Nedelja, 31. 01. 2021

Danes, 31. januarja praznujemo god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska (rojen 1815 v Castelnuovo in umrl 1888 v Turinu). Papež Janez Pavel II. ga je ob koncu praznovanja 100. obletnice njegove smrti leta 1989 razglasil za očeta in učitelja mladine.

Po mašniškem posvečenju, 15. junija 1841 je Don Bosko prišel v Turin in začel zbirati revne in zapuščene mlade fante.

Bosko pravi, da brez ljubezni za mlade ni mogoče storiti nič dobrega in nadaljuje, da samo ljubezen ni dovolj. Mladi morajo vzgojiteljevo ljubezen čutiti in jo vračati. Kogar imam rad, temu tudi posvetim svoje najboljše moči. Vzgojitelj je vedno navzoč kot človek, ki ve, kaj hoče; mlade lahko obvaruje vsega slabega, jim prizanese s slabimi izkušnjami in je hkrati poroštvo njihovega razvoja v smeri dobrega. Vzgojitelj ravna po praktičnih življenjskih načelih. Bosko pravi, da je vzgoja dobra samo, če enakovredno upošteva vse človekove zmožnosti, ki jih izrazi z razumom – vzgoja naj bo po pameti, z ljubeznijo – vzgoja naj bo po ljubezni, z vero – vzgoja naj bo verska. Vsakršno neupoštevanje te antropološke celovitosti človeka pomeni njegovo krnitev ter povzroča neprecenljivo škodo.

Mene osebno spremlja Don Boskova misel: Delaj dobro in pusti vrabčke čivkati!

Ponedeljek, 01. 02. 2021

Dobro jutro v prvem dnevu svečana – februarja. Ponedeljek je in stopamo v nov teden. Nič ne vemo, koga bomo v teh dneh srečali. A vendar, srečanja nam lahko veliko povedo o nas samih in o tistih, ki se z njimi srečamo. Jutranje srečanje z Bogom v tišini in molitvi naj bo kot popotnica za dan, ki nam je podarjen. Smo na poti in srečujemo se z različnimi ljudmi, a to so v veliki meri le bežni stiki, daleč od pravega srečanja. Hitimo osredotočeni vsak na svojo pot in sočloveka še opazimo ne. Ustavimo se, poglejmo sočloveku v obraz, prisluhnimo mu in začutili bomo: iz tega človek nam sije delček božanske lepote, ki nas spremeni. Če je srečanje pravo, nam pomaga, da začnemo nekaj novega, še nepoznanega, odpre nam nov začetek. So srečanja, ki zahtevajo pogum: Zaposleni sami s seboj in s težavami, ki nas spremljajo, spregledamo sočloveka, njegove potrebe in ga prizadenemo. Nič nismo podobni Samarijanu, ki ni prezrl oropanega, pretepenega in napol mrtvega moškega ob robu poti, kot sta to storila duhovnik in levit. Opazil je stisko človeka in storil to, kar je poškodovani tisti trenutek najbolj potreboval. Bodimo podobni Samarijanu, naj nam bo vsako srečanje vzpodbuda, da ostanejo vrata za nov začetek vedno odprta in spoznali bomo, da smo vsakokrat srečali človeka, v katerem je neka svetega.

Torek, 02. 02. 2021

Smo v mesecu svečanu in danes je svečnica.

Krčanjski pevci so včasih koledovali za svečnico s kolednico:

Na same jutro sviəčənca,

ko je Marija v ciərkov šla.

Oh, Marija, si nam rodila Jezusa

Marija je dou poklekniua,

je svoje molitve opravila. Oh, Marija, …

Marija je dou po ciərkvi šla,

ofraua je dva golobiča. Oh, Marija, …

Preprosta ljudska pesem, ki jo pojejo na Želinjah in na Kneži, govori o Marijinem obisku v templju. O njenem obisku v templju poroča evangelist Luka (2,22-40) in omenja njeno srečanje s častitljivim starcem Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je dete v naročju neznane žene. Pristopil je, vzel otroka v naročje in spregovoril znani spev: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru …«

Oba praznična spomina, Marijino očiščevanje in srečanje Simeona z Mesijem, sta zbledela, ostaja svečnica, praznik sveč, praznik luči, saj je hrepenenje po svetlobi med prvobitnimi značilnostmi človeške narave.

Etnolog Niko Kuret je med drugim o svečnici zapisal: Da je mogla dati Simeonova beseda o »luči v razsvetljenje poganov« takim, v človeški naravi zakoreninjenim šegam nov smisel, je povsem naravno. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred. V njem je »luč« prispodoba Mesije, ki »razsvetljuje« človeštvo, mu razodeva smisel sveta in življenja.

Sveča, simbol luči, nas spremlja od rojstva do smrti.

