Nedelja, 31. 3. 2019

V cerkvi pri nedeljski sv. maši boste slišali Jezusovo priliko o izgubljenem sinu. Četudi ste jo že večkrat slišali, Vas bo gotovo znova nagovorila, ker v tej priliki se razodeva Bog kot usmiljeni Oče. Nemški pisatelj Johann Wolfgang von Goethe je povedal o tej priliki: Če bi vse druge liste Svetega pisma izgubili in bi nam bil ohranjen samo ta list, popisan s to priliko, bi dosti vedeli o Bogu, kako je namreč dober in usmilijen in kakšni smo mi ljudje, ki smo kdaj podobni mlajšemu sinu, kdaj pa tudi starejšemu. Sedaj morem osvetliti samo en vidik te prilike. Oče izroči mlajšem sinu dedni delež, ki mu gre in ga sploh ne zadržuje, ko se ta napoti v svet z vso mladostno neučakanostjo in željo spoznavati in uživati tuji svet. Oče je sicer v skrbeh za svojega zaletavega sina, a mu pusti vso svobodo, vedoč, da se bo nekoč tako ali drugače vrnil domov. Ko pa je sin zapravil vse svoje imetje in doživel brodolom svojih mladih let, se vendar še spomni svojega očeta in se skrušen in ponižen vrača v očetnjavo. Ko se hoče sin spovedati vseh svojih neumnosti, ga oče sploh ne posluša, temveč naroča hlapcem vse potrebno za veliko gostijo, ker je bil sin izgubljen in je sedaj najden. –

Mogoče poznate kako podobno zgodbo, ki se je končala podobno ali pa povsem drugače? Srčika te prilike je, da je Bog neskončno dober in usmiljen, če se le vrnemo k NJEMU! – tudi po vseh stranpotih.

Ponedeljek, 1. 4. 2019

Kot duhovnik sem zelo srečen, da lahko vsako jutro obhajam sv. mašo z verniki, ki prihajajo tudi od zunaj v našo prekrasno tinjsko kapelo. Pri sv. maši prisluhnemo božji besedi, ki nas nagovarja, spodbuja, opominja in povezuje v širše občestvo Cerkve. V današnjem evangeliju bomo poslušali dogodek, ko Jezus vrne očetu mrtvega sina. Jezusovi sočasniki in rojaki so si želeli vedno nova znamenja in čudeže, ker tako naj bi Jezus dokazal, da je obljubljeni Mesija. Jezus pa ni čudodelnik, da bi nasičeval vedno večjo radovednost svojih spremljevalcev, temveč je storil kak čudež le, kadar je našel vero in zaupanje. Četudi so mnogi videli in bili deležni istih Jezusovih znamenj in čudežev so le eni verovali, drugi pa so iskali le senzacije. Čudeži niso pogoj za vero, pač le vera spoznava, čudeže in božja znamenja. Če smo le odprtih oči, ušes in src za vse lepo, dobro, lahko vsak dan doživljamo majhne in velike čudeže, ki lepšajo in bogatijo naše življenje.

Torek, 2. 4. 2019

Hvaljen Jezus! Začnimo dan z zavestno molitvijo – z zahvalo za mirno noč in s prošnjo za blagoslov vseh naših današnjih srečanj. Prisluhnimo pa spet današnjemu evangeliju, ko je Jezus prav v soboto ozdravil moža, ki je bil že 39 let hrom. Jezus je dostikrat izzival, provociral pismouke in farizeje, ker so se strogo držali vseh lastnih predpisov in zakonov, a so zanemarjali božje zapovedi. Jezus je večkrat opozarjal, da je treba razlagati zakone in predpise po duhu, ne po strogi črki. V sobotah ni bilo dovoljeno delati, a Jezus je prav v sobotah večkrat ozdravljal bolnike ali obujal mrtve k življenju. S tem je še jasneje kakor z besedo pojasnil, da ni človek zaradi sobote, temveč je sobota zaradi človeka. Zakoni in predpisi naj ne bi otežkočali ali bremenili življenja, temveč ga spremljali k večji svobodi in poslušnosti zapovedi ljubezni! Ne izpolnjevanje predpisov po črki, temveč ljubezen je merilo za našo vero.

