Nedelja, 11. 08. 2024

Dobro jutro v praznično nedeljo, v dan, ki naj bi nam bil nekaj svetega, po njegovi, božji volji: »Šest dni delaj, sedmi dan počivaj!« Delo in počitek sodita v krog našega življenja. Človek je skupek duha in telesa in Stvarnik mu je dal razum in voljo. Ob božjih postavah, ob glasu vesti in lastnem spoznanju si lahko urejuje srečno življenje. K temu pa gotovo spada tudi ustanova nedelje, počitka za telo in duha ter ne na zadnjem mestu: skrb za dušo.

Nedelja je Gospodov dan in dajmo Bogu kar je božjega! Duhovno bomo močnejši, naše življenje bo bogatejše. Zavest, da smo na zemlji le najemniki, nas tudi neuspehi ne bodo razočarali, ne spravljali v obup, saj sta vera in upanje močnejši, če smo vmes skrbeli za dušo. Prav v ta namen je Bog hotel vsaj en dan tudi za sebe in za tebe, kot praznik ljubeče vzajemnosti in radostne slutnje našega končnega odrešenja!

Ponedeljek, 12. 08. 2024

Veseli me, da se vedno znova srečamo ob radijskih sprejemnikih! Za leto 2024 sem našla kar nekaj, kot pravimo, okroglih obletnic: spominjamo se 150-letnice rojstva in 60-letnice smrti pisatelja Ksaverja Meška, ki je, rojen v Ključarovcih – južnih vinorodnih Slovenskih goricah, živel na Koroškem od leta 1897, ko je prišel študirat bogoslovje v Celovec in od leta 1906 bil župnik pri Mariji na Zilji. Po prvi svetovni vojni je moral po sili razmer zapustiti Koroško. V drobni knjižici, šestem zvezku, Mladim srcem je o tem zapisal:

»… žalostne misli mi hite tja gori v deželo, ki mi je postala druga domovina, dasi mi je bila često in prečestokrat mačeha, do dna srca hladna in ledena. Ah, kako se je zaletavala tam čestokrat burja, burja prirode, burja življenja, kako me je pretresavala, kako neusmiljeno me šibala! /…/

A vele in besnele so burje ne samo čez me, čez vso deželo, čez ves narod so vele, brile in besnele. In baš ob teh burjah in viharjih sem vzljubil to deželo. Ob dneh trpljenja, ko sem videl deželo in ves narod ovenčan s trnjevim vencem zasramovanja in preganjanja, sem vzljubil ta hladni biser med našimi deželami, vzljubil z veliko, pekočo ljubeznijo, s katero ljubim vse nesrečne in trpeče. /…/

Ob spominih na nekdanje dni preskuša človek svoje sedanje srce in svojo dušo, preskuša svojo moč in jo brusi, da je lepša, da je svetlejša. Naj usoda udari obnjo, ob jeklo bo udarila! In s spomini na lepe dni gre človek z glavo pokonci, z jasnimi očmi tudi skozi težke in temne.«

V počitniških dneh morda namig za prijetno branje in seveda lep dan!

Torek, 13. 08. 2024

Ostajam pri spominih. V Šempolaju blizu Nabrežine pri Trstu so se v nedeljo, 21.julija 2024 spomnili stotega rojstnega dneva Alojza Rebule in na Rebulovi domačiji odkrili spominsko ploščo. Vsi dogodki na Tržaškem, ki se bodo ob tej častitljivi obletnici vrstili, bodo v Rebulovem vetru.

Alojz Rebula, klasični filolog, je v Trstu na slovenskih srednih šolah poučeval latinščino in grščino. Bil je profesor, a še bolj pomembno, bil je pisatelj, ki je znal preko antične in humanistične dediščine združiti s krščansko kulturo, bil zvest evangeliju in Cerkvi, a istočasno svetovljansko odprt, širok in dialoški. Njegovi romani so umetnine, preveč jih je za naštevanje, a so vredni branja. V posebnem spominu imam njegov biografski roman Duh Velikih jezer o liku škofa Ireneja Friderika Barage. Vse poti tega slovenskega svetniškega kandidata opisane v tej knjigi sem ves čas spremljala na zemljevidu severne Amerike.

Predvsem pa je bil Rebula Slovenec, kot je sam zapisal: »Kaj naj si človek za tistih nekaj ur, ki so mu odmerjene na tej bežni zemlji, bolj želi kot nekaj zdrave narodne zavesti! Kaj naj si bolj želi kot vsaj za silo pomirjujoči domicilski izraz sredi nepomirjujočega izgnanskega kozmosa! In če je Slovenec, kaj naj si bolj želi, ko da gleda v čudež in grozo prostora in časa iz neke umirjene slovenske polnosti. Saj mu je samo enkrat dano razkošje življenja in smrti, nič več kot enkrat mu je dano razkošje, da je Slovenec.«

