Nedelja, 7.2.2021

Prvo berilo današnje nedelje je vzeto iz Jobove knjige. Job toži, ker njegovo oko, tako pravi, ne bo več videlo sreče. To doživljajo mnogi na severu Etiopije, ki jim je zvezna etiopska vojska ranila srce, mnogi mladi in starejši so bili umorjeni samo zato, ker pripadajo ljudstvu Tigray. Ljudstvo, ki se je hotelo ločiti od Etiopije, je napadla zvezna etiopska vojska, pomaga pa jim sosednja Eritreja in zdi se, kot da bi jih želeli povsem pokončati. Nekajkrat sem hodil po tej pokrajini in občudoval njihovo vero in kulturo. V tem delu je živela kraljica Saba, povsem blizu pa je narodno svetišče Axum, kjer je cerkev Marije sionske. In ravno tu je etiopska vojska 15. decembra, ko so se zatekli v cerkev ubila okoli 700 ljudi po večini otrok. Tako me mlajša redovna sestra prosi, naj se spomnim njene družine, ubili so ji namreč dva nečaka. Mlajši je bil star le 13 let. Ljudje v strahu bežijo v gorovje. Te revne sestre so nas v začetku epidemije bodrile in vsak dan molile za vse nas… Zdaj pišejo, da ne vedo, kaj je z njihovimi družinami. Zgodbe, na moč podobne Jobovi, se ponavljajo iz dneva v dan. Le krajevni škof iz pokrajine Tigray je opozoril svetovno javnost, kaj se dogaja, prosil za pomoč, prosil, da bi odprli humanitarni koridor, da bi družine prišle do hrane in vode, da ljudje ne bi več umirali zaradi lakote. Salezijanci imamo v tem predelu štiri skupnosti, ki se posvečajo mladim. V glavnem mestu te pokrajine Tigray, Mekelle, vodimo tehniško šolo. Tu je arhitekt Toni Reichmann naredil načrte za veliko halo, in v njej so stroji, na katerih se dijaki učijo tehniških poklicev. Prosim vse dobre ljudi v naši deželi, da se v današnjem dnevu spomnijo v mislih in molitvi vseh teh lačnih, vseh, ki so morali zapustiti domove in se skrivajo po gozdovih, vseh razseljenih, da bi Gospod ozdravil potrta srca in da bi se v deželo zopet naselil mir.

Ponedeljek, 8.2.2021

Pri uri verouka sem v razredu pripovedoval, da nas ima Bog neizmerno rad! Ko je zvonilo za odmor, pride dijakinja pa pravi, „pa vi mislite resno, da ima Bog tudi mene rad?“ „ Ja“, ji rečem, „on te ima vedno rad.“ „ Kaj pa takrat, ko nisem dobra,“ odvrne, „Tudi takrat“, ji rečem. „Tudi takrat, ko se doma skregamo in mi mama pravi, da sem vedno jaz kriva, da je v družini vse narobe.“ „Ja tudi takrat te ima Bog neizmerno rad.“ Ta pogovor mi je dal misliti.... Ta dijakinja od staršev prejema sproročila kot so: Ti si nemogoča, vedno se zaradi tebe v družini kregamo... To so sporočila s katerimi je dijakinja prihajala v razred. Njeno srce je bilo ranjeno. Toda vedenje, da jo Bog ljubi v vsaki situaciji njenega življenja, da ji ni potrebno vedno biti super, da ima lahko tudi napake, zaradi tega in samo zaradi tega je razvila svojo osebnost. To sem večkrat doživel. Samo ljubeči odnosi, lahko ponovno celijo rane.

Torek, 9.2.2021

Verjetno ima vsak izemed nas nekatera mesta v evangelijih, ki jih v vedno znova premišljuje, se ob njih ustavi.

Sam se vedno znova čudim, ko prebiram evangelije, da so ljudje, ko so poslušali Jezusa, bili nad njim navdušeni, so ga vzeli resno, ko je ozdravljal, ko je delal čudeže, ko je celo Peter razumel, da je ta Jezus drugačen, in pade pred njim in mu pravi: „Gospod pojdi od mene, ker sem grešen človek!“

Ali v 7 poglavju, Janezovega evangelija imamo primer, ko so veliki duhovniki in farizeji v svoji nevoščjivosti poslali svoje ljudi, da bi Jezusa prijeli in ga privedli.

