Duh. misli – 18.12. – 23.12. 2011

„Als die Karawane vollends die Orientierung verlor, verdoppelte sie das Marschtempo“ – dieser Spruch, den ich irgendwo gelesen habe, scheint das Motto der modernen Zeit zu sein. Alles muss schnell und sofort sein, aber wohin geht die Reise. Entschleunigung ist angesagt, die Suche nach einer Orientierung. –
Ein kleiner Säugling liegt vor uns, der uns zwingt innezuhalten: weil er in uns die Sehnsucht nach dem Unversehrten weckt, weil im Kleinsten und Verletzlichsten am ehesten Gottes in seiner grenzenlosen Liebe sichtbar wird.

„Ko je karavana popolnoma izgubila orientacijo, jo podvojila brzino,“ ta izrek, ne vem od koga, se mi zdi zelo sodoben – ali tudi oni Helmuta Qualtingerja, sedečega na motorju: „Ne vem, kam se peljem, zato sem pa prej tam.“ Oba reka sta gotovo par desetletij stara, a morda še danes bolj kot prej orišeta našo moderno družbo: nihče ne ve, kam gre pot, a vse se mora zgoditi hitro in takoj. Vsak ve, da je to slepa ulica, da v tej brzini ne more iti naprej. Gospodarstvo ne more venomer rasti, če so surovine omejene. V par generacijah smo oropali ves svet - in kaj potem?

Ljudem s stem stanjem ne gre dobro. Vsak bi rad vedel, zakaj živi, bi rad načrtoval svojo bodočnost, vsaj bližnjo. Sicer je več ponudb kot kdaj prej. Težava je, kateri slediti ali še bolje: katera mi pomaga, katera me zadovolji?

Tudi Cerkvi žal ne uspe, da bi za več ljudi bila kažipot. Preveč se ukvarja s samo seboj, namesto da bi bila v imenu božjem pri človeku – posebej še v njegovih težavah in dvomih.

Tudi jaz seveda nimam zadovoljivega odgovora. Nekaj vprašanj morem le staviti, ki se mi zdijo pametna, da jih vsak zase premisli; nakažem lahko le nekaj malih korakov, ki jih lahko gremo, da se približamo bistvu našega življenja. In kakšen čas bi mogel biti za to bolj primeren kot advent, čakanje na prihod Boga na svet v osebi Jezusa iz Nazareta. On naj bo v teh kratkih mislih ta teden orientacija. Poglejmo, kako mu moremo priti blizu, kako v njem najdemo vsaj deloma izpolnitev tudi naših hrepenenj in našega življenja.

Zame je vprašanje: Kaj v mojem vsakdanu kaže preko sive vsakdanjosti na nekaj, kar bi imenoval večno resnico?

Majhen otrok leži pred nami, ki nas prisili, da se ustavimo. V njem se zbudi v naši duši hrepenenje po neokrnjenem, v njem, čeprav tako ranljivem in nebogljenem, zaslutimo pravo veličino božjo: velik je v ljubezni do ljudi. Izostriti hočemo pogled, uho, vse naše čute, da v majhnih stvareh zaslutimo njegovo veličino. Zato se je treba zavestno pripraviti na praznik. Brez priprave ni prazničnega vzdušja in brez praznovanja ne dojamemo, kaj življenje je, kaj nam je Bog v Jezusu res podaril. Morda najdemo orientacijo v tem, da znižamo brzino; sicer se s tem v dobri meri oddaljimo od modernega sveta, a morda smo potem bolj pri sebi.

Kako ustvariti okolje, da čutim, da gre tu za nekaj posebnega in kljub temu ne priti v hektiko ali ostati na površini? V našem farovžu se pozna, da je advent. Sveče gorijo, vonj po kadilu je v zraku, miza je pogrnjena s prtom in okrašena z rožami, temu času primerno. Tudi zunanjost je potrebna, da se v nas znotraj nekaj zgane. Kako bi mogli čutiti v nas nekaj posebnega, če tega okrog nas ne bi zaznali? Hkrati nam pomaga, da se z dekoracijo, z utreznim okrasom domov pomirimo in usmerimo v to, kar se naj zgodi v našem srcu. Z enim velikim skokom se ne povzpnemo ne v nebesa, ne v Betlehem. Tu je že treba mnogo majhnih korakov, treba se je odpraviti na pot.

V tem mi moški nismo preveč spretni, moramo se zanesti na žensko intuicijo in umetnost. One znajo bolj kot mi moški ustvariti ozračje, ki pokaže, da je sedaj poseben čas. Z vsemi čutili se moremo približati skrivnosti učlovečenja. To je proces, ki nikoli ni zaključen, ki se vedno dogaja in se naj dogodi tudi letos, sedaj, v mojem domu, v meni. Zato je važno, da ima moje oko nekaj, kar ga osredotoči in pomiri, da ima moje srce nekaj, česar se more veseliti.

