Nedelja, 25.4.2021

Vi, ki me poslušate, prav gotovo veste, da obhajamo danes, na 4. velikonočno nedeljo, molitveni dan za duhovne poklice. Evangelij nam govori o dobrem pastirju. Jezus pravi o sebi: Jaz sem dobri pastir, ki dam svoje življenje za ovce. Nekateri te besede, da naj bi bili pred Gospodom ali tudi v Cervki le ovce, ne marajo slišati, ker ovce so le čredniške živali, ki pač slepo sledijo pastirju, kamorkoli jih vodi. A ob Jezusovi priliki, da je ON pastir in da smo mi njegove ljubljene ovce, se mi predoča le druga in tako simpatična slika dobrega pastirja, ki nese izgubljeno ovco na ramah spet domov in jo pridruži čredi.

Pred kratkim mi je v pogovoru nek mož, ki je doživljal razburkane življenjske preizkušnje in polomije, rekel: Slika, sicer sladka in idilična o Jezusu, ki nosi ovco na ramah, in ki je visela v spalnici mojih staršev, – mi je rešila življenje.

Ko sem v svojem obupu nad vsemi svojimi neumnostmi in zablodami že hotel storiti samomor, sem se spomnil te slike in vzdihnil: »Jezus, jaz nisem ovca in ne jagnje, temveč trmast oven, a dvigni me na svoje rame«. Več nisem mogel povedati, a čutil sem, da bom spet dobil trdnejša tla pod nogami.

Jezus, dobri pastir, Ti si poln razumevanja in usmiljenja z nami. Noben se ne more tako oddaljiti od Tebe, da bi ga Tvoja ljubezen ne našla in rešila. Ti si dobri pastir in mi smo radi Tvoje hvaležne ovce.

Danes, in jutri ter pojutrišnjem in vsak dan naj bi molili, da bi naši dušni pastirji po zgledeu dobrega pastirja Jezusa skrbeli za svojo farno čredo in da bi bilo med nami čim manj trmastih ovnov, temveč čim več hvaležnih ovc.

Ponedeljek, 26.4.2021

Tudi danes bomo razmišljali o dobrem pastirju in njegovi skrbi za ovce.

Duhovnike imenujemo od nekdaj dušne pastirje, a to so le v povezanosti in s poslanstvom edinega Dobrega pastirja, Jezusa Kristusa. Nihče si ne jemlje te časti sam, temveč kogar Bog kliče in ga z njegovo pripravljenostjo pooblasti za delo v božjem vinogradu.

Jezus jasno opominja: »Jaz sem vinska trta, vi mladike. Brez mene ne morete ničesar storiti. Kdor ostane na meni, obrodi obilo sadu.« Seveda velja to za vsakega vernika, a še bolj in še prej za duhovnike in druge vznanjevalce ter pričevalke evangelija. Zato velja, da naj bi duhovnik najprej sam prisluhnil Bogu, preden GA oznanja drugim; da najprej sam živi, kar druge uči. Duhovnik dostikrat sam še bolj trpi zaradi razpoke med tem, kar naj bi bil in kar dejansko je in živi. Kakor se se svetnice in svetniki v vsej svoji iskrenosti čutili grešne, tako se tudi duhovnik zaveda, da je tudi sam božjega usmiljenja potreben kot vsakdanjega kruha. A duhovniki kot izbrani Jezusovi prijatelji smejo prav tako kot slabotni apostoli računati na božjo moč in pomoč, kakor je izpovedal spreobrnjenec apostol Pavel: »Gorje meni grešniku, a božja moč se v moji slabosti izpolnjuje.«

Molitvena osmina za duhovne poklice nas vabi, da bi po Jezusovem navodilu molili za duhovne poklice, a hkrati za stanovitnost ter za ljubečo zvestobo in zvesto ljubezen poklicanih.

Prosim vas za vaš molitveni spomin!

Torek, 27.4.2021

Ko sem bil še na Plešivcu, nas je obiskal mlad škof Dlamini iz Mariannhilla v Južni Afriki. Dijaki smo bili radovedni in navdušeni, kako nam je govoril o življenju kristjanov v Afriki. Obkrožali smo ga in je vsakemu dijaku rad napisal kako spodbudno misel v njegovo spominsko knjigo. Meni je napisal: Bodi misijonar!

Za misijonsko delo na daljnih celinah se nisem odločil, pač sem Bogu hvaležen in vesel, da skupaj z Vami smem delati za misijone doma, za podporo misijonskih bogoslovcev, za povezanost z vsemi slov. misijonarji in v novejšem času za »Koroško vas na Madagaskarju«.

Vse to pa je mogoče le z vidnim božjim blagoslovom, ter z Vašo vztrajno radodarnostjo! Velik BOG LONAJ, Vam vsem.

Druga taka beseda, ki jo je napisal moj dragi prijatelj, kot svoje življenjsko geslo v drugo spominsko knjigo, se glasi: Živeti po volji srca! Ta spodbuda prijatelja, mi je zelo dragocena.

Živeti je treba z navdušenjem ljubezni in sproščenega srca. A dostikrat zgolj navdušenje lahko splahni in takrat je potrebno, da vztrajamo z voljo in zvestobo.