Sreda, 14. 08. 2024

Včeraj sem namenoma »pozabila« omeniti Rebulov biografski roman Pastir prihodnosti o blaženem Antonu Martinu Slomšku. Rebula v uvodnih besedah zapiše: Soočiti se danes, v razdalji poldrugega stoletja, z Antonom Martinom Slomškom, pomeni gledati nanj iz perspektive, ki ga kaže kot največji narodotvorni in kulturotvorni pojav v moderni zgodovini slovenskega naroda poleg Prešerna. Veliki Slomčan je brez dvojnika, kakor je brez dvojnika veliki Vrbljan. Pravo pot do Slomška nam odpira ključ svetega. To je ključ čistega, resničnega, dobrega, lepega, prihodnostnega, neskončnega. Božjega. Ta ključ ostaja nepogojen od časa, kakor ostaja od njega nepogojena svetost. Ostaja brez zelenega volka rje, svež od božje kovnice. Kakor namreč Prešerna njegov umetniški genij dviga med Puškine in Mickiewicze, Leopardije in Heineje, tako Slomška njegov religiozni genij uvršča med religiozne velikane stoletja.

Ta veliki Slomčan je na Marijin praznik, 8. septembra 1824, v celovški stolnici prejel mašniško posvečenje. Mali šmaren 1824, v čaru Marijine slave in dvesto let pozneje Slomškova nedelja, 22. septembra 2024, spet v celovški stolnici. V praznovanju in molitvi bodo združeni verniki iz Koroške in Slovenije

Pred 14 leti, ob 150-letnici Mohorjeve družbe, katere soustanovitelj je bil Anton Martin Slomšek, je leta 2001 veliko število romarjev v celovški stolnici obhajalo Slomškovo nedeljo. Takrat je škof Schwarz v pozdravnem nagovoru dejal: Ponosni smo na dejstvo, da je blaženi Anton Martin Slomšek v tej cerkvi prejel mašniško posvečenje.

Četrtek, 15. 08. 2024

Velika gospojnica ali veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja, je praznik našega upanja Ta praznik je več kot le Marijin dan. Naša dežela je posejana s cerkvami, veliko je Marijinih, zato bomo danes poromati k njej, božji in naši Materi.

O romanjih je dr. Šerbelj v nedeljo, 4. avgusta, na Romanju treh Slovenij na Višarjah povedal:
»Romanje je krepitev duha vere. Kajti ko se človek odpravi na pot, postane romar. Gre na pot z nekim namenom ali s priprošnjo ali z upanjem ali z zahvalo, ko se mu je izpolnila neka želja. Zato je romanje posvečeno predvsem Materi Božji, kajti Marija velja v naših srcih za srednico, priprošnjico v nebesih.«

Heute feiern wir das Fest Mariä Himmelfahrt, das Fest unserer Hoffnung. Dieses Fest ist mehr als nur ein Marientag. Unser Land ist übersät mit Kirchen, von denen viele der Jungfrau Maria gewidmet sind, so dass es uns heute nicht schwerfallen wird, zu ihr, der Mutter Gottes und unserer Mutter, zu pilgern.

Dr. Šerbelj sagt über pilgern: „Pilgern ist eine Stärkung des Glaubens. Denn wenn man sich auf eine Reise begibt, wird man zum Pilger. Man geht auf eine Reise mit einem Ziel, oder mit der Fürbitte, oder mit der Hoffnung, oder mit dem Dank, wenn ein Wunsch in Erfüllung gegangen ist. Deshalb ist die Wahlfahrt vor allem der Mutter Gottes gewidmet, denn Maria gilt in unseren Herzen als Zentrum, als Fürsprecherin im Himmel.“

Petek, 16. 08. 2024

Še en spominski dan mi ostane, prihranila sem ga za danes. Mimo nas je zdrsnil 19. julij 2024, na ta dan, pred 120 leti, se je v Draščah v Ziljski dolini rodil Vinko Zwitter. Živel je med ljudmi svojega časa, z njimi delal, gradil, molil. Njegovi otroci so ga doživeli kot očeta, drugi kot učitelja, mnogi kot sodelavci v raznih društvih in organizacijah. Tisti, ki so bili z njim ob rojstvu Katoliškega delovnega odbora in ko so se pisali dokumenti zadnje škofijske sinode, bi ga slikali drugače, a besede Franceta Vrbinca povedo vse: Občudoval sem njegovo zagnanost in rad hodil v njegovi senci.

Njegova največja ljubezen, a tudi skrb in bolečina je bila naša, slovenska govorica. Skoraj roteče je zapisal: Rojaki, ki ljubite dom in družino, narod in domovino, vero in Boga, prisluhnite govorici na cesti in v vlaku, v šoli in uradu, pri delu in igri, pri knjigi in pesmi. Zaslutili boste, kako lahkomišljeno se igračkamo z našo govorico in s tem z našo značajnostjo in bodočnostjo. Po tej poti, rojaki, drvi ves rod iz bogoljubja v svojo neizbežno smrt.

Vinko Zwitter je šel skozi pekel druge svetovne vojne, a nikoli ni klonil. Vedno znova je kazal pot in smer kako zavestno in pogumno hoditi pot katoliškega Slovenca v koroški domovini, ki jo je tako ljubil. Njegova oporoka nam vsem!