Sreda, 3. 4. 2019

Gospod je vedno z nami! Farizeji in pismouki so želeli Jezusa umoriti, ker je kršil sobote in je imenoval Boga svojega Očeta in se delal enakega Bogu. Kljub vsem napovedim v Stari zavezi in kljub Jezusovim nastopom s čudeži in znamenji voditelji judovskega ljudstva Jezusa niso spoznali ali priznali za Mesijo. Zavračali so ga in celo sklenili, da ga bodo umorili. Jezus je svojo usodo že prej napovedal: Kakor so morili preroke pred menoj, bodo tudi meni storili. A Jezus gre premočrtno svojo pot v predanosti Očetovi volji. On ve, da ga čakata trpljenje in smrt, a On tudi ve, da ne bo ostal v smrti, temveč da bo s svojim vstajenjem vsem podaril življenje – neminljivo življenje! V tem času naj ne bi govorili samo o postu kave, mesa, alkohola, temveč naj bi zavestneje brali božjo besedo – sami in tudi v družini ali prijateljskem krogu. Postni čas naj bi bil več kakor atletika za hujšanje, naj bi bil povod, da bolj in osebno spoznavamo Jezusa: v molitvi, v dobrih delih in v usmiljenju, ki ga delimo tudi drugim.

Četrtek, 4. 4. 2019

Nočem Vam pripovedovati lepih zgodbic ali Vam citirati misli znanih osebnosti. Sam opažam pri sebi, da bi moral zavestneje živeti iz božjih besed, ker vsebujejo vso potrebno božjo in človeško modrost. Ko Bog govori, nas ne vara z lepimi besedami. Božje besede so vir modrosti in notranjega miru. Pri duhovnih vajah, ko skupno molimo iz brevirja, radi ponavljamo misli, ki so nas posebno nagovorile. Tako se bogatimo in drug drugega spodbujamo. Postni čas naj bi oblikovali tudi s skupnim branjem Svetega pisma, si izmenjali svoje misli in nato skupno molili za razne namene ali tudi za ljudi, katerim želimo pomagati z molitvijo in tudi s kakim obiskom. Ljubezen je vedno iznajdljiva in spreminja včasih sivi vsakdan v osrečujoča doživetja. Postni čas naj bi pomenil za nas širiti veselje v Gospodu!

Petek, 5. 4. 2019

Vse ima svoj čas. Je čas rojstva in smrti, je čas uživanja in trpljenja, je čas dela in počitka; je čas srečanja in osamelosti. Lahko bi nadaljevali dolge litanije, za kaj vse imam čas. Ena mojih srčnih misli se glasi: Ljubiti pomeni imeti čas. Čas imamo vedno za človeka, ki ga imamo radi – za ženo, moža, otroke, prijatelje, sorodnike. Čas imamo tudi za vse, kar se nam zdi potrebno ali nujno in to od ranega jutra do poznega večera. Urejamo svoj čas po nujnostih in po vsakdanjih potrebah in željah. Čas je velika dragocenost, je neprecenljiv dar, ki ga ne moremo zadržati ali ponoviti. Minuli časi so dokončno za nami in se ne vrnejo več nikdar. Vprašanje je, kako polnimo in bogatimo čas, leta, dneve in ure, preden se zlijejo v večni dan. Bog nam naklanja čas, a vsakemu s svojstveno mero in želi, da bi ga kot dragoceni talent bogatili. A kako? Samo z čistimi mislimi, premišljenimi besedami, ter dobrimi deli ljubezni, a hkrati z zaupanjem, da bo Bog vse začeto izpolnil s svojim usmiljenjem. Hvaležen, da sem mogel Vas spremljati nekaj dni s tolmačenjem božje besede, Vas pozdravljam z željo za blagoslovljene postne dni in za radostno obhajanje vstajenjskih praznikov.