Nedelja, 14.8.2022

Če bi Vas prosil, dragi poslušalci, cenjene poslušalke, da poveste nekaj besed o Jezusu, bi verjetno mnogi rekli, da je bil miroljub, usmiljen, poln ljubezni in odpuščanja. Tako je na Jezusa gledal tudi evangelist Luka. Tem bolj nas vznemirjajo besede današnjega evangelija.

Jezus pravi, da ni prišel prinašat mir, ampak razdeljenost. In to, čeprav so angeli pri njegovem rojstvu oznanjali mir ljudem na zemlji, ki so mu po volji. Ta razdvojenost, nadaljuje Jezus, bo segala tako globoko, da se bo celo oče postavil proti sinu in mati proti hčeri. Kako to? Očitno evangelist Luka v tem besedilu že opisuje izkušnje prvih treh krščanskih rodov. Jezusov evangelij je sicer veselo oznanilo za revne, obupane in vse, ki iščejo pravičnost ter resnico. Zahteva pa tudi od nas, da se jasno opredelimo. Je torej kakor ogenj, ob katerem se hitro vname suha trava. Potem, ko je vse pogorelo, kar je bilo suho in brez življenja, pa daje pepel tem hitreje rasti novemu zelenju. Razdeljenost, o kateri govori Jezus, pa je tudi v nas samih – po njegovih besedah smo tako oče kakor tudi sin.

Marsikaj v nas morda že išče Božje kraljestvo, ki ga Jezus prinaša. Hrepenimo po boljšem svetu, po pravičnosti, odpuščanju ter usmiljenu. Na drugi strani pa se oklepamo starega, smo trdi, neusmiljeni in polni strahu, kaj bi zgubili, če bi tvegali hoditi po Jezusovih poteh. Včasih nas izzivajo razmere, da se hitro opredelimo. Ko je pater Maksimiljan Kolbe, ki danes goduje, bil v koncentracijskem taborišču soočen z družinskim očetom, ki naj bi bil usmrčen, je stopil na njegovo mesto. Bil je tako rekoč krščen z ognjem, kakor Jezus in tako postal priča življenja na kraju, kjer sta vladala hudobija in smrt.

Ponedeljek, 15.8.2022

Dragi poslušalci, cenjene poslušalke, kaj je pravzaprav jedro krščanske vere? Pred nekaj leti mi je bila podarjena tale misel: Da je človek do Boga brezpogojno ljubljen in sprejet. To zagotovilo je polno življenja, nas osvobaja in krepča. Prav to danes obhajamo – Marija je bila z dušo in telesom sprejeta v nebesa. Z dušo in telesom pomeni: takšna, kakršna je bila, z vsem njenim življenjem, sončnimi in senčnimi trenutki, odnosi in tem, kar je bilo skrito v njenem srcu. Bila je dokončno sprejeta. To pa se ne dotika samo konca njenega življenja. V adventu obhajamo praznik, da je bila brez madeža izvirnega greha spočeta. Bila je torej od Boga sprejeta že od prvega trenutka življenja. V tej veri je živela in kljubovala temì, tudi ko je stala pod križem svojega sina. Prav to zaznamuje tudi našo življenjsko pot. Pri krstu smo bili od Boga sprejeti, očiščeni vsega, kar nas ločuje od Boga. Bog je nad nami razglasil: Ti si moj ljubljeni sin; ti si moja ljubljena hči. Bili smo sprejeti in ta Božja obljuba je trajna. Ni je, sile, ki bi bila večja in močnejša od Božje ljubezni. Resnica, da je bila Marija dokončno sprejeta in dosegla cilj svojega življenja, je torej obljuba slehernemu človeku, ki išče Boga. Konec našega življenja ni izničenje, temina groba. Na koncu bomo sprejeti. Kot ljudje smo vedno na poti, iščemo srečo in skupnost. Čeprav imamo dom, drage ljudi, ki nas obdajajo, nikoli nismo čisto doma, čisto sprejeti, takšni kakršni pač smo. Treba je človeka sprejeti takšnega, kakršen pač je – te besede pogosto slišimo. Morda tudi zato, ker si to tako želimo, ampak tako redko izkusimo. Marsikateri zakon se začne s to obljubo, potem pa se pokaže v vsakdanjem življenju, kako težko je živeti ob človeku, ki je pač takšen, kakršen je. A ne samo to – sem sploh sam pripravljen, da se sprejmem tašnega, kakršen sem? Kako težko je to, kolikokrat si želimo biti malo drugačni. Danes smo ob primeru Marije soočeni z obljubo, da bomo brez vsakega pridržka sprejeti. To naj nas opogumi, da odkrijemo in gojimo to, kar je v nas dobrega. Poleg tega pa naj nas usposablja, da vidimo tudi v drugih ljudih, ki jih je Bog sprejel.

