Nedelja, 24.02.2019

Gospodov dan je. Kam se bomo odpravili? Nas bo pot zanesla le mimo cerkve ali se bomo pridružili farnemu občestvu pri službi božji?

Kjer koli na poti rada vstopim v cerkev, saj je v tišini tako prijeten pogovor z Gospodom v molitvi. Posebna privlačnost so za me romarske cerkve. Ste kdaj prebirali tekste na zahvalnih romarskih tablah? Nedavno sem na eni takih tabel prebrala: »Bog, zahvaljujem se ti, da dvajset let nisi uslišal mojih prošenj! Tako sem se naučil moliti!« Kakšna modrost!

Kakšen smisel ima molitev? To je veliko vprašanje. Kako naj nam uspe predanost Bogu z vsem srcem, vso dušo in z vsemi našimi močmi? Prijatelj, mi lahko ti odgovoriš?

Wenn ich unterwegs bin, betrete ich sehr gerne die Wallfahrtskirche. In der Stille beten, mit Gott sprechen. In der Wallfahrtkirchen gibt auch unzählige Votivtafeln. Unlängst habe ich auf eine dieser Danktafeln gelesen: „Gott, ich danke Dir, dass Du mich 20 Jahre nicht erhörst hast! Denn so habe ich beten gelernt.“ Was für eine Weisheit!

Was ist denn der Sinn des Betens? Das ist die große Frage. Wie gelingt uns diese Hingabe an Gott aus ganzem Herzen und ganzer Seele und mit allen unseren Kräften? Freund, weißt du eine Antwort?

Ponedeljek, 25.02.2019

Stopili smo v novi teden, je naš obraz veder ali zremo z mrkim pogledom na ljudi okrog nas?

Otresimo mrkost, nasmehnimo se, saj nasmeh nič ne stane, a čudežno deluje. Obogati tistega, komur je namenjen in nič ne vzame tistemu, ki ga poklanja. Zasije kakor sončni žarek, a spomin nanj za vedno ostane. Nihče ni tako bogat niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti.

Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav prijatelju.

Nasmeh je olajšanje utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu, najboljše zdravilo proti jezi.

Nasmeha ni moč kupiti, si ga izprositi ali ukazati, ker ima vrednost samo tedaj, kadar se podarja.

Podarimo nasmeh vsem, ki jih danes srečamo in, ko se bo večer nagnil v noč nam vsem želim, da se v večerni molitvi Gospodu lahko iskreno zahvalimo za dar nasmeha.

Torek, 26. 02. 2019

Smo v zadnjem tednu februarja, za nas Slovence meseca kulture. Vrstile so se različne prireditve, govorili smo o pesniku Francetu Prešernu.

Pri listanju v starih revijah in časopisih sem naletela na govor nekdanjega ljubljanskega škofa Antona Vovka, Prešernovega pranečaka, ki ga je imel

1. septembra 1957 ob 50-letnici kronanja Marije Pomagaj na Brezjah:

»V veri, ki je najdražja dediščina naših očetov, po besedi svetega Pavla in po Marijini želji: Stojmo! Ne kakor otrok na majavih nogah, ki pri vsakem koraku lahko pade; ne kakor bolnik, ki le s težavo prestavlja noge, v katerih ni moči. Stojmo s trdnimi nogami, kakor hrasti, pripravljeni na sunke vetra od vseh strani! Stojmo, kadar Bog dopušča, da se vaša vera boleče preizkuša! Stojmo, da v neveri grešnega sveta ne utonemo in z zgledom vernega življenja pokažemo, kako je treba svete dobrine uporabljati, da gotovo večne dosežemo! Stojmo v veri v vseh preizkušnjah življenja, kakor je stala Marija v uri najtežje preizkušnje pod križem, na katerem je umiral njen Sin v naše odrešenje!«

Tem škofovim besedam lahko samo še dodamo opozorilo A. M. Slomška:

»Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.«

Sreda, 27.02.2019

Včeraj smo se »ustavili« na Brezjah. Podajmo se še na Vrbo:

