Nedelja, 08.09.2019

Polovičarstvo privede prej ali slej do nesreče
Človek se nagiba k temu, da često odloča polovičarsko. Zato zahteva Jezus v današnjem evangeliju od tistih, ki hočejo postati njegovi učenci, korenito nasledstvo. V bistvu pa Jezus sooča ne samo teh, temveč vsakega izmed nas z zrcalno sliko njegovega BITA. Kot da bi me vprašal:
Je način življenja, kot ga ravnokar živiš, res tisto, za kar si se odločil? Ali lahko zagovarjaš svoje misli, svoje besede in svoja dejanja pred samim sebe? Če ne, kaj storiš, da bi to popravil?
Jezus nam ponuja, da se izkopljemo iz močvirja zemeljskih zapletenosti,da se odločimo dobro premišljeno za njegovo nasledsto in za vero. Kaj naj bi to dejansko pomenilo?
1. Da opustimo življensko zagrenjenost in da se soočamo z ljudmi, kdor koli naj bi to tudi bil, in kako obremenjeno naj bi razmerje tudi bilo, zopet bolj odprto in bolj prijazno.
2. Da dostojno prevzamemo odgovornost za storjene napake in da popravimo škodo. Da se naučimo priznati pomanjkljivosti in slabosti.
3. Da se odpovemo dediščini, če sovraštvo in prepir notranje razjedata nas same in družinske člane. Sovraštvo ogroža lastno dušo z izničenjem.
4. Če rečemo za osebo DA, moramo vključiti vse možnosti njenega razvoja. Torej, da bo vaš DA res DA, ne pa DA, AMPAK.
Jezus nas vabi k tem, da živimo čim bolj odločno, kajti človek je bitje, ki stalno odloča.
2 Viktor E. Frankl
3 Karl Jaspers

Ponedeljek, 09.09.2019

Lepa izkušnja
S svojo 11 mesecev staro hčerko Kimio-Mario sem se pred kratkim podal kolesarit, brez posebnega cilja. Presenetil naju je dež, in čakala sva pod mostom poleg male rekice, da bi nehalo deževati. Podal se je razgovor z nekoliko starejšim gospodom. Spodbujen od Kimije-Marije nama je navdušeno pripovedoval o svojemu vnuku, kako lepe čase doživlja skupno z njim. Čez pol ure sem se odločil nadaljevati pot, kajti Kimia-Maria je že postala precej nemirna. Še so viseli deževni oblaki na nebu. Takrat so nama nenadoma nasproti priplavali trije labodi. Vzel sem jih za znamenje, da se lahko peljeva dalje. Ko sva se peljala, Kimia je sedela pred menoj v otroškem sedežu, se je naenkrat iza oblakov pokazalo sonce in je osvetilo mokra drevesa. Množica kapeljc, ki je kapljala iz dreves, je sevala barvito predenj je dosegla tla. Naenkrat sva oba postala zelo mirna, jaz sem vozil bolj počasi. S svojo hčerko sem se čutil v tem trnutko zelo povezanega in oba sva se čudila igri narave.
Če si vzamemo časa za ljudi, ki so del našega življenja, za ljudi katere srečavamo in če upoštevsamo znamenja, ki morejo biti namenjena nam, spoznavamo vrednoto življenja sredi vsakdanjika.

Torek, 10.09.2019

Oče naš – poglobitev
»O č e n a š« je ena največ izrečenih molitev krščanstva. Prav zato postaja nevarnost, da se brezbrižno moli, tako, da se niti ne zavedamo pomena besed. Skušal sem formulacijo O č e n a š a nekoliko predrugačiti. Kajti če zapustimo klasično formulacijo, postanemo bolj pazljivi pri ravnanju s tem, kar srečamo v besedah. Vabim vas, da se kratko ustavite in dovolite poglobitev o č e n a š a .
Nas vseh varujoči oče,
Ti si povsod in v vsem
zato mi je vse, kar si ustvaril S V E T O
naj Tvoja prisotnost vedno bolj izpolnuje mojo zavest,
da bi spoznal Tvojo voljo iz nebes
v moji volji na zemlji;
daj nam vsak dan to, kar potrebujemo, da bi delili,
odpusti nam, če smo pozabili na ljubezen do bljižnega,
kajti, če Ti odpustiš,
moremo tudi mi drug drugemu odpustiti, če hočemo,
in vodi naše hrepenenje vedno na novo
iz slepe ulice strasti,
da se ne bi
v temi vidnega izgubili,
Tvoje je bogastvo v vsem,
življenska sila, katera vzdržuje vse v rasti
in širjenju nastajanja luči. Amen.