Torek, 16.8.2022

Dragi poslušalci, cenjene poslušalke, katoliška Cerkev na Koroškem vabi vernike, da v tem letu odkrivajo lepoto psalmov, to so molitve Svetega pisma. Za vsak mesec je bil izbran po en psalm – kdor ga dnevno moli, ga bo znal po štirih tednih verjetno na pamet. Za mesec avgust je bil izbran psalm 63. V prvih krščanskih stoletjih so ga ljudje molili vsako jutro, bil je torej obče znan. Do petka torej želim z Vami poglobiti ključne stavke te molitve.

Psalm se začne se z besedami:

»O Bog, moj Bog, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo.

Moje telo medli po tebi, na suhi, izčrpani zemlji brez vode.«

Tudi verni ljudje čutijo v svojem življenju veliko razdvojenost. Na eni strani zaupajo Božji obljubi, da jih bo spremljal; na drugi strani pa imajo prav v težkih trenutkih vtis, da je odsoten. Drugi spet so opuščali gojiti svoj odnos do Boga in ne molijo več. Vera izhlapeva; ko je skoraj ni več pa sprašujejo, kje se ta Bog skriva, ali sploh obstaja. Tretji, ki vse svoje življenje razmišljajo o Božji skrivnosti, pa vedno spet odkrivajo, da Bog presega naše predstave o njem, da se skriva v svetlobi, v katero naše oko ne more zreti. Morda je pravi vernik tisti, ki ne neha iskati, ki sprašuje po Bogu, ga roti, naj končno stopi iz svoje nedostopne svetlobe. Priznam, da nimam preveč dobrega občutka ob ljudeh, ki točno vedó, kdo ta Bog je, kako deluje in kako točno je treba uresničevati njegovo voljo. Še manj pa mi ugajajo tisti, za katere je Bog samo ljubeči dedek, ki se ga ni treba bati, ker ima za vsakega in vse razumevanje. Kako more imeti razumevanje za to, da mora vsako šesto sekundo na tem svetu umreti otrok zaradi pomanjkanja in nekaj sto kilometrov od nas proti vzhodu brat ubija brata? Bolj blizu sem ljudem in tudi prvemu molivcu tega psalma, ki ob vsem tem kliče:

"Le kje si, moj Bog?

Zakaj ne vidiš, kako pekoče sonce krivice naše življenje spreminja v puščavo?

Naša duša je razpokana kakor izsušena zemlja

in kriči po vodi tvoje bližine, tvoje besede."

Verovati namreč pomeni: zdržati vprašanja ter pričakovati odgovor.

Sreda, 16.8.2022

Dragi poslušalci, cenjene poslušalke, v psalmu 63, ki je pri nas na Koroškem psalm meseca avgusta, pravi molivec k Bogu:

„Tvoja dobrota je boljša kakor življenje.“

Vrednota Božje dobrote torej presega življenje samo. Vabim Vas, da pretehtamo te besede. V ozadju se skriva vprašanje: Kaj je vredno golo življenje, recimo življenje brez Boga? Predvsem verniki imajo danes vtis, da vedno več ljudi živi brez posebnega odnosa do Boga in da jih to dejstvo na prvi pogled ne obremenjuje. Težko je razsojati o veri ali neveri človeka. Prepričan sem, da vsak človek nosi v sebi vprašanji: Odkod prihajam in kam grem? Sveto pismo v tej zvezi govori o Bogu, toda kaj s temi, ki jim je postal ta jezik tuj? So zaradi tega ateisti? Ni ateizem lahko tudi zahteva, da Bog, ki je tako siromašen kakor ga oznanjajo njegovi pristaši, ne sme obstajati? Mora biti drugačen, mora biti večji! Fundamentalizem in versko navdahnjena nestrpnost sta v bistvu bogokletstvo. Psalm 63 izhaja iz druge izkušnje. Molivec je tega Boga željno iskal, torej ni gorečnež. Očitno je odkril, da svojemu življenju brez Boga ne more dati pravega smisla. Ko ga je našel, se je sprostil, se ob njem odžejal po dolgi poti iskanja v suhi puščavi. V izpovedi molivca – "Tvoja dobrota je boljša kakor življenje" – torej slišimo veselje človeka, ki je dolgo iskal in končno našel. Vera je namreč v prvi vrsti odnos, šele na tej osnovi tudi zbirka resnic. Kdo bi se hotel odpovedati odnosu do svojega življenjskega partnerja ali svojih otrok? Postali so del njegovega življenja, ga obogatijo in mu dajo pomen. Tako je tudi z Bogom. Želi, da ga iščemo in najdemo in vzljubimo. Sprejel nas je, živimo iz njegove naklonjenosti. Sedaj pa trka na naših vratih, da bi ga tudi mi sprejeli. Kdor je Bogu res dovolil dostop pod svojo streho, se mu ne bo več hotel odpovedati. Izguba Boga bi bila tako skeleča rana kakor smrt ljubljenjega človeka.

