Nedelja, 22.5.2022

Sem že 47 let v službi Cerkve in v tem času se je marsikaj spremenilo. Doraščal sem v cerkvenih strukturah, ki so bile povsem jasne: Zgoraj duhovniki, spodaj verno ljudstvo. Da ni vse sarkosanktno, kar pravi Cerkev, mi je že pokazal oče, ki je k strikti prepovedi, ob nedeljah spraviti seno, če ni šlo drugače, lapidarno rekel: Kaj ti že razumejo o kmetiji!

Še bolj se je zamajal ta svet med študijem teologije - tu je bilo mnogo več vprašanj kot odgovorov -, a se še ni porušil, čeprav sem v sebi nosil velik potencial nasprotovanja. Nisem hotel nekaj požreti, kar nisem razumel in odobril. Pomagal mi je pri tem glavni zakon Cerkve, da je prva instanca človeka njegova vest. Seveda do danes ne trdim, da imam v vsem prav, a borim se še vedno za pozicijo, ki je zame in za ljudi, ki so mi zaupani sprejemljiva.

Kar je popolnoma spremenilo moj pogled, je bil čas pri otroški mladini/Jungschar in tam en teden s tremi teologi in duhovniki iz treh kontinentov, med njimi znani braziljanski škof Erwin Kräutler. Naenkrat se mi je pogled razširil in spoznal sem, da Cerkev ne more biti institucija, ki ljudem samo pravi, kaj smejo in kaj ne smejo in sankcionira njihove prestopke, ampak skupnost, ki judem pomaga živeti, stoji ob strani v težavah in krepi vezi med ljudmi, ker vsak potrebuje mrežo, ki ga drži in nosi.

Zrastel sem v času, ko je Cerkev imela jasne zapovedi in prepovedi, zdaj smo v času, ko so se ljudje žal otresli vsega, ker ne razumejo več, kaj je bil in je smisel za vsem.

Treba bo iskati novih poti do ljudi, novih poti tolmačenja življenje in vere - v čem more ta pomagati, da se človek sprosti, da najde v sebi ves potencial, da dojame vso širokost, ki mu jo življenje odpira. Vera in Bog sta tista energija in moč, ki sta v vsem in za vsem.

Ponedeljek, 23.5.2022

Zakaj se je toliko ljudi odvrnilo od Cerkve? Predvsem umetniki in inteligentni, kreativni ljudje imajo težave s Cerkvijo, ne z vero, ampak kako jo Cerkev posreduje. Moram priznati, da imam ravno s takšnimi ljudmi zelo zanimive pogovore. Od mnogih vem, da imajo vtis, da jih to, kar Cerkev uči ali zahteva, utesnuje, jim brani, da bi življenje uživali in izkusili v vsej širini in globočini. Ne pustijo se več vkleniti v verige strahu pred božjo kaznijo ali peklom. Predstavnikom Cerkve, pri vsem kar se je v zadnjem času odkrilo, ne prisodijo več pravice, odločati o njihovem življenju.

Vodilo zame sta dva stavka iz 18. psalma:

Odpeljal me je na prostrano polje,

otel me je, ker ima veselje nad mano.

Zares, ti mi prižigaš svetilko, o Gospod;

moj Bog mi razsvetljuje temo.

Zame vera ni ovira, ampak obratno, možnost življenje videti kot prostrano polje, ki mi odpre pot v pravo svobodo, mi pomaga, da se ne čutim majhnega, nemočnega, grešnika, ki se mora pred Bogom venomer zagovarjati, ampak kot ljubljenega otroka božjega, ki ga je po Jezusu že odrešil in mu dal posebno dostojanstvo in s tem tudi svobodo, da v okviru možnosti oblikuje svoje življenje.

Ne smemo govoriti preveč o krivdi in grehu, ampak bolj o božjem usmiljenju, ki nas iz teme pripelje v svetlobo. Po mojem se tudi pri maši prevečkrat trkamo na prsi, namesto da bi izrazili z vsemi čutili radost, da hoče Bog prebivati med nami in da ima z nami veliko veselje.

Na velikonočno nedeljo je v Šentjakobu bila zares vstajenska maša: pesmi, besede, ritual, vse je izžarevali radost nad življenjem, ki nam ga Bog podari, ki ga nosimo v sebi, a mnogokrat zasujemo z vsakdanjimi skrbmi, z bojazljivostjo in dvomi. Pri tej maši se je čutilo, da je kamen odvaljen in da stoji Kristus sredi med nami. Nočemo, da bi se zavalil pred grob in nam zasenčil dušo.