Adventni venec, ki mislim stoji še v vsaki hiši, je takšno znamenje. Kot je na njem vedno več luči, tako naj bo tudi v nas vedno svetleje. On more biti tudi povod, da se vsa družina zbere ob njem k molitvi in s tem prizna: mi ljudje ne zmoremo vsega, mi ne sučemo sveta. Smemo se zanesti na večjo moč, na Boga. Kadilo je staro znamenje za prisotnost nevidnega, ki ga pa z našimi čutili moremo zaslutiti. Okras, dekoracija nam more še v večji meri pokazati, da ge tu za nekaj čudovitega.

Kot se pripravimo za sprejem častitega gosta, tako se je seveda treba pripraviti tudi na božič, kot poseben praznik božje bližine in miline. Če okoli mene vse ostane pri starem, je nevarnost, da se tudi v meni ničesar ne zgane.

 

Mnogo hektike nastane pri nakupu daril. Ali je to sploh potrebno? –
Seveda je treba poskrbeti za darila za naše drage. S tem jim pokažemo našo hvaležnost, našo ljubezen. A ravno za to gre: darila naj bodo, ne, morajo biti izraz naše ljubezni, drugače nimajo vrednosti, drugače smo se samo oddolžili za nekaj, kar menimo, da so nam drugi dali ali storili. Ja ne ostati nekaj dolžan, to je deviza današnjega časa.
A če se še tako trudimo, mi ostanemo dolžniki vse življenje. Kako bi mogli poravnati to, kar so starši za nas storili ali drugi ljudje, ki so nas spremljali v življenje? Ali se da ljubezen sploh poplačati? Gotovo ne. Torej se moramo otresti misli, da gre tu za neko izenačenej, preračunavanje: ti meni to, zato jaz tebi ono.
Morda bi naša darila dobila drug pomen, če bi se spomnili ob pripravi na božič, da je najbolj žlahtno darilo čas, ki ga nekomu podarimo. Otroci si seveda želijo kakšno lepo darilo pod božičnim drevesom, še bolj si pa želijo, da bi starši imeli čas zanje. Zakaj ne bi enkrat rekli otrokom: Letos ti hočem podariti predvsem čas. Kaj hočeš, da skupno storimo? Ali da si partnerji zavestno vzamejo čas drug za drugega. To gotovo ne bi bil izgubljen čas. Ali enostavno premisliti: Kdo bi se mojega obiska veselil? Komu že dolgo nisem podaril nekaj svojega časa? Veselje gotovo ne bi bilo le na oni strani.
To je hkrati tudi možnost, potegniti zavoro, in se spomniti, kaj je božič sploh: praznik božje bližine. On hoče priti nam blizu, da bi mi postali sposobni, da se drug drugemu približamo. Pravijo, da je ob božiču v družinah največ prepira. Morda ravno zato, ker v pripravi ni bilo čutiti ljubezni, ker je vsak begal v hektiki mimo drugega in potem s čustvom ob prazniku samem ne ve kam.
Še enkrat: Priprava je važna, morda celo bolj važna kot praznik sam, brez priprave ni mogoče globoko občuteno praznovati.

Božič je v veliki meri praznik otrok. Dobro se spomnim na svoja otroška leta. Kako smo pričakovali božič, kako nemogoče dolg je bil advent. Seveda je to bil drug čas, veliko manj hektike, manj denarja, kar ni bilo samo slabo, ker je s tem bilo tudi mnogo več časa. Tako smo bili vedno skupaj, vsak dan skupno molili, skupaj šli v cerkev, skupno šli po drevesce. Če sedaj pogledam nazaj, je bila najvažnejša ta vzajemna skupnost, ne toliko darila, ki so bila zelo vsakdanja, pač to, kar smo itak potrebovali: srajca, nogavice, kapa.

Kako bi danes otroke mogli pripraviti na božič? Na prvo mesto bi na vsak način postavil čas. Ne za otroke pripraviti božič, ampak se z otroki pripraraviti na ta praznik. Čas je najdragocenejše darilo, ki ga moremo nekomu podariti. In otroci ga v posebni meri potrebujejo. Izklopite televizor in naredite nekaj skupnega, igrajte se z otroki, bastlajte ali pa enostavno govorite z njimi; vzemite resno njihova vprašanja, njihove misli, njihove težave. Ne recite: to je malenkost. Za otroka so njegove misli ravno tako važne in velike kot za odraslega.

Drugo bi bilo: da se z otroci moli, vsi naj se zberejo k molitvo ob adventnem vencu, tudi oče. V tem spozna otrok, da se tudi mama, tudi oče zaupata Bogu, da človek sam ne zmore vsega. Vera je zaupanja v božjo bližino, v njegovo varstvo – otroci naj občutijo, da se jim ni treba bati, da je Bog vedno tu.

Kot tretje bi se mi zdelo važno, da kot pripravo na božič tudi vsa družina, k tej spada zopet tudi oče, gre k maši. Otroku s tem pokažemo, da je tu nekaj, za kar si je treba vzeti čas, uro, kjer ničesar ne načrtujem, kjer sem enostavno tu pred Bogom. Za to spoznanje se splača zvečer prej izklopiti televizor in zjutraj ob času vstati. Tudi to je podarjen in ne izgubljen čas.

