Nedelja, 16.6.2019

Kateri duh veje skozi našo Cerkev? A je to še Duh, ki ga je Jezus obetal in dihnil v svoje učence po vstajenju in s tem tudi v nas. Včasih se mi zdi, da zamenjamo božjega Duha z ventilatorjem, ki ga vklopimo ali izklopimo, kot nam je ravno všeč. Tam, kjer nas moti v našem ugodju, v tem, kar smo navajeni, ga raje zaklenemo v Cerkve ali posebne prostore in čase. V naš vsakdan naj se ne vmešava.

Cerkev nosi na svojih ramenih težo stoletij. Precejšen del tega bremena bi morala že zdavnaj odložiti, a se je predobro ugnezdila v mogočno in ugledno pozicijo, ki je ni lahko opustiti. Po mojem pogled na Cerkev ne ustraza v vsem temu, kar so njena glava, Kristus, in njegovi učenci, pričeli. Pri praznovanjih v Rimu vidim spredaj velik blok častitljive duhovščine, potem dolgo nič, potem šele navadno ljudstvo. Pri vsem nagnjenju človeka k teatralnosti, nešteto jih ja gleda tudi praznovanja kraljevskih hiš, to zame ni ustrazna slika. Že v mojem študiju je neki profezor vprašal: Zakaj si Jezusa tako težko predstavljamo na papeškem prestolu? Sedanji papež poskuša to sliko popraviti, a ima kar precejšen del svojih sodelavcev proti sebi. Želja po časti in oblasti je premočna.

Ad fontes - k vrelcem je iniciativa pri sveti Hemi. K vrelcem - mora biti tudi naša želja; k prvotnem navdušenju, k prvotni skrbi za ljudi, za njihovo dostojanstvo in tu posebej za šibke, majhne, tlačene, brezdomce in z skrbmi preobložene. Zdrav nemir hoče Duh v nas zbuditi, namesto zaspanega dolgočasja.

 

Ponedeljek, 17.6.2019

Judovska zgodba pravi:

Rabi Jiychak se sprehaja s svojim nečakom in mu pripoveduje: "Ko postane nekdo vodja, morajo biti vse potrebne stvari pripravljene, učna hiša in sobe, mize in stoli, eden postane upravitelj in eden služabnik in tako naprej." In potem pride zlobni nasprotnik in iztrga najglobljo pičico. Toda vse ostalo ostane kot prej in kolo se še vedno suče, manjka samo najgloblja pičica. In rabi dostavi: Bog nam pomagaj, tega ne smemo dopustiti.

Ta zgodba me spominja na stanje Cerkve pri nas. Za mnogo ljudi se je izgubila notranja pičica, središče. Drugače je še vse tu: krst, poroka, krščanski pogreb; seveda blagoslov mesa in druge šega. Vse kot prej, samo brez te pičice, brez središča.

Kot duhovniki smo v dilemi: ugoditi želji ljudi in istočasno gledati, da sredine naše vere ne zgubimi in ne izdamo. Se zapreti v ljubki majhni krog tudi ni po Jezusovi zamisli. Pojdite po vsem svetu, je dejal. Dostaviti bi mogli: Ne bojte se sveta, a svetite v tem svetu kot luči, ki kažejo na njega, ki je čista ljubezen. Iskati moramo odgovor na vprašanje: Ali ustrojitev Cerkve še ustreza času, v katerem živimo, ali pa je mnogokrat ovira, da bi ljudje našli to pičico, ki šele vsemu daje pomen in smisel?

O tem hočem razmišljati tudi v naslednjih dneh in vas povabim, da preverite, kašno Cerkev bi radi imeli, Cerkev, ki vam more biti pomoč, kažipot in svetilka v današnjem svetu.

 

Torek, 18.6.2019

V strukturah je naša Cerkev še vedno v srednjem veku. Na eni strani kleriki, več ali manj nedotakljivi, na drugi strani laiki, ki zasedajo mesta le, če primanjkuje duhovnikov. Čim višja je pozicija klerikov, tem manj jim je treba odgovarjati, kaj kako in zakaj delajo. Škofje nimajo nobene kontrole in gleda, da nihče nima pravice, da postavlja njihovo delovanje pod vprašaj.

Da je ta sistem pri nas, potem ko je bil škof kazansko premeščen, privedel do precejšnjih turbulenc, se ne čudim. V Cerkvi bo nujno potrebno ustanoviti kontrolo, kot je to v vsakem podjetju samoumevno. Nehati se mora tajna politika, da n. pr. nobeden ne sme vedeti, kaj se v višjih krogih Cerkve dogaja. Zakaj tako dolgo traja, da Vatikan pride do odločitve, nihče ne razume.

A tudi prejšnji škof je bil samo žrtev razmer: oblast brez kontrole je vedno v nevarnosti, da se osamosvoji. Axel Corti je v oddajo Schalldämpfer nekoč ravno to obravnaval: Das Amt hat den Menschen eingeholt - funkcija se je polastila človeka. Sicer človek najboljše hoče, a pozicija ga pokvari in njegovo dobronamernost prevrne v nasprotje.