Sreda, 11.09.2019

vest - glasilo božje
Pri svojem delu kot logoterapevt po Viktorju Emilu Franklu med drugim spremljam ljudi, ki so soočeni s tematiko trpljenja, krivde ali smrti. Frankl imenuje le te tri življenske teme, katerim se nihče ne more izogniti, »tragično trias«.
Prav dejstvo, da ima človek možnost, da zaide v krivdo, danes v času »predsednika Trumpa« vedno bolj ignoriramo. Eno izmed prepričanj tega časa je: dovoljeno mi je raniti druge ljudi in njihovo dostojanstvo z besedo ali dejanjem, brez da bi moral prevzeti odgovornost za učinkovanje. Da si take osebe naložijo krivdo, mora biti vsaki »zdravi« osebi jasno, ali ne?
Od Sigmunda Freuda je vest, katera mi jasno pokaže mojo osebno krivdo, prišla v slabo luč.
Viktor Frankl je bil tisti, ki je vstrajal na tem, da moramo posvetiti osebni vesti potrebno pozornost, kajti le ta je »glasilo božje«. »Vest je namig na človekov transcendentni izvor iz božje varnosti« Pri tem moramo razločevati med nevrotičnimi občutki krivde in pravo osebno krivdo.
Le prisluškovanje na nežni glas moje vesti, mi nakazuje, kje sem resnično zašel v krivdo, kje sem odgovoren. Vendar kot svobodno bitje božje mi je vedno navoljo izbira, da prisluhnem ali ignoriram božje glasilo v sebi. Na voljo mi je izbira – vedno.

Četrtek, 12.09.2019

Odporne sile tistega, ki veruje
Pred kratkim sem govoril z žen,o staro 58 let, ki je imela pri 17 letih prometno nesrečo. Takrat je imela srečo, težko ranjena je vendar preživela. Ampak v bolnici je zaradi krvne transfuzije pridobila neke vire, ki ji do danes vedno na novo težijo življenje. Mnoge preizkave, zdravljenja v bolnišnicah in mnogi trenutki tihega trpljenja so del njenega življenskega vsakdana. Vendar je kljub negativnim prognozam zdravnikov vedno spet zdržala, vstala, in se borila za kolčkaj lepo življenje. Morala se je tudi boriti proti lastnim notranjim težnjam po obupanju. Proti pričakovanjam zdravnikov je rodila tri zdrave otroke.
Kako tega zmore? Preko trdne vere, da je »Gospod Bog«, kot pravi, vedno z njo.
Osebno trpljenje je za nas vedno izziv, da najdemo tudi v trpljenju smisel, in da zajemamo iz duhovne moči, ki je daleč nad našimi zemeljskimi možnostmi. Pri tem je vera v prvi vrsti »življenska moč in moč samopotrditve. Vera je duševna moč, s pomočjo katere zmore izvesti, kar se je namenil storiti.«

Petek, 13.09.2019

»Smrt daje življenju še lepši sijaj«
Smrt je zadnja usoda, ki prej ali slej doleti vsakega človeka. Dejstvo, ki ga kar preveč radi spodrivamo. Pri tem je pa lahko v pomoč, če nekoliko razmišljamo o tem, v kakem odnosu stojimo do »brata smrt« kot je smrt imenoval Frančišek Assiški. 15 letna Anja je o tem razmišljala in narisala zase sledečo sliko, ki me je globoko prevzela, piše tako:
»Morebiti je življenje kakor stekleni zid s pisanimi okni, vendar okvirjeno s smrtjo? Včasih grozi, da se bo razbilo, ker okvir okna preveč otesnuje. Pisana okna se pa zoperstavljajo temni tesnobi. Svetijo se in skupaj sestavljajo enoto. Smrt pa, kot črni okvir spada zraven, brez njega stekleni zid ne bi bil popoln. Smrt je vzrok, da se posamezna okna še lepše svetijo – smrt je povod, da se življenje še lepše sveti.«
Kaka slika, polna tolažbe in sprave! Anjino sliko lahko dopolnimo z metaforo Viktorja Frankla. Le ta piše: Ponavadi človek vidi le strnišče minljivosti, kar pa spregleda, so kašče polne preteklosti. V tem kar je preteklo namreč nič ni nepovrnljivo zgubljenega, nasprotno, vse je shranjeno in se ne more izgubiti.
.