni v njej najdejo resnično veselje.

Obstaja neko skrito in globoko veselje, ki je prav v pričakovanju. Morda je prav to sredi tega sveta najbolj čista oblika veselja; veselje, ki ga doživljamo v pričakovanju.

Saj nam sv. Pavel kliče: Veselite se! In nam tudi pove, zakaj naj se veselimo: Gospod je blizu.

Heute ist dritte Adventsonntag, „Gaudete“ genannt. Diese Bezeichnung stammt vom ersten Wort des lateinischen Eröffnungsverses: „Gaudete in Donimo semper“ – „Freut euch im Herrn zu jeder Zeit“. Mit diesem Adventsonntag beginnt die zweite Hälfte der Adventzeit, das Ereignis, auf das sie vorbereitet, rückt also immer näher. Deshalb steht dieser Sonntag unter der besonderen Vorfreude auf die Geburt des Herrn, wie der zweite Teil des Eröffnungsverses weiter ausführt: „Noch einmal sage ich: Freut euch! Denn der Herr ist nahe“.

Ponedeljek, 13. 12. 2021

Stopili smo v nov delovni dan! V adventnem času smo, v veselem pričakovanju, hrepenenju. Nemški pesnik Schiller je opeval to veliko hrepenenje po veselju v eni svojih pesmi, ki jo je Beethoven uglasbil v nesmrtni Odi radosti in jo umestil v svojo Deveto simfonijo. Verjetno mnogi poznate to glasbo, manj pa Schillerjeve verze:

»Radost od Boga nam dana / hčerka ti Elizijska …/ Vsi ljudje ljudem so bratje, / če jim ti zvedriš obraz … / Radost pije vsako bitje / z grudi, ki jih zemlja da. / Vsak, kdor dober in odkrit je, / radosti sladkost pozna. / Črv ima k nji pot odprto / kakor kerub do Boga!«

A vendar se lahko vprašamo: je to pravo, resnično dolgotrajno veselje?

Vsako iskreno človeško veselje kot recimo veselje ob rojstvu, veselje povezane družine, veselje ob praznikih, radost blagoslovljene ljubezni, prijateljstva, veselje kmeta ob dobri letini, veselje umetnika ob uspelem umetniškem delu, veselje športnika ob zmagi, vse to zahteva tudi žrtev, odpovedi, zvestobo dolžnostim, vztrajnost, napor.

Razlog veselja ostaja v zavesti, da smo od Boga sprejeti in ljubljeni. Bog je tisti, ki nas prihaja rešit in prihaja na pomoč. Njegov prihod nas okrepi, utrdi, podari pogum.

Torek, 14. 12. 2021

V knjigi Leto svetnikov je o adventnem pričakovanju Anton Strle zapisal:

Mi vsi smo kot v čakalnici večnosti; ne smeli bi se povsem udomačiti v železniški restavraciji časnosti. Sedaj v adventu bi nas – zemeljske romarje – moralo globlje prešiniti domotožje po naši pravi domovini! Morali bi v noči tega sveta prižgati adventno luč, čeprav smo morda globoko zablodili v temó življenja.

Velika adventna luč, od katere dobivajo svetlobo vse naše adventne luči, je bila prižgana v tisti noči, ko je Sin božji postal človek. Zato mora ravno priprava na obhajanje božičnega praznika biti najlepša priprava na Kristusov prihod v slavi. Ko je v polnosti časov Sin božji v zastrtosti uboštva in onemoglosti stopil na zemljo, je napravil našo noč svetlo. O tej luči pravi Karel Rahner: »Napravil je noč naših temin, noč naših neumevanj, kruto noč naših strahov in brezupnosti za svetlo, sveto noč. Trenutek, ko se je to zgodilo, resnično in za vse čase, naj z božičnim praznikom postane resničnost tudi v našem srcu in duhu«.

Vsako leto nas adventni čas opominja, naj pomislimo na čudo tistega prihoda, ki ga nismo izmislili mi ljudje in ga nismo sami storili, ampak se je uresničil in božje ljubezni, iz božje svobodnosti. Obenem nas adventni čas spominja tudi na to, da prihod spolni svoj smisel šele tedaj, če Odrešenik pride ne le k človeštvu v celoti marveč tudi k vsakemu človeku posebej.

Sreda, 15. 12. 2021

Sredi tedna smo, v drugi polovici adventa. Moje brskanje po starih dokumentih in drugih virih je vedno znova uspešno. Pred leti mi je lazarist Franc Sodja, z njim sem se večkrat srečala v daljnem Torontu, za adventni čas poslal čudovite misli, ki jih danes podarjam še vam:

Adventni čas je najbolj ugoden čas, da se dvigne »potopljeni svet« tistih, ki jim je Božič ostal le spomin.

