Petek, 26.05.2017

Danes se hočem ustaviti pri psalmu 117, ki je najkrajši od vseh 150 psalmov in obsega samo dve vrstici. Cel se glasi takole:

Hvalite GOSPODA, vsi narodi,

slavite ga, vsa ljudstva.

Zakaj silna je nad nami njegova dobrota,

GOSPODOVA zvestoba traja na veke. Aleluja!

Ta pesem oziroma molitev v nekaj besedah izpove temelj in osnovo naše vere in verskega življenja: Bog nam je dober, je dobroten in to vselej, vsak dan, vsako uro. Tega naj se zavedamo in zato naj smo mu hvaležni in naj ga slavimo. Pa ne samo nekateri, posamezniki ali Cerkev, ne, vsi narodi, vsa ljudstva, vse človeštvo.

Za kaj sem Bogu lahko hvaležen?

Za to, da sem sploh tu na svetu, da živim. Pa tudi za vse ljudi, s katerimi živim, naj so prijetni ali neprijetni. Pa tudi za božje stvarstvo, za naravo, ki jo začutim predvsem zdaj vigredi, ko se prebuja, klije, raste, cveti, diši in zeleni. Hvaležen sem tudi za zdravje, za mir, za zadostno prehrano in gmotno dobrobit. Hvaležen za zdravo pamet, za zmožnost mišljenja in zmožnost občudovanja.

Za nešteto reči smo Bogu lahko hvaležni, pa se tolikokrat zgubljamo v malenkostih, prepirih in tarnanju.

Že res, da v življenju ni vedno vse krasno in gladko, da so težave, stiske in bolečine, toda to ne more in ne sme biti temelj našega življenja. Temelj naj bo in je božja dobrota in naša hvaležnost za to.

To nam pove najkrajši psalm starozavezne knjige psalmov in to vam hočem povedati danes naprej.

Zahvaljujem se vam, da ste me ta teden poslušali!

Četrtek, 25.05.2017

Ob premišljevanjih svojih najljubših mest iz knjige psalmov se hočem danes ustaviti pri odlomku iz psalma 8, kjer molivec v četrti vrstici izrazi svoje začudenje:

Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,

luno in zvezde, ki si jih utrdil:

Kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ?

Psalmist mi tudi v tem primeru govori iz srca, saj tudi jaz velikokrat in zelo rad občudujem naravo, naravne pojave in tudi nočno nebo, zvezde, luno, planete. Strmim in sem osupljen nad lepoto in veličino božjega stvarstva. In kot psalmist se v teh trenutkih sprašujem, zakaj smo ravno mi ljudje in ravno jaz med temi ljudmi nekaj posebnega, izvoljenega? Zakaj je ob tej raznolikosti in mnogovrstnosti življenja ravno človek izbran za to, da to lahko zaznava, reflektira, občuduje?

Ne vem odgovora, vesel pa sem nad dejstvom, da je tako. Veseli me in me navdaja s hvaležnostjo, da smem prisluhniti čivkanju ptičev, vohati opojni duh spomladanskih rož, opazovati metulje in čebele, ki letijo od cvetlice do cvetlice.

Mislim, da je glavno in najbolj važno, da ne pozabimo in ne zanemarjamo te edinstvene sposobnosti čudenja in občudovanja. Majhni otroci imajo to sposobnost še dobro razvito, kot odrasli smo se pa včasih že preveč na vse navadili in nam je marsikaj samoumevno. S tem pa ta sposobnost zamira.

Povabim vas, da danes – mogoče pa prav pri otroškem dnevu v Šentilju – bolj zavestno zaznavate in občudujete vašo okolico.

Sreda, 24.05.2017

Za današnje premišljevanje o svojih najljubših odlomkih iz knjige psalmov sem izbral začetek psalma 139, ki se glasi takole:

GOSPOD, preizkusil si me in me poznaš.

Poznaš moje sedenje in moje vstajanje,

od daleč razumeš moje misli.

Že te prvi dve vrstici psalma nakažeta, za kaj gre v tej starozavezni pesmi: da je Bog nekdo, ki me pozna celega, ki ve za moje dobre in slabe strani in me kot takega tudi sprejme. Zame je ta slika Boga zelo pomirjajoča in nadebudna. Včasih ja sam sebe ne poznam prav. V določenih pripetljajih vsakdanjega življenja se sam nad sabo začudim, kako delujem in reagiram. Mislim, da se dobro poznam, potem pa le vedno spet odkrijem na sebi nove in nepričakovane strani. Ljudje smo pač v razvoju in včasih se razvijemo v eno smer, da smo sami nad seboj začudeni, da o sebi dvomimo ali pa smo celo od sebe razočarani. V takih primerih pa nam lahko pomaga Bog. V zaupanju, da me on docela pozna in da me v celoti sprejme, lahko najdem tudi spet zaupanje sam v sebe. Iz tega zaupanja pa zraste gotovost, da sem jaz, da je moje življenje v dobrih rokah. Ta gotovost, da me Bog spremlja, pa mi daje moč in pogum za življenje in njegove vsakodnevne izzive.