Torek, 24.5.2022

Po drugem Vatikanskem koncilu se je nekaj bistvenega spremenilo, žal mnogokrat le na papirju, ne pa v glavah ljudi - tudi ne v glavah cerkvenih predstavnikov: Potujoče božje ljudstvo smo, skupno na poti. Vsi obdarjeni s Svetim Duhom, vsi poklicani kot duhovniki, preroki in kralji, odeti v najvišje dostojanstvo, da tako služimo njemu in s tem drug drugemu. Imamo različne službe, a poklicani smo vsi. A še vedno so v našem mišljenju kleriki zgoraj in božje ljudstvo - kakšno protislovje, kot da duhovniki niso božje ljudstvo - spodaj. Ne bom nehal opozarjati, da nam vrhovna Cerkev vedno zopet kaže napačno sliko Cerkve: pri slovesnih mašah v Vatikanu je ob papežu, ki ga zelo cenim, blok kardinalov in škofov, potem velik varnostni prostor, potem šele ljudstvo. To zame ni prava slika Cerkve, to je relikt iz srednjega veka ali morda tudi še poizkus, ohraniti nekaj iz slavnih cesarskih ali kraljevih časov, češ tudi kraljeve ohceti v televiziji ljudje gledajo radi.

Naš škof je pri svojem posvečenju ravno to poskušal razrešiti in duhovnike posadil tja, kamor slišijo, sredi med ljudi - hvala mu zato. Kot dekan spredaj, le privilegiran, sem se prav slabo počutil.

Papež nudi mnogo priložnosti, da čutimo, kaj je Cerkev in kje je njen prostor: na veliki četrtek umiva noge jetnikom in celo ženskam, gre na kraje, kjer vegetirajo begunci, gre v dežele, ki ne veljajo za zelo katoliške, javi se k besedi, kjer se teptajo človekove pravice in bere levite kardinalom in govori proti klerikalizmu - za nekatere strašen sakrileg. To je zame prava slika Cerkve, ki jo moramo šele spraviti v naše glave. A mi smo otroci časa. Duhovnik mora biti, samo potem se splača iti v cerkev, pravijo mnogi, če je samo besedno bogoslužje, ostanem doma. Vedno manj duhovnikov pomeni logično, vedno manj ljudi s potrebo po duhovnem kruhu. Prvi kristjani so se družili, ker jim je bila potreba, se povezati z Bogom in medseboj. Tu moramo v naših glavah, še bolj pa v naših srcih precej nekaj spremeniti.

Sreda, 25.5.2022

Prav ustrašim se, če zopet enkrat govorim o svojih farah, namest o naših farah.

Kot duhovnik nisem posestnik fare - morda je včasih tako bilo -, in zato tudi nimam pravice, sam o vsem odločati, ali celo preprečiti to, kar farani želijo.

Kako se vidim kot fajmoštr v meni zaupanim faram: kot služabnik, kot moderator, kot pobudnik, kot pridigar, seveda tudi kot delivec zakramentov in - zame zelo važno - kot pomočnik in trošt v hudih časih. Kot slišite, imam dovolj, s čemer izpolnim svojo službo, ni mi treba igrati šefa ali vsemogočnega velikega duhovnika, ki meni, da ima samo on prav in pravico, da odkloni ali dovoli.

Kako bo z duhovniškim stanom šlo naprej? Na dvojezičnem ozemlju že dolgo nimamo nikogar, ki bi nas stare nadomestil, da bi z mirno vestjo mogli položiti delo v mlajše roke.

Da so duhovniki iz drugih dežel rešitev, dvomim, čeprav moramo v tem položaju biti hvaležni, da jih imamo. Po mojem je Cerkev v zadnjih desetletjih mnogo zamudila, da bi duhovniško službo razbremenila. Pred kratkim smo v majhnem krogu govorili, kdo bi še vse pri nas bil duhovnik, če ne bi zaradi celibata šel drugo pot. To je realnost, če se še tako branimo, da bi videli v celibatu vzrok za pomanjkanje. S tem v zvezi so nevljudni farouži, duhovniki samotarji, ki brez veselja nosijo njim naloženo breme - in s starimi duhovniki se tudi vse cerkveno ljudstvo stara. Kako more biti taka Cerkev še privlačna in zanimiva za mlade ljudi. Z 72-timi leti ne morem več nagovoriti mladih. Hvala Bogu je v naših farah še dovolj ljudi, tudi mlajših, ki to morejo in znajo. Radevolje jih podpiram. Pri meni imajo vso svobodo. Tudi, če gre nekaj mimo, nič hudega. Koliko se je meni že podrlo. Tu ja ne gre za kake cerkvene predpise, ampak zato, da se veselo oznanilo širi.

Pri nekem zasedanju je neki sobrat izrazil strah, da bi pri novih službah akolita in lektorja ti potem hoteli brati tudi evangelij. Mislil sem si, če je to naš edini problem, potem problemov nimamo. Pri nas so že ženske brale velikonočni evangelij in Šentjakobska cerkev se ni podrla.

Četrtek - Vnebohod, 26.5.2022

Irgendwo habe ich gelesen, dass die Gebote wie Leitschienen sind, die uns vor dem Absturz bewahren und das Weiterkommen sichern sollen. Niemand würde einfallen, auf den Leitschienen zu fahren.

In der Kirche scheint es aber gerade so zu sein, dass die Leitschienen, sprich Gebote wichtiger sind als die Zukunft, in die sie uns führen sollen.

