Nedelja, 25.7.2021

Evangelij današnje nedelje je obče znan. Pripoveduje o tem, da je Jezus s petimi hlebi kruha in dvema ribama nasitil pet tisoč mož. Na kraju, kjer se je to po izročilu zgodilo, so pozneje zgradili prostorno cerkev. Šteje med moje najljubše kraje ob Genezareškem jezeru. Tik pred oltarjem se je ohranil stari mozaik iz petega stoletja. Na njem vidimo dve ribi in košaro, v njej pa štiri kruhe.

Le kje, se je že marsikdo spraševal, pa je peti hleb? Umetnik nam daje tale odgovor: Na oltarju. Čudež še ni zaključen. Nadaljuje se tam, kjer se kristjani zbirajo v Kristusovem imenu. Hrani jih s kruhom in jim daje življenje. Na ta način jih usposablja, da tudi sami delijo. Na koncu je namreč ostalo dvanajst košar, polnih kruha. Ljudje, ki dovolijo, da jih ta čudež preobrazi, so torej pravi blagoslov za ta svet.

Polnost, iz katere so zajemali, dosega tudi druge in obilje premaguje pomanjkanje.

Ponedeljek, 26.7.2021

Poleti v dopustu se marsikdo rad oddahne ob dobri knjigi. Zato Vam bom v tem tednu spregovoril o Svetem pismu. Prepričan sem namreč, da je izredno dobra literatura. Vendar se mnogi te knjige izogibajo. Odvisno od izdaje namreč obsega več kot tisočpetsto strani – in to v majhni pisavi! Kdo to zmore prebrati v doglednem času? Odgovor na to vprašanje je morda skrit v besedi biblija. Izraz namreč izvira iz grščine in pomeni prevedeno knjige. Kdor seže po Svetem pismu, torej nima pred sabo navadne knjige, temveč knjižnico. Le-ta vsebuje 73 knjig – Stara zaveza jih ima 46, Nova zaveza pa 27. Nekatere so zelo kratke, tako da se začnejo in končajo na istem listu. Druge so malo bolj obsežne, tako kot povprečna žepna knjiga. V tej izredni knjižnici najdemo zelo različne knjige. Nekatere pripovedujejo o preteklosti, na primer Knjige kraljev ali Apostolska dela. Druge vsebujejo poezijo, na primer Knjiga psalmov; Visoka pesem celo ljubezenske pesmi. Spet druge bi lahko označili kot življenjske svetovalce, predvsem Knjigo modrosti. Naštevanje bi lahko še nadaljeval.

Prepričan sem, da bo vsak našel knjigo, ki ga nagovarja. Če torej sežete po Svetem pismu, se zavedajte, da imate v roki knjižnico. Ni nujno, da začnete brati na prvi strani. Izberite si knjigo, ki Vas zanima. Začetnikom bi priporočil evangelij. Pri sveti maši slišimo nedeljo za nedeljo kratke odlomke. Besedila so nam torej znana. Vzeta pa so iz večje celote, tako da je zelo zanimivo, če preberemo evangelij tudi enkrat tako kot druge knjige od začetka do konca. Najkrajši je Markov. Prebrali bi ga lahko v treh urah.

Poskusite! Ne bo Vam žal.

Torek, 27.7.2021

Pri nekem predavanju sem slišal zelo zanimivo definicijo Cerkve. Predavatelj je rekel, da je skupnost bralcev in bralk. Vabim Vas, da o tem razmišljamo.

Začnimo s primerom, ki še ni povezan z vero. Doraščal sem v občini Šentjakob v Rožu. amoumevno, da sem že kot otrok slišal zgodbo o Miklovi Zali in kar kmalu prebral tudi knjigo Jakoba Sketa. Za tiste, ki niso Rožani: Glavna oseba je slovensko dekle, ki so jo Turki v 15. stoletju ugrabili. V času druge svetovne vojne je njena usoda očito spominjala na to, kar se je dogajalo v naših krajih, ko so nacisti odvedli slovenske družine v taborišča. Govori pa tudi o srečni vrnitvi. Morda je bila ta zgodba prav zato v povojnem času tako priljubljena.

Nekaj podobnega velja tudi za Sveto pismo. Že več kot sto rodov se ljudje po vsem svetu zbirajo okoli te knjige. Povezuje jih odločitev, ji dati posebno mesto v svojem življenju. Pri tem je kristjanom zgodba o Jezusovem življenju, njegovi smrti in vstajenju posebno pri srcu. Biti kristjan pomeni, živeti v luči teh dogodkov. Za Jude zavzema to mesto pripoved o rešitvi Izraelcev iz egiptovske sužnosti. V obeh besedilih gre za to, da človek ohrani zaupanje, da Bog rešuje. Sveto pismo je kakor vosek sveče, ki hrani plamen upanja. Črke in besedila sama pa ne zadostujejo. Knjiga mora zaživeti. Išče bralce, ki v njej prebirajo in dopuščajo, da oblikuje njihovo življenje. To se glede Svetega pisma dogaja že več kot dvatisočsedemsto let. Mlajši rod Miklove Zale ne pozna več tako dobro. Zgodba ima namreč tudi senčne strani, ker je zelo antisemitska. Zato je svojim otrokom nisem priporočal. Prejeli pa so že zgodaj otroško Sveto pismo. Prepričan sem, da te zgodbe nujno potrebujemo, da ostanemo ljudje upanja.