Življenska zgodba znanca me je zadnji teden pretresla; ni iz naše dežele, zato jo smem tudi povedati. Je zelo dober in podjeten zdravnik, ki si je poleg svoje prakse zgradil tudi veliko ordinacijo za alternativno medicino z ne vem kolikimi nastavljenci. Nakar je hči 20-letna za rakom zbolela in po dveh letih tudi umrla. Nek pogovor z njo ne bo nikoli pozabil. Po prvi operaciji ji je rekel, da se mora boriti, napeti vse sile, da bolezen premaga. Njen odgovor: „Zakaj naj se borim, kaj že pomeni življenje?“ Dejal mi je, da je skoraj padel pod mizo. Očividno mu ni uspelo, da bi hčerki posredoval smisel življenja, da bi občutila, kako enkratno je njeno življenje in kako žlahtno to, kar nosi v sebi. Do danes tega ne more preboleti. A zase je že odločil. Na pomoč mu je prišlo naklučje. Velika ordinacja je pogorela in ni je zopet pozidal, ima samo še svojo majhno zdravniško prakso. Za vse življenje se je izučil, da uspeh in denar nista vse, da je nekaj drugega, kar mora biti v življenju na prvem mestu. In tega človek ne more sam narediti, to je dar, za katerega moraš biti pripravljen.

Biti pripravljen za dar in vedeti, da je ob božiču otrok v jaslih največji dar, učlovečena božja ljubezen. Vse kar obdaja praznik, je nakit, okvir, ki je važen; a samo, da nam pokaže pot, da v nas nekaj sproži, da nas dvigne iz vsakdana in pokaže, da gre ob tem prazniku in v vsem življenju za nekaj ogromno velikega, čemu se človek more približati le v ponižnosti in skromnosti. Nobena stvar na svetu ne more biti važnejša od tega, ker važnejšega od ljubezni ni.

Ne uspeh, ne bogastvo, ne ugled ne morejo nadoknaditi ljubezni, to je spoznal moj znanec na zelo boleč način. Kar ga tolaži je to, da je zadnje dneve v življenju hčerke preživel z njo v čudoviti harmoniji, ko sta oba čutila, da gre v življenju zares za nekaj zelo velikega, kar tudi smrt ne more porušiti.
Luč tudi v najgloblji temi, to je tolažilna izpoved božiča.

 

 

Sploh ne hodim rad v trgovine, pred božičem pa sploh ne. Vsi ti angelčki, zlato, nabožne lajre iz zvočnikov mi gredo precej na živce. Nekakšna ljubka atmosfera naj bi ljudi animirala, da več kupijo. A je božič res ta ljubki praznik, ki naj pričara v nas eno posebno mehko vzdušje?

Če pogledam na zgodbo, ki nam jo pripoveduje sv. pismo, potem v njej ne najdem nič ljubkega. Tu gre za nosečo in njenega moža, ki ni pravi oče otroka. V tujini sta, ne najdeta prenočišča, otroka rodi v hlevu. Kaj je na tem ljubkega? Seveda nam zgodba kaže že na odraslega Jezusa, ki ga mnogi tudi niso sprejeli in ki je navsezadnje bil usmrčen. Spominjajo nas pa tudi na usodo mnogih ljudi danes, ki so brezdomci, in ne vedo, kaj bo jutršnji dan prinesel. Ali moremo praznovati ljubek praznik, če to enostavno izklopimo, če zamežimo pred resničnostjo sveta, se predamo konzumu in iščemo nekakšno popolno harmonijo v sebi?

Po mojem božič izgubi svoj globoki smisel, če se suče le še okrog daril. O božiču moremo govoriti le, če govorimo tudi o Bogu. Pri tem je treba seveda pogledati, kakšno sliko o Bogu imamo in kako jo posredujemo drugim. Gotovo Cerkev ni čisto nedolžna ob tem, da mnogi ne morejo več verovati. Predolgo je pokazala Boga kot strogega sodnika, katerega se je treba bati.

Kakšno sliko o Bogu nam kaže božič? Otročiček, brez vsake oblastiželjnosti. Zbuditi hoče v nas ljubezen, nič drugega. Nič ne zahteva, nič ne ukazuje, še manj kaznuje. On hoče biti pri nas – kljub temu; v tem svetu, pod najbolj nečloveškimi pogoji, pri človeku pač. To tudi gre k srcu, a drugače in to tudi vsak občuti, ki se tej skrivnosti odpre.

Mnogi s temi čustvi ne vejo več kaj početi, a imajo jih vsi. Vsak si želi, da bi vedel, zakaj živi in da ima to kar dela, globlji pomen; z besedami vere povedano: da se počuti kot del velikega načrta božjega, da sodeluje pri gradnji božjega kraljestve, ne tam v onstranstvu, ampak tukaj na svetu, da prinaša luč v temo, da po nas postane svet svetlejši in bolj človeški.

Želim vam zares blagoslovljene praznike.