Nedelja, 29. 07. 2018

Že Jezus je svoje učence napotil: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Tudi sedanji papež Frančišek nas opominja: »Pomembno si je vzeti čas za počitek!« Danes je nedelja, Gospodov dan! Dan, ki ga je naredil Gospod, sedmi dan v tednu in še povrhu vsega, nedelja nekje sredi počitniških in dopustniških dni.

Ko bomo v teh dopustniških dneh potovali po svetu ali po naši domovini odkrivajmo, kot poseben izziv, mesta kjer prebiva Bog, ki nam vedno znova pravi: »Jaz sem z vami vse do konca sveta!« Prisluhnimo v tišini mogočne katedrale ali majhne vaške cerkvice njegovemu klicu, zazrimo se v majhno rdečo luč, »večno luč«, ki nam sporoča, da je tu navzoč On, ki nas ima tako neskončno rad. V nedeljskem dopoldnevu nas bodo iz zvonika line zvonovi vabili k nedeljski maši. Ne preslišimo tega vabila in se zahvalimo Gospodu, ki nas spremlja na vseh naših vijugastih poteh življenja.

Schon Jesus sagte zu seinen Jüngern: „Geht ihr allein an einen einsamen Ort und ruht aus, erholt euch ein wenig.“ Auch Papst Franciscus mahnt uns: Es ist wichtig die Zeit zum rasten zu haben. Heute ist Sonntag, deshalb gönnen wir uns Zeit und Ruhe, am besten an einem einsamen Ort, in dem wir ein gutes Buch lesen, die Natur staunend wahrnehmen oder uns in der Stille eines meditativen Gebetes versenken.

Ponedeljek, 30. 07. 2018

Ponedeljek je, prvi dan v tednu, za nekatere srečneže začetek dopusta. Ste v zadregi, kam? Bi se odpravili na sončno stran Alp in rekli z Ivanom Cankarjem:

Domovinska ljubezen Slovenca je stvar čisto brez primere in podobe ... Primerjati bi mogel to ljubezen kvečjemu z ljubeznijo do matere; do mrtve matere, ki ne sliši več nobene zakasnele molitve, nobene prošnje za tolažbo in odpuščanje ... Ob bežnem spominu, v enem trenutku premeri in občuti človek vseh tisočero stopenj ljubezni, od najstrašnejše bolečine do najslajše radosti.

Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en sam kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog.

V Cankarjevih tekstih se vedno znova srečujemo s temi besedami: mati, domovina, Bog. Se je na Dunaju v mislih sprehajal po gričih in dolinah raja pod Triglavom, se je ustavil v vrhniški cerkvi sv. Trojice in prosil za domovino, za vso to lepo zemljo.

In mi? Poznamo, kot pravi Cankar, ta nebesa pod Triglavom? V dneh tega tedna bi se rada z vami podala na pot, da odkrijemo nekaj biserov teh nebes. Mimo Cankarjeve Vrhnike nas bo vodila pot proti Postojni in še naprej na Kras.

Naj vam bo dan sončen in blagoslovljen!

Torek 31. 07. 2018

Odpravimo se na pot. Južno od Vrhnike, med alpskim in dinarskim svetom se vije dolina, ki nas že spominja na kraška polja z vrtačami in brezni, vseokrog pa so obširni gozdovi. Skozi to dolino so tekle že nekoč pomembne ceste proti morju in na sever. Tudi mi smo na tej poti, a ne na morje, zavijemo na Kras, med bore, brinjeve grme in gmajne, samotne kraške vasi, umite od burje in viharjev. Kras: pokrajina med tržaškim zalivom, Goriškim poljem, Vipavsko dolino, gornjo Pivko ter Brkini. Na tem kamnitem, pustem ozemlju žive Kraševci.

Srečko Kosovel, doma v Tomaju na Krasu, je v pismu domačim zapisal: »Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembersko sonce na Krasu. – Toda moja beseda je trpka in molčeča, grenka kakor brinjeva jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli izvedeli. Moja bolečina je ponosna in molčeča. Bolj kot ljudje jo razumejo bori na gmajbi in brinjevi grmi za skalami.« Kras je postal za Kosovela simbol samote, razdvojenosti, bolečine. V Krasu je Kosovel našel sled Stvarnikove roke. Nastala je njegova religiozna pesem. Kosovelov iskalec Boga zapoje svoj Verujem:

Ljudje čutijo, kaj je bitja svetost

in čutijo, kaj je greh razbeljena ost

in ljubijo Kristrusa, ker vedo:

edino On je pravičen.

Z očmi in s srcem skušajmo doživljati naravne in tudi umetnostne lepote te slikovite, a tako drugačne pokrajine.