Iščimo ga torej, da ga bomo našli in nas bo osrečil.

Četrtek, 17.8.2022

Dragi poslušalci, cenjene poslušalke, psalm 63, ki je pri nas na Koroškem psalm meseca avgusta, pripoveduje o človeku, ki išče Boga. Verovati sicer pomeni, da smo na poti in iščemo. Bog ni posest – tudi ne človek, ki ga resnično ljubimo. In vendar Sveto pismo izhaja iz tega, da Boga lahko najdemo, kakor se tudi sočloveku v srečnem trenutku lahko pribižamo. Gorje temu, ki bi želel imeti več in bi se skušal drugega polastiti! Molivec psalma 63 opisuje pot duše. Na začetku je vsa žejna korpnela po Bogu, kakor izčrpana zemlja brez vode. Potem pa je Boga našla – v svetišču, torej tam, kjer je obljubil, da bo prisoten. Žejna duša se je nasitila z maščobo in oljem, pravi molivec. Ta hrana vsebuje največ energije, ki so jo ljudje nekoč potrebovali za trdo ročno delo na polju in gradbiščih. Žal le redko kdaj srečamo ljudi, ki so pripravljeni pripovedovati o tem, kako so našli Boga. Tem bolj tehtne so besede svetopisemskega molivca. Nasitil se je z Božjo dobroto, Božja navzočnost mu je vrnila življenjsko moč. Sedaj ga v nočnih urah ne mučita več obup in strah. Spominja se Boga še na svojem ležišču, ker ga je rešil in mu dal zavetje. To mu daje notranji mir in uteho. Duša, ki je bila žejna, se je torej nasitila. Našla je pri Bogu zavetje, na koncu pa se ga celo oklepa. Za tem, kar je psalmist povedal s par stavki, se skriva duhovna pot, ki lahko traja tudi več deseletlij. Bogu ne moremo ukazati, kako in kdaj naj poseže v naše življenje. Usoda drugih, ki so Boga iskali, ga našli, se ob njem nasitili in se ga sedaj trdno oklepajo pa nas opogumlja, da ga ne nehamo iskati.

Petek, 18.8.2022

Dragi poslušalci, cenjene poslušalke, psalm 63, ki je pri nas na Koroškem psalm meseca avgusta, nam z lepo prispodobo predoča, kaj pomeni verovati. Najprej molivec, ki je bil v stiski in Boga iskal, izpoveduje, da ga je našel. Toda ne na umski ravni. Pravi, da mu je Bog bil v pomoč. Kako je to doživel o tem molči. To je značilno za svetopisemske molitve. Na ta način se lahko sleherni človek vključi v te besede s svojimi izkušnjami. Bog torej očitno želi, da ga najdemo v vsakdanjem življenju. Iskati Boga pomeni, da gledamo na življenje pod vidikom, da je Bog z nami na poti, da nas podpira njegova desnica, tako pravi molivec psalma. Na ta način raste zaupanje in molivec izpoveduje, da po vseh težavah vriska v senci Božjih peruti. Pred nekaj desetletji so na naših kmetijah kure s svojimi piščanci hodile še po dvorišču in iskale hrano. Ko je postalo nevarno, so se piščanci hitro zbrali pod perutmi, da bi tam bili na varnem. Tako je z Bogom. Ponuja nam zavetje. Noče, da bi bili nebogljeni in izpostavljeni nevarnostim. Zato pomeni verovati, se oklepati Boga, tako pravi psalm 63. To ni vedno tako enostavno, saj ga prav v stiski pogosto iščemo ter kličemo in na prvi pogled ne dobimo pravega odgovora. Prav v teh trenutkih se lahko zanesemo na izkušnje, ki so jih mnogi že stoletja pred nami povezali s tem Bogom. Se postaviti v tok psalmov, molitev Svetega pisma, pomeni živeti iz moči toliko rodov, ki so obstali, ker so trdno stali na tleh zaupanja, da Bog rešuje in nam daje zavetje.