Nedelja, 2.5.2021

Današnji evangelij govori o povezanosti med Jezusom in njegovimi učenci. To tesno povezanost izrazi s primerjavo, ko govori o vinogradu. Jezus sebe predstavi kot resnično vinsko trto, na kateri rastejo razne mladike. Mladike predstavljajo njegove učence. Oni lahko uspevajo le zato, ker so vzraščeni na Jezusa, od njega dobivajo življenski sok. Namen tega je, da delajo dobra dela, ki jih brez Jezusa ne morejo storiti. Oče je predstavljen kot vinogradnik, ki skrbi za trto. Tiste, ki rodijo sad, očisti, da bi dale še več sadu, nerodovitne pa odstrani. Če se mladiko odreže, se posuši. Tako tudi učenec, če se loči od Jezusa, potem ne bo več obrodil sadu. Najpomembnejše za učenca je, da ohrani besedo, ki mu jo je Jezus razodel in jo spolnjuje. Učenci so poklicani, da se držijo njegove besede. Beseda »ostati« ima v Jezusovih besedah velik pomen. Ostati v Jezusu je ključna zadeva. Učenci so mladika na trti, trta pa je Jezus. Sad bodo delali tedaj, če bodo ostali v njem. Vinska trta je v številnih starodavnih kulturah podoba vitalnosti, rodovitnosti, veselja in ustvarjalnosti. Evangelist Janez sklene pripoved o Jezusu kot resnični vinski trti z Jezusovim priporočilom: »Ostanite v moji ljubezni.« Ena od najlepših slovenskih evharističnih pesmih je povzelo Jezusovo pripoved o trti in mladiki: »Jezus, ti si vinska trta, polna milosti odprta. Mi mladike tvoje smo, ki na tebi rastejo, ki na tebi rastejo.«

Jesus vergleicht sich im heutigen Evangelium mit dem wahren Weinstock und Gott Vater mit dem Weingärtner. In der Folge heißt es, dass jede Rebe an diesem Weinstock, die keine gute Frucht bringt, weggenommen wird. Dann wird das Bild auf die Jünger ausgeweitet, die aufgefordert werden, in Jesus zu bleiben, um dort Frucht zu bringen. Die Verbundenheit mit ihm, ist die Basis für das Fruchtbringen. Das Wichtigste, was eine Rebe tun muss, ist, am Weinstock zu bleiben. Das bedeutet, dass ein Christ nahe bei Christus bleiben soll. Mit Jesus verbunden zu sein heißt, lebendig zu sein, bedeutet Nahrung und Wasser zu bekommen. Jeder weiß, dass ohne Strom nichts geht, kein Licht, kein Computer, kein Herd und kein Handy. Deshalb könnte Jesus heute sagen: »Ich bin der Strom, ihr seid das Handy. Wenn ihr nicht bei mir angeschlossen seid, habt ihr keinen Saft und könnt nichts machen.« Mit der Frucht gemeint sind Freundlichkeit, Liebe, Friede, Geduld, Güte, Treue und Selbstbeherrschung.

Ponedeljek, 3.5.2021

Danes godujeta dva apostola – Jakob Mlajši in Filip. Jakob, s pridevkom mlajši, je bil doma iz Nazareta. Njegovemu očetu je bilo ime Alfej, materi pa Marija Klopas; bila je ena tistih žensk, ki je vztrajala pod križem. Jakob je postal prvi škof v Jeruzalemu, imel je pomembno posredovalno vlogo na prvem apostolskem koncilu leta 50 v Jeruzalemu. Pri tem koncilu je Jakob zastopal stališče sv. Pavla, da poganom ni treba sprejeti Mojzesove postave, če hočejo sprejeti vero v Kristusa. Apostol Jakob je umrl kot mučenec leta 62. Postavili so ga na vrh templja, da bi se pred zbrano množico odpovedal Jezusu Kristusu. Jakob pa je izpričal, da je Jezus pravi Odrešenik. Nato so ga vrgli s tempeljskega obzidja in potem ga je neki suknar pobil s kolom. Zato ga upodabljajo s suknarskim kolom. Napisal je tudi list, kjer beremo: „Kaj pomaga, če nekdo pravi, da ima vero, del pa nima. Ali ga more vera rešiti?“ Tako je tudi z vero, če nima del, je sama zase mrtva.