O Vrba, srečna, draga vas domača … Na Vrbi sta bila v isti hiši rojena:

leta 1800 France Prešeren, naš veliki poet in sto let pozneje, leta 1900 njegov pranečak Anton Vovk. Ljubezen do slovenskega jezika, naroda in njegove kulture mu je bila tako rekoč položena v zibel. Tesno je bil povezan z rodno Gorenjsko in kot je zapisal v svojem dnevniku, je od rosnih mladih let velikokrat peš romal iz Vrbe na Brezje »v poletju večkrat kar vsako nedeljo, in sem tam ob Pomočnici svoj poklic le utrjeval.«

Na poti iz Vrbe do Brezij se je Vovk srečeval z zgodbami ter usodami številnih mož in žena, ki so ustvarjali in bogatili našo kulturno zgodovino. Poti pod obronki Karavank so prepletene s pripovedmi o življenju duhovnikov Janeza Jalna, Frana Saleškega Finžgarja, škofa Janeza Zlatousta Pogačarja, prav tako rojenega v Vrbi ter še mnogih drugih. Njihovo delovanje ni bilo strogo omejeno le na pastoralo, vsi so ob tem gojili veliko ljubezen do slovenske kulture in domačega jezika.

Kjerkoli brskamo po zgodovinskih priročnikih, učbenikih, literarnih delih, najdemo navedbo, da je pri Slovencih najdlje v zgodovino segajoče znamenje naše identitete prav jezik. Zato, ljubimo in negujmo ga!

Četrtek, 28.02.2019

Mnogi, ki me poznajo, vedo, da brskam po starih arhivih in tam se najde veliko zanimivega. Tudi ta molitev iz XIV stoletja, prevedena iz hrvaščine:

Kristus nima drugih rok, razen naših, da tudi danes svoje delo lahko postori.

Kristus nima svojih nog, razen naših, da popelje ljudi na svoje poti.

Kristus nima svojih ust, razen naših, da skoznje o sebi spregovori.

Kristus nima drugih pripomočkov, ima le našo pomoč, da k sebi pripelje ljudi.

Mi smo edino sveto pismo, ki ga ljudstva beró;

mi smo zadnje božje sporočilo, z besedami in deli zapisano.

Kaj, če se besedilo v ponaredek spremeni in se ga ne da več brati?

Kaj, če naše roke kaj drugega skrbi, ne več njegove reči?

Kaj, če naše noge uberejo druge sledi, kamor jih vabi greh?

Kaj, če naša usta začno govoriti besede, ki jih on ne želi?

Ali mu lahko služimo, če mu ne sledimo?

Tako molitev in vprašanje za nas vse: Smo mi res edino sveto pismo?

Premislimo in lep dan želim!

Petek, 01.03.2019

Zadnji delovni dan in že je pred nami vesel konec tedna, samo pomislite, pustna sobota, nedelja in še pustni torek, norčij veliko, preden se bomo zresnili in stopili v postni čas.

Dr. Vinko Zwitter, velik narodnjak, je v članku Vesel narod leta 1940 v Koroškem Slovencu (KS, 2. 10. 1940, štev. 40, str. 2 in 3) predstavil nekaj narodnih voditeljev pred drugo svetovno vojno: /…/ motrim obraze in dejanje naših narodnih prvakov. Einspieler je moral biti res dobričina, ko pa sijejo njegove oči tako vedro in dobrohotno v svet. Grafenauer se je ukradel v srca naših očetov in mater s svojim tako slovenskim humorjem, smehljajočega se obraza je govoril, še svoje poslanske razprave je kaj rad zasolil s prav posrečenimi dovtipi. Menda ga je škof Kahn nekoč sam nazval veselega poslanca koroškega zbora. Pa naš Poljanec! Kako pač bi stopil med nas drugače kakor vedrega obraza, prožeč s svojo roko še svoje otroško-dobro srce. V Vrstah povojnega posvetnega izobraženstva, mladi doktorji Matko Jug, Zdravko Zwitter, Tevže Hafner i. dr., sami sončni, vedri možje, ki so življenju iztrgali njegovo lepo, dobro stran. Bi smel po prvakih soditi še ves naš rod? Kod je tajna življenjske vedrine, življenjskega veselja in zdravega optimizma? V mladem srcu, ki gori za svete vzore in zato veruje, upa in – zmaguje! In narod, ki je resnično mlad, ima mlado, za lepoto in krepost vneto srce!