Sreda, 01. 08. 2018

Še en dan ostanimo v pokrajini, kjer burja rada pokaže svojo moč. Na poti iz Postojne proti Gorici zavijemo v Vipavsko dolino. Ob vznožju Nanosa se v kraju Podnanos spomnimo skladatelja Stanka Premrla. Pod gorsko verigo Trnovskega gozda leži središče doline, Ajdovščina z zgodovinskim in kulturnim bogastvom. S hriba nas pozdravlja Vipavski Križ z župnijsko in samostansko cerkvijo. V tem kapucinskem samostanu je dolgo živel in deloval znameniti pridigar Janez Svetokrižki.

Na tem koncu dežele je pel goriški slavček, Simon Gregorčič, glasnik naših narodnih idealov in prerok naše bodočnosti. Čar in žar Gregorčičeve pesmi je bil tako močan, da je prebudil iz spanja tisoče src, da je pesem odjeknila v srcu vsega naroda. Pel je in še poje o usodi in značaju svojega naroda, ki ga je tako dobro poznal. Pel je in igral kot pastir na piščalko o soncu, vinogradih, njivah in vaseh, o gorah in jezerih. Vsaka njegova pesem je ena sama molitev in molitev ena sama pesem za domovino in narod.

Potujemo po tej kraški zemlji, ki spomladi in v jeseni zažari, zagori v kričečih barvah: njih harmonija in vonj ustavlja korak, da ne moreš dalje. Med kamenje stisnjena zemlja daje rast vinski trti in poji grozdje s čudežnimi sokovi, da je vino dobro kot zdravje. Zemlja, od naših pradedov zrahljana, daje še danes rast in deli blagoslov.

Del tega blagoslova vam želim na poti!

Četrtek, 02. 08. 2018

Dobro jutro z Ikebano počitniških dni patra Pavla Jakoba:

Bog postavil si me na ta svet, da bi poslušal in gledal,

da bi čutil in spoznaval, da bi sočutil in pomagal,

da bi podal roko vsemu Tvojemu in se čudil čudežnemu življenju.

Končno je prišel čas, da narediš iz mene pevca

in za tvoje darove nenehnega častilca!

Delal bom ikebane iz počitniških dni, s smehom bom napolnil pletene košare,

samotno minljivost bom pregnal s svetlobo, svoje ure bom zasadil v Božjo brezčasnost,

leso varnosti bom odpahnil na stežaj in spustil na pašo vse želje in hrepenenja,

kot čebele med bom nabiral v nosnice vonj ponorelo razcvetelih rož,

s toplino prepojen večer bom staknil s sijem polne lune,

prasket ognja bom zapisoval na dlani, na polnočno tišino bom položil glavo,

v jutranji svit bom lovil ptičje petje, razprl bom prste za počitek metuljem

in vase shranjeval šumenje valov.

Odprl bom vsa okna sveta za poletno svetlobo letečih ptic,

igral bom na vse strune srca/življenja, da se bosta poljubila nebo in zemlja

in zaplesala počitniški ples milosti. Na nogah bom zdrobil okove,

da se premaknem tja, kjer bi že moral biti.

In potem bom drgetal v svojem molku, da bi ujel šepet Neizgovorljivega

in zajecljal kakšno molitev s prošnjo, da bi se kdo dotaknil roba mojega srca!

Petek, 03. 08.2018

Kot romarji smo na poti. Tudi to naše počitniško potepanje kot romarji zaključimo pri Mariji.

Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska božja pot na Sveto Goro, Skalnico. Z gore se romarju odpre s severa slikovit pogled na Julijske Alpe, z vzhoda na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite.

Na Skalnici je veličastna bazilika z milostno podobo Matere božje. Zgodovinske in vojne vihre so Marijino podobo trikrat pregnale z gore, bila je begunka. Leta 1951 se je vrnila na svoj dom. Verni ljudje so bili izpostavljeni preganjanju in poskusom onemogočanja romanj, toda verniki so vedno našli pot do Svetogorske Kraljice, ki stoji na Gori kakor prej in izprosi pri Bogu premnoge milosti svojim zvestim romarjem. Kljub burni zgodovini Sveta Gora ni mrtev spomenik, temveč vse bolj priljubljena romarska božja pot, kjer Bog po Marijini priprošnji deli milosti in kjer človek z božjo pomočjo spreminja zapleteno življenje.

Podajmo se proti severu, po dolini Soče in se v nedeljo, 05. avgusta, kot zaključek našega potepanja, pridružimo romarjem na Svetih Višarjah. Letos bo to že 30. romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Po predavanju dr. Dejana Vlentinčiča ob 10.30 bo ob 12.00

slovesna sveta maša z murskosoboškim škofom Petrom Štumpfom skupaj z izseljenskimi in zamejskimi duhovniki. Po maši bo na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni program in prijetno kramljanje s prijatelji.

Želim vam lep konec tedna in morda se v nedeljo srečamo na Višarjah!