Filip je bil doma iz Betsaide ob Genezarejškem jezeru, kot Peter in Andrej. Bil je ribič. Pisca iz prvih stoletij kot Klement Aleksandrijski in Evzebij Cezarejski poročata, da je bil Filip poročen in je imel več hčera. Filipa je Jezus prvič videl med učenci Janeza Krstnika. Ob drugem srečanju mu je dejal „Hodi za menoj!“ Filip je šel za njim in k Jezusu privedel še Natanaela. Filip se je oglasil pri zadnji večerji. Ko je Jezus učencem rekel: „Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta.“ Takrat mu je Filipi vpadel v besedo in dejal: "Gospod pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.“ Jezus mu je odgovoril: „Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?“ Izročilo pravi, da je Filip po prihodu Sv. Duha oznanjal evangelij, najprej v Skitiji (današnji Južni Rusiji), nato v Grčiji in Frigiji, v zahodnem delu Male Azije. Tam je v mestu Hieropolis, danes Pamukkale v Turčiji, umrl mučeniške smrti, bil je križan in kamnan. Relikvije sv. Jakoba in sv. Filipa so prišle v Rim, v cerkev Dodici Apostoli (12 apostolov).

Torek,4.5.2021

V času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (303/304) je Florijan bil visok državni uradnik pri rimskem namestniku Akviliniju v mestu Lauriacum (današnji Lorch ob Aniži [Enns] v Gornji Avstriji). Uprl se je cesarjevemu ukazu, ker je hotel rešiti življenje 40 kristjanov. Florijana so nato odpeljali v Cetium (današnji St. Pölten v Spodnji Avstriji) in mu vzeli dohodke. Zaradi obtožbe v postopku zoper 40 kristjanov je prišel Florijan v Lauriacum, kjer so ga zaprli, mučili, pretepli in ga 4. maja 304 v Aniži utopili tako, da so nanj privezali težak kamen. Z njim so utopili tudi 40 kristjanov, za katere se je zavzemal.

Legenda pripoveduje, da je Aniža naplavila mrliča in neka Valerija ga je položila na vprego para volov. Pokopali so ga tam, kjer sta vola obstala. Na kraju domnevnega Florijanovega groba so postavili cerkvico in ok. leta 800 samostan, ki tam obstaja še danes. Baročni stavbni kompleks avguštinskih korarjev v St. Florianu je poleg cerkve in benediktinskega samostana v Melku eden najlepših in najmogočnejših v Avstriji. V samostanski cerkvi so tudi največje orgle v Avstriji. V kapeli pod orglami je pokopan pomemben skladatelj Anton Bruckner (1824-1896). T.i. Florjanov princip, ki se glasi »Sv. Florjan, varuj mojo hišo in zažgi drugo«, nima nobene povezave s sv. Florijanom, saj se je zaradi vere in ljubezni solidariziral z drugimi. Biti kristjan ni bilo preprosto ne v preteklosti in to ni niti v sedanjosti. Dandanes so kristjani najbolj preganjana verska skupnost na svetu. Kljub preganjanju in kršitvam človekovih pravic število kristjanov narašča.

Sv. Florijan ni bil prvi, ki se je zaradi vere in ljubezni, solidariziral z drugimi. Morebiti poznate druge može in žene, ki so ravnali podobno kot državni uradnik Florijan. Čaščenje sv. Florijana je po naših krajih, po Avstriji, na Bavarskem in tudi v Sloveniji. Sv. Florijan je patron proti požarom in poplavam in zavetnik gasilcev.