Mit der Himmelfahrt beginnt für die Jünger und Jüngerinnen eine neue Zeit: sie müssen sich selber zurechtfinden, mit dem Geist, den sie bei Jesus getankt haben, hinausgehen, ihn weitertragen. Als Juden hatten sie ein genaues und stranges Regelwerk, mindestens für jeden Tag ein Gebot oder Verbot. Jesus hat ja nichts davon aufgehoben, aber er hat Geboten und Verboten Leben eingehaucht, und sie in den Dienst der Menschen gestellt, nicht umgekehrt.

Wir sind in der Kirche gerade dabei, zu überlegen, was von dem kostbaren Gut wir in die heutige Zeit übersetzen und was wir einfach zur Zeite legen können, weil es ja nicht göttliches, sondern menschliches Werk ist: darunter fallen Priestertum von verheirateten Männern und Frauen, Segnung von Geschiedenen Wiederverheirateten, Anerkennung von Homosexuellen und und und.

Ob wir es schaffen, die Dinge im Geiste Jesu und seiner unbedingten Liebe zu allem Geschaffenen zu regeln, weiss ich nicht, aber ich hoffe es sehr.

Kaj je Jezus učencem zapustil in s tem tudi nam? Najprej enkrat, da smemo zaupati njegovemu spremstvu. On je z nami do doponitve sveta, ki se ja za posameznika dopolni v smrti. In da nam podari svojega Duha, ki nam bo kažipot in moč za naše poslanstvo. Tako se je naša Cerkev začela, najprej v območju Judovstva in potem kot samostojna cerkvena skupnost. Še brez jasnih struktur. Iz občestva so nastale službe, ki so jih imeli za potrebne. Jasno so se razlikovali od judovskega daritvenega duhovništva. Zbrali so se k hvalospevu Bogu in lomljenju kruha.

Na kratko bi mogli reči, da se je vsa polomija začela šele s tem, da je Cerkev postala pod cesarjem Konstantinom državna Cerkev, duhovniki več ali manj uradniki, razlika že med nižjimi in višjimi kleriki in stem oblastnost, ki deloma do danes traja. Vedno zopet so nastopali ljudje, večinoma menihi in tudi redovne sestre, ki so hoteli podreti ta sistem, ena Hildegarda iz Bingena, sveti Frančišek in tudi Martin Luther. Na dolgo roko jim ni uspelo, vedno zopet se je vrnil mogočni klerikalizem, ki je zasenčil namen Jezusa, da smo vsi ljudje sestre in bratje in da je ljubezen tista edina vodilna sila, ki nas druži z Bogom in soljudmi in ne oblast enega nad drugim.

Mislim, da se moramo posloviti od mnogočesa, če hočemo, da bo Cerkev preživela in ostala za ljudi pomoč in opora v njihovih bojih in težavah. Naše poslanstvo je, da služimo Bogu in ljudem in to je eno in isto.

Petek, 27.5.2022

Jezus ni prišel kot sodnik, ampak kot zdravnik. In s tem nam je dal zgled, kako naj mi, Cerkev, ravnamo. Odvaditi se moramo obsojanja in našo nalogo videti v ozdravljanju.

Preradi se povzdigujemo kot sodniki - in to ne menim samo nas duhovnike - morda zato, da zakrijemo naše pregreške. Nikoli ne bom razumel cerkveno zapoved, da so ločeni in znova poročeni izključeni od zakramentov. Argument Cerkve, da kar je Bog združil, tega naj človek ne loči, seveda velja, še prav za tiste, katerih zakon se je porušil. Žena, 27 let na novo poročena v harmonični povezavi, je ob prvem obhajilu mlajšega fanta prvič zopet šla jokaje od sreče k obhajilu. Kdo odgovarja za duševne muke takih žena, ki se čutijo nevredne, od Boga in Cerkve zavržene? Celibatarni možje, ki so si to izmislili, so daleč proč od realnosti življenja in po mojem tudi milje oddaljeni od Jezusove blagovesti. Papež ima prav, če reče, da obhajilo ni nagrada za posebej pridne, ampak pomoč slabotnim na njihovi poti. In ne bi rad pogledal za kulise teh mož. Morda bi odkril kar nekaj stvari, ki jih naredi zares za nevredne.

Vsak izmed nas pozna ljudi, ki so drugič poročeni. V farnem delovnem krožku jih imamo kot dobre sodelavce.

V ušesih mi zveni beseda župnika Andreja Kajžnika: Če me kdo prosi za božji blagoslov, mu ga ne morem odreči! To je tudi moje geslo. V tem se ne držim cerkvenih zapovedi, ker mi gre za človeka, za njegovo željo, se čutiti z Bogom povezanega, vedeti, da on človeka po eni polomiji ne potisne od sebe, ampak mu daje moč in zaupanje, da sme na novo začeti. In če to uspe, je to vredno slovesnosti - tudi v cerkvi in z obhajilom kot močjo za novo pot.