Jože Andolšek
26.2. - 2.3.2012
Petek, 2.3.2012
Cerkev mora mistično razsežnost zopet odkriti. To razsežnost, je imela Cerkev v začetku oznanjevanja. In takrat je bila zanimiva za ljudi, saj so v veri iskali izkušnjo. V tem nam pravi sv. Janez Zlatousti: »Sploh ne bi bilo potrebno razlagati nauka, ko bi naše življenje samo imelo moč izžarevanja. Ne bi bilo potrebno uporabljati besed, ko bi naša dela dovolj pričevala!« Današji človek ne veruje v stavke naučene na pamet, v zakone, paragrafe ampak v izkušnjo. Vera naj bi tudi v današnjem času dajala tisto prvotno izkušnjo ustanovitelja Jezusa Kristusa, ali pa tudi izkušnjo redovnega ustanovitelja.
Jezus je živel to izkušnjo, ker je imel močno povezavo z Očetom, saj pravi: »Jaz in Oče sva eno!«
Želim sebi in vsakemu izmed nas, da nas vsak dan spremlja njegova dobrotna roka!
Četrtek, 1.3.2012
Kadar nekomu rečem, lepo je da si, tedaj mu darujem priznanje in spoštovanje. S temi besedami mu podarim nov obraz. Mislim, na eno najlepših iger, ki jo igram z pranečakinjo Ivano. Vsa je vesela, ko sva potopljena v igro z kockami. Vidim prešeren nasmeh otroka. Kakor starši gledajo na svojega otroka, in mi učitelji, vzgojitelji na otroka, to ga zaznamuje za vse življenje.
Jezus je prevzet od izkušnje Boga ko pravi:« jaz in Oče sva eno!«. Ima izkušnjo, da je ljubljeni sin. Občuti ljubeč pogled svojega Očeta. On ve, da ta pogled velja za vse ljudi. Tega dobrega očeta položi nam ljudem na srce. V evangeliju nam želi Jezus povedati, da nas ima Bog nadvse rad. Če ostanemo v njegovem ljubečem pogledu, tedaj smo spremenjeni. V pogledu na tvojo sliko nas spreminjaš v svojo podobo.
Želim vam, da se vedno znova ovemo, da v sebi nosimo njegovo podobo!
Sreda, 29.2.2012
Bog deluje po meni v tem stvarstvu, in želi, da bi mu dal vse moči na razpolago... Zato pravi cerkveni učitelj sv. Irenej iz 2.stoletja: Božja slava je živeči človek. Vse bolj ko živim življenje kot dar, je Bog poveličan, zaradi ljubezni, ki jo izžarevam. To je nova duhovnost: To ni tista izkrivljena ponižnost, srednjega veka. Bog bo poveličan, če se bom sam povsem ponižal. To je sadistično, mazohistični pristop, povsem zgrešen, čeprav je bil na dolgo v veljavi......
Znameniti stavek Teilhard de Chardena pravi: Bog od nas želi, da smo več, kot smo... To je nova morala, nova etika, ki ni odvisna od zakona, zapovedi, ampak je kot odprta reka življenja, ki v nas žubori in daje rast... To je svoboda, za katero nas je odkupil Kristus.. Če se mu odpreš, tedaj On lahko po tebi dela čudeže... Svoboda je seveda tudi to, da se Mu lahko zoperstavimo.
Zaupaj v božjega duha in zaupaj vase. Če to vem, sem hvaležen, v vsem, kar Bog dela po meni. Sem le kanal po katerem se pretaka božja milost. To pomeni: Mi moramo prazaupanje v sebi razvijati, kar je skrivnost vsake vzgoje in vsake resnične duhovnosti. Tako se zavemo, da je v nas mistični Kristus. Mistično telo Kristusa je izraz Teilharda de Chardina, ko govori o točki Omega. Točka Omega je popolna uresničitev samega seba, in vsega človeštva in seveda vsega kozmosa.
Torek, 28.2.2012
Moje prepičanje je, da nas Bog, kadar koli ga kličemo, na nek način usliši in spremlja. To pa ne pomeni, da vlak takoj prestavi na drugi tir, ampak tako, da ga vsak izmed nas lahko odkrije v osebni zgodovini.
Prepričan sem pa tudi, da mnogi verni se ne razlikujemo od življenja nevernih ljudi. Ne zgledamo bolj prijazni niti ne bolj velikodušni. Smo tudi materialno dobro zasigurani, nič nam ne manjka. V Afriki, kjer sem večkrat s skupinami, tam je življenje ljudi prepreteno z vero. Tam v 45 letih življenja večkrat slišijo tisto melodijo besed: ti si ljubljeni človek, kot pa mi v 80 letih življenja.
Dragi poslušalci, želim vsem nam, da bi vedeli, da je lepo, da živimo in da bi danes nekomu znali povedati ali z dejanem dali vedeti, da je dar za mnoge!
Ponedeljek, 27.2.2012
Moje prepričanje je, da je naše življenje v Božji roki, ter da smo svobodna bitja. Bog ni tisti, ki je že vnaprej odločil našo življenjsko pot. Sami smo Ga nekega dne vprašali: »Gospod, kje stanuješ? Odgovoril nam je: »Pridi in poglej!« In mi smo tisti dan ostali pri Njemu. Prišli smo še večkrat na ogled, in si rekli »To je torej tisto življenje«, in ostali pri Njem.
V poklicu kristjana gre za hrepenenje po Bogu, po celoti, po tistem pravem, kar bi izpolnilo naše življenje. Morda je nam nekdo pokazal pot, brez tega bi bilo težko.
Prepričan sem, da za vsako poklicanost bodisi za zakonsko, duhovniško, redovniško, potrebujemo notranje hrepenenje, da najdemo pot in da gremo po tej poti, ki postane povsem moja. Zase lahko rečem, da je veselje nad poklicanostjo vedno ostalo, čeprav je ta pot šla skozi vzpone in padce. Medtem, ko se učimo živeti v pričujočnosti Boga, spoznavamo našo krhkost, in ko gledamo na Kristusa pa vemo, da on vsakega izmed nas gleda in sprejema z veliko ljubeznijo. Pustite, da se vas v današnem dnevu dotakne v vaši notrnajosti!
Nedelja, 26.2.2012
Vera ni nek wellness program, kjer je vse znano, določeno. Še več, v veri naj bi vzdržali, tvegali, upali, da nas Bog spremlja v vsakdanjem življenju.
Živimo v vedenju, da je Bog vedno z nami. Gre za izkušnjo, da je Bog - Jahve, kar pomeni: Jaz sem povsem tu; navzoč v našem življenju. Verni naj bi živeli to sporočilo, iskali to zagotovilo, pri praznovanju doživeli Njegovo bližino, in o tem doživetju pripovedovali tistim, ki nas bodo vprašali po naši veri.
V tem pa ne bi bilo prav, kot pravi pastoralni teolog Matias Sellmann, da bi naše župnijske skupnosti bile le dom. Da si rečemo, pri nas je povsem mirno, smo vzavetju, zunaj je pa hrup. Ali pa se vsi poznamo, zunaj je pa vse anonimno. Biti veren ne pomeni živeti povsem v nekem zavetju, kjer smo se ugnezdili, pa čeprav bi se tako radi. Biti kristjan, pomeni živeti tudi v napetosti. Smisel našega shajanja ni le dobro počutje, ampak najprej srečanje z Jezusom Kristusom, ki pa nam ne daje vedno sigurnosti, da smo v pristanišču, ampak se mnogokrat znajdemo na odprtem oceanu. Ta izkušnja je bila močno zaznavna v življenju Bl. Mati Terezije.