Izgubili so vero. Tuja učenost in viharji so prekrili bleščeči utrip domače vere, ki pa nikdar ni dozorela do samostojne, prepričane vere. Morda edina svetla točka: mati z rožnim vencem v roki v pričakovanju svete noči. Prav ta spomin utegne prebuditi hrepenenje, da zapuste prazno življenje in se vrnejo k sreči vere.

Tudi zanje je Bog spregovoril. To je naša sreča: da ni spregovoril v gromu in blisku kot na Sinajski gori. Betlehem, Nazaret, Galilejsko jezero, Jeruzalem – povsod se razdaja božja ljubezen. Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen.

Čas premišljevanja: hočem ali nočem, tudi jaz sem vpleten v zgodbo odrešenja. Je meni Kristus le privid? Se moje misli niso dotaknile niti robu njegovega plašča? Nisem še omamljen od te nezaslišane ljubezni?

Naj moja vera visi samo še na nitki, vedno so mi odprti vsi vrtovi prostranega nadnaravnega sveta. Morda mi je potrebno samo močno adventno doživetje, pa se bo prebudila moja speča vera in mi bodo spet zazvonili božični zvonovi kot nekoč.

Četrtek, 16. 12. 2021

Virus, ki ga jaz osebno imenujem "terorist", nas je nehote v adventnem času že drugič ustavil. Ni hitenja po nakupih in opravkih, ostane nam več časa za opazovanje lepega in dobrega okrog nas. Je tako, ali se motim? Smo še vedno v nenehnem hitenju?

Res ni več ničesar lepega? Ničesar, kar bi lahko imenovali dobro?

Bežimo med ulicami in iščemo samoto, da bi izjokali svojo bolečino, ki pritiska na prsi in hoče ven. Samo stran od ljudi!

Spet izložbe, odsev luči na mokrem asfaltu, vrvež. Vse polno ljudi, množica, ki nekam hiti. Deset, dvajset, tisoč brezimnih obrazov, za katerimi se skriva veselje, žalost, skrbi …

Drvenje, pogledi uprti naravnost. Iščem košček miru, košček samote. Košček zelenja rojstne vasi, njenega miru, košček osebnosti …

In glej: griči, porasli z zelenjem in nekaj raztresenih hiš. Tam je vse tako preprosto in lepo. Samota in mir dihata kar iz gričev, spokojnost, ki jo čutiš na gozdni poti, ob žuborenju potočka … Človek, ki ga srečaš: njegov obraz je preprost, odkrit; na njem nosi napisane vse drobne stvari, nosi svoje življenje, pot, ki jo je prehodil …

Sunek mimoidočega me vrne na tlakovano ulico, med množico, ki nekam hiti, koraki ljudi so kot ropot, ki vse preglasi.

Kam hitiš, človek? Postoj za trenutek! Samo za trenutek se ozri okrog sebe, za trenutek bodi spet človek. Reši se oklepa, v katerega si uklenil svojo človečnost!

Petek, 17. 12. 2021

Samo sedem dni do svetega večera! Še smo v adventnem času, ki naj bi bil za nas vse čas, v katerem skušamo vnesti več ljubezni v svoje vsakdanje življenje in v svoj odnos do soljudi. A tako varčni smo s pohvalo, v priznavanju dobrih lastnosti drugega; slepi nasproti tihim, morda boječim prizadevanjem sočloveka, da bi si pridobil ali ohranil našo naklonjenost

Živimo drug mimo drugega. Tako samoumevno vse zahtevamo, ne da bi se kaj zahvaljevali. Če gledamo na adventni čas kot na čas priprave na veliki praznik ljubezni, potem se bomo zamislili v svojega sočloveka: ljubeče, skrbno zamislili.

Zato lahko iskreno s Paulom Rothom prosimo:

Gospod, kako srečni so tisti, ki jih nekdo pričakuje! Blagor mu, kdor ima vsaj enega človeka, ki mu lahko vse pove, ki mu more popolnoma zaupati, ki je vedno pripravljen prav zanj, ki ga pričakuje, ki ga ljubi.

Gospod, ti si veliki Čakajoči. Hrepenenje ljubečega človeka je samo bleda slika in slaboten odsev tvojega pričakovanja. Naša srca se v pričakovanju hitro utrudijo, naša ljubezen omaga in zaspi. Čakaš na nas v svetlih in temnih urah, vedno in povsod; kadar delamo in kadar počivamo. Čakaš nas, da bomo končno prišli k tebi. Utrujeni, toda srečni, da smo te našli.

Gospod, hvala za tvoje pričakovanje in za pričakovanje vseh ljubečih ljudi.