Nedelja, 22.10.2023

Danes obhajamo misijonsko nedeljo. To je poseben praznik, ki nas vsakokrat spominja na naše posebno poslanstvo: kristjani nismo samo záse, temveč hkrati za druge in ves svet. Kaj vera nam pomeni, to želimo posredovati tudi drugim.

Že Jezus je naročil svojim takratnim apostolom: "Pojdite po vsem svetu in oznanjate evangelij vsem stvarstvu." Tega naročila Jezus nikdar ni preklical in velja tudi do danes in do konca časov. Kristjani naj bi svoje vere ne sramežljivo skrivali, temveč jo pogumno izpričali pred drugimi. A svet potrebuje ljudi, ki o veri ne samo govorijo, temveč jo tudi živijo. Vera pa nas uči, da se uresničuje v ljubezni do Boga in soljudi. Samo misijonarična vera odpira srca za Boga in za pomoč in dobro ljudi. Veliki Bog, povrni Vam vsem, ki ste misijonarke in misijonarji sredi med nami in hkrati za sestre in brate po vsem svetu.

Ponedeljek, 23.10.2023

Današnji evangelij govori o priliki o bogatem kmetu, ki mu je polje dobro obrodilo in si je postavil večjo žitnico, češ, sedaj sem preskrbljen in lahko uživam življenje. A še isto noč je umrl in čigavo bo, kar si je nakopičil različnega bogastva? Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu!

Ta evangelijska resnica se še kako uresničuje v življenju mnogih, ki iščejo svojo življenjsko srečo samo v posedanju zemeljskih dobrin, v minljivem bogastvu, v kopičenju denarja ali v strasteh in v vplivnih pozicijah. A bogastvo nas obvezuje s socialno odgovornostjo! Kdor je bogat, naj uživa svoje dni v hvaležnosti, a naj ne pozabi in naj ne bo slep in gluh za uboge ob sebi ali v svetu. Tako bo bogat v Bogu in bo užival ne samo zemeljsko, temveč tudi nebeško srečo!

Torek, 24.10.2023

Boljše je na vlak čakati kakor ga zamuditi. Sam se ne vozim dosti z vlakom, a imam le tudi nekaj izkušenj. Peljal sem referenta iz Nemčije na železniško postajo iz Tinj v Celovec. Ker sva se prepozno odpeljala, sva seveda vlak tudi zaradi prej nepredvidljivih zastojev na cesti zamudila. Krenil sem za njim, a ga tudi v Beljaku nisem dohitel. Pred nosom se je nama odpeljal. Nauk se torej glasi: "Vlak ne čaka, bodi zato pravočasen!"

Drugo pa je pozitivno doživetje na peronu, ko ljudje čakajo in pričakujejo ljudi. Kako lepi so prizori, ko ljudje stopincajo in komaj dočakajo ljubljene osebe in nato pozdravi, objemi in poljubi. To vrenje na železniških postajah mi je zgovorna simbolika za naša srečanja z Bogom. Bog se ne vozi z vlakom, a prihaja k nam v ljudeh, ki prihajajo in odhajajo, je navzoč v sopotnicah in sopotnikih, s katerimi potujemo skozi dni in noči, skozi dvome in skrbi, a tudi skozi radosti in med raznimi presenečenji. Še bolj kakor čakamo in pričakujemo mi Boga, nas čaka in pričakuje Bog, da nas na cilju našega zemskega potovanja objame in popelje v raj neminljivih radosti.

Sreda, 25.10.2023

Današnji dnevni evangelij nas opominja, da naj bi bili hvaležni za darove, talente, sposobnosti, ki nam jih je Bog – sicer vsakemu z drugo mero – podelil. Vsak ima v svojem duhovnem nahrbtniku toliko stvari, da lahko hrani samega sebe, a da lahko z nimi služi tudi drugim. Ne glejmo zavistno na druge ali se z nijmi primerjamo, češ, da je drugi navidezno dosti bolj obdarovan z lepoto, z zdravjem, z učnimi ali službenimi uspehi itd.

A bleščeči sij lahko vara!

Človek je v toliko srečen, v kolikor je notranje zadovoljen, skromen in hvaležen, končno če je bogat v Bogu, če ima mirno vest, čuteče srce in radodarne roke. Koliko je med nami preprostih ljudi, ki so v svoji skromnosti, prijaznosti pravi sončni žarki in koliko je takih, ki znajo prisluhniti tako pozorno, da se razblinijo žalostne misli in mračni oblaki. Taki ljudje so božji dar, za katerega se ne moremo zadosti zahvaljevati. Drugi so nam dar, bodimo dar božji tudi mi drugim!

Četrtek, 26.10.2023

Jezusove besede v današnjem evangeliju so kot oster meč, ki dela globoke zareze v naše misli, odločitve in dejanja. Jezus pravi, da je prišel, da vrže ogenj na zemljo in kaj želi, da bi se že vnel! S tem jasno pove, da si pričakuje od nas jasnih odločitev, ali smo za NJEGA ali proti NJEMU. Vmesne vseenosti in brezbrižnosti ne mara. Kdor se jasno odloči za življenje po Jezusovem evangeliju, marsikje naleti na posmeh, češ, da je čudak, posebnež, sanjač, ki ne hodi po trdnih tleh. Marsikje doživljajo kristjani – ne samo v preteklosti – temveč prav tako danes preganjenje, trpinčenje v zaporih in umore. Že prvi krščanski mučenci v Rimu so med preganjanji izpričali, da je kri mučencev seme za nove kristjane. Tudi v dvajsetem stoletju, stoletju svetovnih morij in perverznih diktatur komunizma, nacionalsocializma in fašizma so med večmilijonskimi žrtvami krščanski mučenci molili in trpeli tudi za svoje sovražnike in morilce. – Tako so z mučeniško smrtjo sledili zgledu Jezusa in prižigali Njegov ogenj s plameni odpuščajoče ljubezni. – Naj nas Jezusova beseda o ognju ne straši, temveč naj nas kliče k zvestejši ljubezni. Molimo torej z iskrenim srcem: Vžgi v nas ogenj svoje ljubezni!

Petek, 27.10.2023

V današnjem berilu dnevne sv. maše apostol Pavel toži, da sicer dobro prebiva v njem, a da dostikrat dela to, česar po srcu pravzaprav noče. Tako izpoveduje, kar tudi mi v svojem lastnem življenju čutimo, v osebnem pa tudi v družbenem življenju. Kljub najčistejšim namenom in trdnim sklepom delamo pogosto to, kar bremeni našo vest in naše odnose do Boga in sočloveka. Pač nismo popolni! Če bi bili popolni, bi drug drugega ne potrebovali. Tako pa smo še kako potrebni potrpljenja in odpuščajoče ljubezni drug drugega, končno pa seveda Boga. Bog nas pozna do obisti naše duše; pred njim se pretvarjati in lagati ne moremo, a ON nas kljub temu ljubi. To je dobro vedel apostol Pavel. Tega božjega razumevanja in te usmiljene božje potrpežljivosti se smemo veseliti tudi mi. Bog je milostljiv ponižnim grešnikom – Vam, Tebi in upam tudi meni!