Sreda, 5.5.2021

Sv. Gotard ali Godehard je nemško ime, kar pomeni „Bog je močan“, oz. „močan po božji volji“. Godehard se je rodil leta 960 v Reichersdorfu pri Niederaltaichu v bližini Regensburga. Bil je kmečkega rodu; njegov oče je služil v eni najstarejši opatiji na Bavarskem, v Niederaltaichu. Samostan, ki je bil nekdaj precej premožen, je v tistem času obubožal. Kljub temu pa je bil Godehard v samostanski šoli deležen odlične izobrazbe in vzgoje. Kasneje se je zanj zavzemal salzburški škof Friderik in mu pri sebi omogočil nadaljevanje šolanja. Po vrnitvi iz Salzburga je Godehard postal menih. V samostan, ki je bil prej samostan avguštinskih kanonikov, je vpeljal pravila sv. Benedikta. Kar kmalu je postal opat in po njegovi zaslugi je samostan Niederaltaich postal eden najpomembnejših v salzburški nadškofiji. Nadškof pa je zaupal Godehardu tudi prenovo drugih samostanov. Cesar Henrik II. je želel, da je Godehard leta 1022 postal škof v Hildesheimu. Tam je velikokrat zahajal med revne in bolne, jih negoval, tolažil in pomagal. Dal je sezidati cerkve in si prizadeval za napredek šolstva. Umrl je 5. maja 1038 v nemškem Hildesheimu. Leta 1131 ga je papež razglasil za svetnika; Godehard je prvi Bavarec, ki je bil uradno razglašen za svetnika. Je zavetnik škofije Hildesheim; priporočaju se mu bolniki z revmatizmom, ledvičnimi kamni, s protinom, pri otroških boleznih, težkih porodih in močnih nevihtah. Njegovo čaščenje se je razvijalo v nekaterih deželah v Evropi. Po njem se imenuje pomemben prelaz v švicarskem alpinskem področju – St. Gotthard. Sv. Godehard je bil sodobnik sv. Heme.

Četrtek, 6.5.2021

Danes goduje Dominik Savio, italijanski svetnik, pričevalec, ki je karizmatično deloval za mladino. Dominik se je rodil 2. aprila 1842 v naselju Riva v Piemontu kot prvorojenec od desetih otrok. Starša, zlasti mati, sta mu vsadila v srce iskreno pobožnost. V četrtem letu starosti je Dominik obvladal svoje molitve na pamet; s petimi leti je postal ministrant; k prvemu obhajilu je smel pristopiti s sedmimi leti, kar je bilo v 19. stoletju, ko je bil vpliv janzenisma še močan, redka izjema. Leta 1853 se je s starši preselil v kraj Mondonio, kjer se je vpisal v šolo. 2. oktobra 1854 je bil don Bosko s svojimi dečki na obisku v Becchijih na trgatvi, pri bratu Jožefu. Don Bosko opisuje srečanje z Dominikom tako: „Videl sem prihajati nekega dečka, ki ga je spremljal oče. Njegov obraz je izražal veselje, pa tudi spoštovanje.“ Dominik ga je po daljšem zaupnem pogovoru vprašal, če ga bo vzel s seboj v Turin, da bi tam študiral. Don Bosko je sprva imel pomisleke zaradi Dominikovega krhkega zdravja, a ga je vzel v Turin, v šolo, ki jo je sam vodil. Dominik je napredoval v učenju in askezi. Don Bosko mu je svetoval sledeče: „Pri nas smo sveti tako, da smo veseli. Pridno se uči, pobožno moli in se veselo igraj. To je dovolj.“ S petnajstimi leti je Dominik hudo zbolel. Don Bosko ga je poslal domov na sveži zrak, ki mu pa ni mogel več pomagati. Prejel je zakramente za umirajoče in vzkliknil pred smrtjo „kako nekaj lepega vidim“ in z nasmehom na licu izdihnil. Leta 1908 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Takrat so njegovo truplo prenesli iz mondonijskega pokopališča v baziliko Marije Pomočnice v Turinu, kjer je dobil svoj oltar v bližini don Boskovega. Leta 1954 je bil razglašen za svetnika. Dominik je zavetnik mladine, šolarjev, ministrantov, cerkvenih pevčkov in krivično obtoženih. Za njegovo razglašenje za svetnika je pomemben sledeči dogodek. Nekega jutra, ko mu je bilo 12 let, je močno snežilo. Dva pobalina sta nabasala šolsko peč s snegom. Ko je učitelj zahteval, naj se krivec javi, sta obdolžila Dominika. Molče je sprejel krivično kazen. Ko je naslednjega dne prišla resnica na dan, je Dominik dejal: „Ta fanta sta zakrivila že marsikaj, meni bi bil to prvi prekršek. Poleg tega sem mislil na Jezusa, ki so ga tudi po krivici obtoževali, pa je vse molče prenesel.“ Dominik je bil najboljši don Boskov učenec. Otrokom za vzor, odraslim kot opozorilo, naj dobro gledajo na svoje otroke. Dominikova velika skrb so bili bolniki. Bil je med prvimi, ki so pomagali, ko je poleti 1856 izbruhnila kolera. Umrl je v 15. letu zaradi pljučne tuberkuloze. Papež Pij XII. je o njem povedal: „Majhen, a izreden velikan svetosti.“