Sreda, 03. 02. 2021

Danes je 3. februar. Goduje sv. Blaž, torej bo blažev žegen, ne, ne bo ga, druženje ali več ljudi v cerkvi, prepovedano!

Sredi tedna smo. Bližamo se prazniku slovenske kulture, 8. februarju. Ko sem začela razmišljati, kaj in kje naj zastavim o kulturi, sem bila začudena. Vprašala sem se, a se sploh zavedamo, kaj vse se skriva v besedi kultura?

Velikokrat smo prepričani, da naj bi bila kultura vse to, kar se dogaja na odru, v galerijah, na različnih proslavah, pač umetnost in nič več.

A res samo to? Kaj pa mi in naši odnosi, naše sobivanje? Mar ni kultura tudi to, da zjutraj, čeprav še ne čisto zbujeni, premagamo sami sebe in znamo, najprej doma v družini, nato nekje na cesti, v dvigalu ali na stopnišču s prijaznim nasmehom pozdraviti? Kako malo je potrebno, da sebi in sočloveku polepšamo dan.

Postavila sem si še eno vprašanje: Je kultura tudi moj odnos do Cerkve kot ustanove in moj osebni odnos do Boga. Sva z Stvarnikom v kulturnem odnosu, znam sprejeti stvari, ki jih ne morem spremeniti brez godrnjanja, sprejeti bolečino in ceniti vse kar me obdaja in vedno znova reči: Gospod, hvala!

Četrtek, 04. 02. 2021

Ostanimo pri kulturi, ki je že dolgo nazaj bila tista moč in sila, ki je ohranjala slovenstvo na Koroškem. Bili so možje in žene, ki jim je bila naložena zgodovinska dolžnost: ljubezen do materne govorice. Njihova dediščina je velika, saj prihajajo novi, mladi literarni ustvarjalci.

Oton Župančič je zapisal: »Slovenska beseda, vzpluj, vrzi se do nebes! Po razponu tvojih kril bo narod meril čilost svojih sil …«

Te besede je Vinko Zwitter v enem izmed svojih člankov v Našem tedniku še nadgradil. Tako piše: »Beseda je posoda duha. V davnini se je rodila v zibelki narodove otroške govorice, rasla je in bohotela, se izpopolnjevala in uglajevala skozi tisočletja v današnji dan – skozi tisočletno življenje in trpljenje, skozi tisočletno ljubezen in veselje, skozi tisočletni srd in gorje. Beseda je posoda narodove duhovnosti, njene kulture in prosvete. /…/ Dokler je narodova beseda posoda duha, ideje in Boga, je nepremagljiva, mogočna, neminljiva kljub vsem zunanjim neprilikam in težavam naroda, ki jo govori. Duh, ideja, Bog so neminljivi in nepremagljivi in tako je nepremagljiva in neminljiva tudi njihova posoda. Materinstvo materne besede ni nikoli v tem, da govori to besedo otroku mati, marveč ker je beseda sama tista, ki kot mati ohranja življenje, ga vzgaja in plemeniti. Materina govorica pomeni duhovno in kulturno materinstvo. Narod, ki hoče živeti, dokazuje svojo življenjsko-kulturno voljo v ljubezni do svoje besede.

Beseda je posoda kulture.

Petek, 05. 02. 2021

Kulturni praznik je posvečen največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Pesnika Prešerna in njegove pesmi sem spoznavala v gimnaziji. Profesor slovenščine nam ga je predstavil kot velikega pesnika, a po drugi strani kot brezverca, celo razuzdanca. Veliko sonetov in magistral smo znali na pamet, profesor se je izogibal le tistih verzov, kjer je bil omenjen Bog. Zato je tudi Krst pri Savici razčlenil le prvi del in naj bi ga znali na pamet. Na pobudo starega očeta sem znala Krst »zdrdrati« celega. Vedno znova pa se rada spomnim verzov, ko Bogomila pravi:

Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni,

da ljubi vse ljudi, svoje otroke,

da zemlja, kjer vijó viharji jezni,

je skušnje kraj, da so naš dom visoke

nebesa, da trpljenje in bolezni

z veseljem vred so dar njegove roke,

da čudno k sebi vod' otroke ljube,

da ne želi nobenega pogube.

Ne, Prešeren ni bil neveren. Vzemimo v roke njegove Poezije, prebirajmo jih. Našli bomo veliko lepega, saj je pesnik v verze znal zliti vse svoje poti življenja, vzpone in padce, razočaranja in radosti, obupa in upanja.

Kako lepo se je znal posloviti od svoje mladosti:

Zato, mladost po tvoji temni zarji

srce zdih'valo bo, Bog te obvarji!

Naj tudi vas obvarje Bog in ostanite zdravi, če Bog da, do naslednjega jutranjega srečanja!