Sreda, 28.7.2021

Danes Vam bom spregovoril o nevarni knjigi. Ko so jo v poznem srednjem veku prevedli v angleščino, je bilo navadnim ljudem branje strogo prepovedano. V 16. stoletju je izšel prvi slovenski prevod. Tihotapili so ga v sodih iz Nemčije po naši deželi na Kranjsko. Državljanom Severne Koreje branje te knjige do danes ni dovoljeno. Mnoge bralce in bralke so zaprli v taborišča, nekatere celo umorili. Uganili ste. – Govorim o Svetem pismu. Le zakaj so biblična besedila tako nevarno čtivo? Zakaj se celo starejši ljudje še spominjajo, da so jim v mladosti priporočali, naj te knjige ne berejo brez razlage?

Sveto pismo je knjiga resnice. Resnica, to ni učena zbirka lepih mislih. Živeti resnico pomeni, biti pravičen, spoštovati dostojanstvo človeka, predvsem tistega, ki nima ugleda, se zoperstaviti zlorabi oblasti in premoženja. Kdor redno bere v Svetem pismu, postane tankočuten za to, kar se med nami dogaja: za zlaganost naše družbe, ki je menda tako človeška, za hinavsko zlorabo duhovne oblasti nekaterih pastirjev Cerkve in za marsikaj drugega.

Sveto pismo je knjiga, ki dosledno išče dobro. Zato je potrebno, da najprej razkrinka vse, kar se je ogrnilo z navideznim plaščem poštenosti. Najprej mora na dan to, kar je gnilo in smrdi. To je prvi korak na poti do resnice.

Sveto pismo je knjiga, ki moti oblast kapitala. Govori o dostojanstvu slehernega človeka, ki mu morajo kralji, knezi in politiki služiti. Spodbuja tudi nas, da iskreno gledamo na to, kako živimo.

Sežite torej po tej knjigi, dokler je še dovoljeno!

Četrtek, 29.7.2021

Kristjani verujemo, da se nam je Bog razodel. Ker je to tako, lahko o Bogu povemo več kot to, kar po navadimo slišimo: da mora verjetno obstajati neko višje bitje, da je Bog nedoumljiva skrivnost in podobno. Vse to kaže v pravo smer. Lahko pa povemo o Bogu več, ker se nam je razodel in dovolil, da ga spoznamo.

Toda kaj to sploh pomeni, da se je Bog razodel? Drugi vatikanski cerkveni zbor nam je poklonil zelo lepo besedilo o tem vprašanju. Poudarja, da namen Božjega razodetja ni samo v tem, da bi bili o Bogu obveščeni, da lahko pišemo učene knjige o njem ali zbiramo verske resnice v katekizmih.

Seveda je tudi to vidik razodetja. Zakaj nam je torej Bog spregovoril?

Iz vsakdanje izkušnje vemo, da se ne pogovarjamo samo zato, da bi drug drugega obveščali ali poučevali. Poleg tega včasih zelo jasno čutimo, da smo v tem, kar govorimo, prisotni tudi s tem, kar pač smo. V tem primeru sta govor in pogovor razodetje samega sebe.

Tako je tudi z Božjim razodetjem. Drugi vatikanski koncil je to misel celo postavil na čelo svojega razmišljanja. Bog nam v prvi vrsti ni spregovoril zato, ker nas je hotel obvestiti ali spreobrniti. Hotel je razodeti samega sebe, stopiti iz večnosti v naš čas in naše življenje. »V tem razodetju«, pravi koncil, »nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje in občuje z njim, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo.

Drugače povedano: Bog je začel z nami govoriti, da bi ga spoznali, mu zaupali, postali njegovi prijatelji in na koncu celo njegovi otroci. Želel je biti naš Oče, nam biti blizu, za nas skrbeti – in to iz ljubezni, ki nikoli ni zasluga, tem bolj pa velikodušno darilo.

O vsem tem pripoveduje Sveto pismo. Vabi nas, da v njem prebiramo, vedno spet umolknemo in poslušamo in tako spoznavamo Boga, ki hoče biti z nami.

Petek, 30.7.2021

Včasih me ljudje sprašujejo, kako brati Sveto pismo. Očitno se mnogi zavedajo, da je to nenavadna knjiga, v kateri ne moremo brati kakor v časopisu. Zato Vam hočem na koncu tega tedna dati nekaj napotkov.

Prvič: Ustvarite si ozračje miru in si vzemite vsaj četrt ure časa. Odložite telefon in vse, kar bi Vas lahko motilo.

Drugič: Ne izberite predolgih besedil. Božja beseda nam je dana kot hrana. Preberite torej samo toliko, kolikor lahko prebavite.

Tretjič: Če ste opazili, da ste s svojimi mislimi že kje drugje, se ustavite. Začnite še enkrat brati tam, kjer ste se notranje poslovili od besedila.

Četrtič: Brati v Svetem pismu pomeni, se pogovarjati z Bogom. Zato je potreben tudi molk. Prisluhnite torej, kaj Vam želi Bog povedati po tem besedilu.

Petič: Izberite si na koncu stavek, ki Vas je posebno nagovoril. Ponavljajte ga vedno spet, na primer zjutraj, ko vstanete ali zvečer pred spanjem. Zavedajte se, kaj Vam hoče reči: Vas opogumlja, tolaži, spodbuja, vznemirja …?

Šestič: Zahvalite se na koncu za to, da ste se smeli po svetopisemskih besedah muditi v Božji bližini.

Sedmič: Bodite tudi storilci, ne samo poslušalci besede. To je lahko malenkost. Dovolite, da Božja beseda začne obračati Vas in ta svet k dobremu.