Naj bo današnji dan v znamenju zaupanja v božje spremstvo!

Torek, 23.5.2017

GOSPOD je moja luč in moja rešitev,

koga bi se moral bati?

GOSPOD je trdnjava mojega življenja,

pred kom bi moral trepetati?

Ta prva vrstica psalma 27 spada med moje najljubše odlomke iz knjige psalmov. Psalmist primerja Boga najprej z lučjo. Luč, svetloba je osnovni element življenja. Brez luči ne more nič rasti in uspevati. Tema nas ogroža in vzbuja strah. Luč pa nam daje gotovost, zaupanje in veselje.

Zdaj, proti koncu maja, so dnevi že dokaj dolgi in noči temu ustrezno kratke. Jaz ljubim in uživam te dolge dneve in predvsem zvečer sem zelo srečen, da ni že ob šestih ali sedmih temno.

Luč in tema pa sta tudi simbola za naše duševno življenje. Ob težkih življenskih udarcih – huda bolezen, smrt ljubljenega človeka, razpad zakona ali odnosa, izguba delovnega mesta... – mnogokrat slišim, da je dotično osebo objela tema, da ne vidi več luči, nima perspektive. V takih temnih, težkih časih življenja, smo lahko srečni, če nam ostane vsaj še hrepeneje po luči in svetlobi.

Tudi molivec psalma čuti to hrepenenje, to pričakovanje in ga izrazi z gotovostjo: Bog je moja luč, on je moja rešitev. Ni se mi treba bati. To je temelj, baza življenja. Če zaupam, verujem, da je Bog ta temelj, da mi on daje gotovost, varnost, pozitiven in svetel pogled na moje življenje, potem lahko prestojim in prebolim mnogo težav in negativnih izkušenj. Pri Bogu sem varen.

Želim nam vsem, da bi bil današnji dan poln luči in svetlobe.

Ponedeljek, 22.05.2017

Med moje najljubše psalme spada nedvomno psalm 23. Neštetokrat sem ga že molil in premišljeval in vedno spet mi odpira nove poglede in spoznanja. Že začetek, prva vrstica tega psalma, je zame tako rekoč življenski program: GOSPOD je moj pastir, nič mi ne manjka.

V teh nekaj besedah je izpovedan moj pogled na življenje. Verujem, zaupam, čutim, da je Bog ob meni, da spremlja moje življenje, da me ščiti, varuje in da skrbi zame. Kot pastir, ki skrbi za svojo čredo, jo vodi na pašnike, k vodi, jo varuje in ščiti pred nevarnostmi življenja, kot takšen skrben pastir, je zame tudi Bog. To je temelj moje vere. Bog skrbi zame, in iz te zavesti lahko tudi povem drugi del te prve vrstice psalma 23: nič mi ne manjka. Tudi če me v življenju marsikaj teži, skrbi, me dela žalostnega in nezadovoljnega, vem, da mi pravzaprav nič ne manjka. Tudi če bi rad imel še to in ono, so to le malenkosti v primerjavi s tem, kar že imam, kar mi je Bog podaril, kar so mi ljudje podarili. »Nič mi ne manjka« izrazi zadovoljstvo nad tem kar imam in globoko hvaležnost za vse to.

Naj bi bil današnji dan dan zadovoljstva in hvaležnosti.

Nedelja, 21.05.2017

Prav lepo in dobro nedeljsko jutro želim!

V današnjem bogoslužju je kot psalm med berili predviden del psalma 66, pri katerem me posebno nagovorijo začetne vrstice:

Vriskajte Bogu vse dežele,

opevajte slavo njegovega imena,

dajajte mu krasno hvalo!

Recite Bogu: kako čudovita so tvoja dela!

Vsa zemlja naj se ti klanja in ti prepeva,

naj tvoje ime opeva.

Pridite in poglejte božja dela:

čudovite reči je storil za človeške otroke!

Te vrstice izražajo veliko veselje, radost in hvaležnost. Ne samo božje ljudstvo, ne, vsa zemlja naj se raduje, vzklika in vriska.

Lepi spomladanski dnevi, ki jih zdaj doživljamo, nas pri tej radosti lahko podpirajo. Narava se prebuja, vse klije in raste, sonce nas greje. Ob zaznavanju te življenske moči, ki se kaže v naravi, tudi sam začutim, kako sem pravzaprav od Boga obdarovan: zdravje, življenje v miru, ljudje s katerimi se dobro razumem, ljubeči odnosi v družini – to in veliko več so darovi, ki niso samoumevni in za katere sem zelo hvaležen. Le kdor je hvaležen, se lahko tudi veseli in raduje. Tako hvaležnost, veselje in radost vam vsem želim prav za današnjo nedeljo.