Živeti po volji srca! Če se ravnamo po takih ali tudi drugih svojih geslih, gradimo lastno srečo in bogatimo tudi druge.

Sreda 28.04.2021

Zelo rad bi danes nagovoril, kar mi je zelo pri srcu in o čemer tolikokrat govorim ob različnih priložnostih. Do prednedavnega smo še gojili lepo krščansko tradicijo, da smo obhajali godove v družini, v prijateljskih srečanjih in v sorodniških skupnostih. Danes se obhajajo največ le rojstni dnevi, na godove pa pozabljamo. Oboje je treba praznovati, rojstne dneve in godove. Rojstne dneve obhajamo iz hvaležnosti za življenje, ki si ga nismo sami dali, temveč ki smo ga prejeli po posredovanju staršev – roditeljev.

Življenje je bilo že vedno ogroženo, od začetka do konca in še vmes in končno se zemsko življenje izteka v smrti, ki pa je seveda samo začasna prekinitev ŽIVLJENJA z veliko začetnico, ki se ne more izničiti.

Danes, ko je kljub digitalizaciji toliko več možnosti, da se med seboj informiramo in se tudi pogovarjamo, pa je vendar osebno srečanje in skupno praznovanje za globlje človeške odnose še kako potrebno. Prav trenutna epidemija nam daje močneje čutiti, kako zelo smo željni in še bolj potrebni sproščenih praznovanj in osebnih srečanj. V besedi srečanje je beseda sreča, kar že dosti jasno izpove zaželeni smisel srečanja.

Želim Vam danes kako prijetno srečanje in mogoče tudi koga razveselite ob njegovem ali njenem rojstnem dnevu s telefonskim klicem ali obiskom.

Jutri bomo razmišljali o godovih.

Četrtek 29.04.2021

Zelo rad pišem karte, razglednice, biljetke in včasih dodajam še kako majhno primerno knjižico.

Komu pišem? – Mnogim prijateljem, dobrim znankam in znancem, sorodnikom in vmes pa tudi zavestno komu, ki mu do sedaj še nisem namenil kake pozornosti.

Kdaj pišem? – Za rojstne dneve, poroko, rad pa za godove. ker mi je to srčna zadeva: želim namreč ohranjati, gojiti, spodbuditi in tudi sam krepiti zelo lepo krščansko tradicijo godovanja.

Godovi nas spominjajo na sv. krst in da nismo samo člani zemeljske družine, temveč tudi člani božjega občestva.

S svetim krstom smo udje Krustusovega mističnega telesa in člani Jezusove Cerkve. S sv. krstom smo si med seboj sestre in bratje v isti Kristusovi družini.

Seveda nam ta globoka resničnost ni nalepljena na čelo, a je vcepljena v našo dušo in srce.

Jaz sam sem si že napisal svojo smrtno podobico, na kateri bo natisnjeno poleg mojega rojstnega dne tudi moj krstni dan. S tem želim tudi še druge spomniti na to našo temeljno povezanost z Bogom, s Cerkvijo in z vsemi verniki.

Dragi starši in botre, botri, izbirajte si za svoje drage novorojenčke vendar krščanska imena, imena svetnic in svetnikov, ki so naše vzornice in naši vzgledniki, naši priprošnjiki in duhovni spremljevalci.

Imamo tako lepa krščanska imena: Anica, Mirko, Mitja, Peter in Pavel, Marija, Izidor, Romana, Jože, Jožica, Kristijan, Franc, Ivan, Hanzej, Tomaž, Marijana, Milka, in mnoga druga dekliška in fantovska imena.

Petek, 30.04.2021

Ne morem končati svojih duhovnih misli, ne da bi spregovoril tudi o prijateljstvu, ki mi toliko pomeni, pomaga in osrečuje v življenje. Tudi za svoj odnos do Boga črpam iz Jezusove zatrditve: Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete,kar Vam zapovedujem. Prijateljstvo je veliko več kot neko površno nagnjenje, kot simpatija in bežna všečnost ob raznih srečanjih. Prijateljstvo je globlja povezanost in predanost drug durgemu, ko želimo drug drugemu samo dobro, ko drug durgemu priznavamo vso svobodo in se med seboj ne utesnjujemo. Jezus kot prijatelj nam želi samo dobro in če se ravnamo po NJEM in NJEGOVIH navodilih ali zapovedih, smo na najboljši poti. A te poti nas ne vodijo vedno skozi pomladansko naravo in k livadam, dostikrat tudi skozi temine, puščave, samote in včasih tudi skozi potrebna razočaranja. Če živimo in doživljamo tudi svoja življenjska prijateljstva v tej luči in s takimi izkušnjami, smo bogato blagoslovljeni. Za medsebojno sporazumevanje prijatelji ne potrebujejo gostih besed, ker so si v spoštljivem molku dostikrat še bližji. Za vedno veljavna naj bo spodbudna misel indijskega misleca Rabindranatha Tagoreja: „Misel na prijatelja / prijateljico naj bi bila vedno tudi molitev!“

Želim vsakemu od Vas bogata in osrečujoča prijateljstva!