Do sedaj to niso preveč duhovne misli. A morda se pri tem učimo, kako naj mi ravnamo. Vsak ima oblast nad nekom: starši nad otroci in obratno, moški nad žensko in obratno, delodajalec nad delojemalcem itd. A v majhnem je kontrola skorajda samoumevna in dobro je tako. Samo se ne smemo zapreti dobronamerni kritiki. To nas obvaruje, da postanemo ošabni, neužitni in trdi ljudje, in da smo živahni, prijetni in do kompromisa zmožni soljudje.

 

Sreda, 19.6.2019

Hape Kerkeling je v svojih razmišlanjih na Jakobovi poti lepo opisal, kaj je zanj Bog in kaj uradna Cerkev. Piše takole:

"Bog je zame kot nek odličen film, večkrat nagrajen in krasen. Uradna cerkev pa je samo vaški kino, kjer je prikazana mojstrovina. Projekcijski zaslon za Boga. Platno visi na žalost pošev, je nagubano, porumenelo in ima luknje. Zvočniki treskajo, včasih se popolnoma izklopijo ali pa morate med predstavo poslušati kakršne koli neumne napovedi. Sedíte na neudobnih, škripajočih lesenih sedežih, ki tudi niso čisti. Pred vami sedi nekdo in jemlje pogled, tu in tam govorijo in tako zamudiš cele dele zgodbe. Mnogi bodo šli ven in rekli: "Slab film." Toda kdor pozorno gleda, dojame, da je to vrhunska mojstrovina. Predstavitev je slaba, vendar to ne spremeni velikosti filma. Zaslon in zvočniki samo reproducirajo to, kar so sposobni. To je človeško. Bog je film, cerkev pa je kino. Upam, da bomo nekoč film gledali v najbolši 3-D in stereo-kakovosti v polni dolžini. In morda tedaj celo sami igramo sami v tem filmu."

Temu nimam kaj pristaviti!

 

Četrtek, 20.6.2019

Že desetletja se ve, da bo primanjkovalo dušnih pastirjev. Na dvojezičnem ozemlju nimamo več možnosti, da koga nadomestimo, če izpade. Tako je v teh župnijah že precej enojezičnih duhovnikov, ki tudi nimajo namena, se naučiti slovenščine. Poleg tega je v obrobnih farah tudi še močan nemški nacionalizem, ki prispeva svoje.

To je ena stvar. Drugo je vprašanje: Ali slika duhovnika danes še ustreza? A ne bi bilo že zdavnaj potrebno, da se nekaj spremeni, obnovi. Mnogi ljudje ne razumejo, da je mogoče, da pride neki duhovnik, morda še iz druge države, in poruši celotno delo fare in odžene vse sodelavce. To se dogaja kar večkrat. Duhovnik naj bo služabnik in ne gospod, kot ga pri nas še vedno imenujejo in nekateri se tudi tako vedejo. Predolgo se je čakalo na čudež, ko bo z neba deževalo duhovnikov. Farni sodelavci so premalo izučeni in imajo premalo pravic, da bi samostojno delali ali se uprli duhovniku, ki samovoljno dela.

Na vsak način morajo fare imeti več pravic in več vpliva, saj gre za farno občestvo, ki naj raste v božji milosti.

Zame ni primarno, ali je duhovnik celibateren ali poročen moški ali ženska. Važno je samo eno: Da je nekdo, ki ljubi Boga in ljudi in se uživi v farno skupnost; da ni nad njo, ampak sredi nje. Morda se počasi vrnemo tja, kjer so bili apostoli, posebej še Pavel, ko so ustanavljali krščanska občestva in postavili kot vodje modrega in brezhibega moža ali ženo. Zanj je bilo edino pravo središče skupnosti Kristus, kateremu naj vse služi. Iz tega središča šele izhaja farno občestvo.

 

Petek, 21.6.2019

Že precej let je od tega, da se je bogoslužje reformiralo. Duhovnik je obrnjen k ljudstvu in s tem ponazarja, da Bog ni skrit nekje v tabernaklu, ampak je tam, kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu - to je sredi med praznujočim ljudstvom.

Tudi domači jezik se je uveljavil. Gotovo je tudi nekaj šlo v zgubo: neka posebna mistika, skrivnost, ki je v starih ritualih morda bila bolj občutna.

A evharistija v sedanji obliki nam daje tudi veliko možnosti, ki jih le redko izkoristimo. V Šentjakobu imamo vsako zadnjo nedeljo v mesecu družinsko mašo, ki jo različne skupine oblikujejo: otroški vrtec, ljudska in nova srednja šola, mladi zakonci. Tu se občuti nov ogenj, ki izhaja iz src teh, ki te svete maše oblikujejo. In tudi ljudje so navdušeni, ker so nagovorjeni in ni vedno isto in samo duhovnik govori. Pri teh mašah si vzamemo tudi prostost, da nekaj izpustimo ali drugo dodamo.

Sploh čutim, da so te maše najbolj doživete, kjer sodeluje čim več ljudi in vnesejo tudi svoje misli in po svoje pojmujejo vero in dostop do nje.

Moje sanje so, da bodo, ko jaz odstopim in ni drugega duhovnika na razpolago, ti farani, ki tako imenitno znajo oblikovati sv. maše, tudi brez duhovnika nadaljevali, ker čutijo, da je potrebno, da se zbirajo, drug drugega krepijo in prinesejo svoje delo in trud, radost in trplenje na oltar in molijo in pojejo  Bogu v slavo in ljudem v veselje in dušno korist.