Nedelja, 8.9.2024

Če bi Vam ponudil milijon evrov, kar tako, brez razloga, bi sprejeli ta denar? Verjetno se glasi odgovor ja, jaz osebno bi tudi sprejel takšno ponudbo. Verjetno bi se mi zahvalili in potem za vedno izginili. Kaj pa, če bi se ponudba glasila malce drugače in sicer: Dobite milijon evrov, ampak jutri boste umrli. Bi še vedno sprejeli ponudbo? Verjetno ne. S tem želim pokazati, da nam je jutrišnji dan in vse, kar prinese s sabo, več vreden, kot milijon evrov.

Ponedeljek, 9.9.2024

Čas za zgodbo: Za devetimi gorami in devetimi vodami je stalo mogočno kraljestvo. Ljudje so bili srečni in življenje je nasploh bilo lepo. Edina stvar, ki je ogrožala srečo in mir te dežele je bil krvoločen zmaj, ki je živel v gorah nad kraljestvom in v jami čuval zaklad. Zmaj je postajal vse bolj požrešen, začel je obijati za veselje, požigati hiše vedno bližje kraljestvu in ogrožati mir. V celi deželi ni bilo junaka, ki bi se spopadel z zmajem. Vsaj tako so verjeli ljudje. V predmestju, zunaj obzidja, je ob vznožju gora, v majhni hišici živel mladenič. Živel je z mamo, ki je bila bolna in si je na stara leta zaslužila več kot čakanje na smrt. In če si je mladenič kaj resnično želel, je bilo to, da bi lahko svoji materi na stara leta poplačal njeno dobroto. Dejstvo pa je bilo, da je bil za to prereven. V zmajevem zakladu, je videl vse svoje sanje uresničene. Zavedal se je nevarnosti, ki jih je predstavljal zmaj, bilo ga je strah, pa se je kljub temu pripravljal na spopad. Neke temne noči, ko je zmaj spal v svoji votlini in čuval zaklad, je mladenič vzel meč in se odpravil k njemu. Bitka je bila silovita in krvava, a na koncu je seveda zmagal mladenič, zmaju odsekal glavo in prišel do zaklada. Prišel do vsega, kar si je želel.

Torek, 10.9.2024

Tisti, ki ste slišali včerajšnjo misel, ste se verjetno spraševali, zakaj vam nekdo bere pravljico, ki je podobna tisočim drugim. Ne zamerim, jaz bi se spraševal isto stvar.

Pa vendar lahko dobi taka otroška zgodbica povsem drugačno težo. Spremenimo za začetek literarne like. Namesto pogumnega mladeniča v zgodbi nastopamo mi, zmaj pa so naši strahovi, zadržki, nekaj kar nas ustavlja. Situacija zdaj zgleda tako: Vsak ima v življenju strahove in dvome. Ta zgodba nam ponuja odgovor, da je ravno to, da se soočimo z našimi strahovi, kot se je mladenič spopadel z zmajem, ključ do zaklada. Da se v naših, oziroma za našimi strahovi in ovirami skriva to, po čemer hrepenimo, to kar si želimo. In če se ne bomo nikoli opogumili in se spopadli z zmajem, ne bomo nikoli vedeli, kako dragocen je zaklad, ki ga čuva.

Sreda, 11.9.2024

Do sedaj sem vam posredoval zgodbo o junaškem mladeniču in tudi interpretacijo te zgodbe. Misel, da se naša sreča skriva ravno v naših strahovih, dvomih in ovirah, ki jih premagamo. Zdi pa se mi, da moram opozoriti na še eno sporočilo te zgodbe in sicer, da je pomen lahko globlji od bajeslovnih bitij in kupa zlatnikov. Posledično ne velja samo za mojo zgodbico, ampak za življenje nasploh, da se pravi pomen pogosto skrije pod gladino samoumevnega. Včasih moramo na stvari gledati drugače, da jih lahko razumemo. Da zmaj ni vedno krilata pošast, da zaklad ni vedno kup zlata. Poskusimo včasih pogledati stvari iz druge perspektive, razumeti to, kar smo mislili, da nikoli ne bomo razumeli.

Četrtek, 12.9.2024

Vsakemu se včasih lastno življenje zdi sabo, oziroma slabše, kot bi si morda želeli. Dandanes pogosto slišimo o spolnih, telesnih in podobnih dismorfijah, ampak ali je že kdo slišal za življenjsko dismorfijo? Odgovor je ne. Zdi se mi, da se o tem premalo govori. Nekaj časa nazaj sem slišal zanimivo misel, da ima ves zahodni svet življenjsko dismorfijo. Nismo zadovoljni z našimi življenji, ki pa niso nujno slaba. Dopust na morju, topla prha, široka izbira hrane, vse te stvari so bile 100 let nazaj za povprečne ljudi popolnoma nepredstavljive. V vsej zgodovini človeštva, ni bilo življenje objektivno boljše in subjektivno slabše kot danes. Tako zelo smo navajeni naših dobrin, da na njih pozabljamo. Je kdo hvaležen za topel tuš, ko se zvečer umiva? Morda bi se morali pogosteje vprašati, kako dobra so res naša življenja?

Petek, 13.9.2024

V zadnjem času se pogosto srečujem z vprašanjem, kako pomemben je obisk cerkve in udeležitev pri verskih obredih, za prisotnost in tudi samo globino vere. Prepričan sem, da se najde veliko ljudi, ki se bodo ob moji izjavi prijeli za glavo, vendar obisk cerkve, svetih maš, celo spovedi je za človeka, ki resnično veruje, povsem nepotreben. Največja napaka, ki jo lahko dela vernik, je to, da svojo vero preveč ali pa celo izključno povezuje s cerkvenimi ustanovami. Ne ciljam na to, da ljudje ne bi smeli hoditi v cerkev, ampak bolj na idejo, da je vera zaseben, skoraj intimen odnos z bogom. In ta odnos moramo gojiti sami, moramo ga graditi na vseh življenjskih izkušnjah, ne le v cerkvi. Vero videti v nasmeških ljudi, v zvezdah na nebu, v našem zaupanju v dobro in ne samo ob nedeljah v cerkvi.