Petek, 7.7.2021

Danes se spominjamo blažene Gizele, ki se je rodila okoli leta 985 blizu Regensburga kot hči bavarskega vojvoda Henrika II. in sestra poznejšega cesarja Henrika II. Ko ji je bilo 15 let, se je poročila s prvim ogrskim kraljem Štefanom, ki je prejel kraljevsko krono od papeža Silvestra II. Gizela je z 18. letom rodila njenega sina Emerika (madžarsko Imre). Pri prevzemu krščanstva je Gizela imela velik delež na Madžarskem. Kot kraljica je podpirala graditev cerkva, samostanov in pomagala pri izoblikovanju cerkvene organizacije; na njeno pobudo so postavili čudovito stolnico v Veszpremu. Kralju Štefanu je uspelo s pomočjo svoje žene utrditi krščansko vero na Madžarskem. Določil je, da je obiskovanje cerkve obvezno; prepovedal pa je tudi delo ob nedeljah. Ustanovil je s pomočjo Gizele tudi cerkvene šole, ki spadajo med najstarejše na Madžarskem. Njena poroka s Štefanom je imela daljnosežne posledice; pridobila je Ogrsko za rimsko-katoliško Cerkev in jo odtrgala od Konstantinopla. Doživela pa je tudi marsikatero bridkost. Razmeroma zgodaj sta umrla v nesreči sin Emerik in tudi ena izmed hčera. Dve hčeri sta se poročili v druge dežele in ju ni nikoli več videla. Mož Štefan ji je umrl 15. avgusta 1038. Po moževi smrti so ji nacionalni deželni velikaši, ki so bili nasprotniki pokristjanjevanja, vzeli posestvo, prepovedali so ji stike s sorodniki zunaj ogrskih meja in jo naposled vrgli v ječo, iz katere jo je po sedmih letih rešil nemški cesar Henrik III. Vrnila se je na Bavarsko in stopila v samostan benediktink v Niederburgu pri Passauu. Tam je bila zaradi njenega vzornega življenja po treh letih izvoljena za opatinjo. Samostan je vodila do svoje smrti 7. maja 1060. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kjer je nagrobna plošča še ohranjena. Kmalu po njeni smrti so ljudje iz Bavarske in Ogrske začeli romati na njen grob in jo častiti kot blaženo oz. svetnico. Gizela pa nikoli ni bila uradno razglašena za blaženo ali svetnico. Njen mož Štefan in njen sin Emerik pa sta bila leta 1083 razglašena za svetnika. Blažena Gizela je sodobnica sv. Heme Krške. Danes godujejo tiste žene in dekleta, ki jim je ime Gizela.