In ko se vrnejo farizeji vprašajo ali ga niste prijeli, kje ga imate?

Pa odgovorijo: Še nikoli ni nihče tako govoril kot on....

Ali, ko so ljudje, če se spomnite, prinesli k Jezusu hromega, in Jezus pravi: odpuščeni so ti tvoji grehi. Takrat v Jezusovem času, so bile te besede za Jude blasfemija, nekaj nezaslišanega, in se spraševali, kako more ta Jezus, odpuščati grehe, saj ni Bog. In nato reče Jezus hromemu, vzemi svojo posteljo in hodi....

On je sprejel tudi naše napake, naše slabosti, V svetem Pismu beremo: „Po njegovih ranah smo ozdraveli.

Sreda, 10.2.2021

»Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov, kdo je ta novi obraz…?« Odlično izhodišče za pogovor. Ali je Janez Krstnik, Elija, Jeremija, kakšen prerok…Zanimivo se mi zdi, da ljudje niso dali bolj točnega odgovora: vedeli so, da je takrat Jezus že ozdravljal hrome, gobave, slepe, odpuščal grehe, izganjal hude duhove – sama znamenja.

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« nato pa Jezus vpraša svoje prijatelje? Odgovori pa le Peter. „Ti si Kristus, Sin živega Boga.“

Verjetno je to tudi za mojo vero pomembno vprašanje. Teološki odgovori tu ne pomagajo prav veliko – pa tudi ne, „tako so me učili moji starši, stari starši.“ Jaz sem povabljen dati svoj odgovor – tak, ki se v mojem življenju »pozna« v mojih besedah in dejanjih. Gre za odnos, ki ga imam z Jezusom.

Tako, kot je Jezus pred dobrimi 2 tisoč leti hrepenel po odgovoru svojih dvanajsterih, danes hrepeni po mojem odgovoru.

Božja zvestoba ima zadnjo besedo – je nad vsako našo nezvestobo, ne glede na naše krhkosti in napake To lahko razberemo iz Petrove izkušnje, ko je zatajil Jezusa, pa ga je Jezus naredil za ta glavnega.

Četrtek, 11.2.2021

Kristjani smo povabljeni, da bi bili sol, ki daje dober okus in kvas, ki vse prekvasi. To so stvari, ki se ne vidijo, ampak prav zaradi tega kristjan ve zakaj se splača živeti. Kristjani tudi nimamo strahu zase. Kljub naši krhkosti, je pomembno, da gledamo na vse kar nas obdaja ljubeče. Mislim, da je ena najtežjih stvari, da sprejmem dejstvo, da je Jezus rešil tudi mene grešnika.

Krščanstvo nas opozarja, da je najbolj pomemben odnos, kako živimo in se srečujemo.

Vsak dan se ukvarjam z mislijo, da drugemu podarim svoje življenje, kar pomeni, da ga izgubim, s tem pa ga na novo prejmem. In pri tem ni pomembno, kako veliko je to delo, kot bi rekla sv. m. Terezija, ampak pomembna je ljubezen, s katero je delo opravljeno. To je pa kar najbolje zaznavno, kadar se sklonim k trpečemu in v njem prepoznam Jezusovo podobo.

Petek, 12.2.2021

Kadar sem sam na Brezjah, si rad ogledujem votivne podobe, ki so razstavljene za Marijin oltarjem. V teh podobah spoznavam ljudi, ki so bili uslišani.

Pred leti me je poklical v bolnico Marjan, ki ga rak razjedal njegovo telo. Kadarkoli sem prišel z dijaki Slovenske gimnazije domov v vinsko klet, je bil vedno zraven. Bil je zelo prijeten sogovornik. Ko sem prišel k njemeu v sobo je držal rožni vence v roki.... Nekaga dne me je poklical v bolnico. Pa mi Marjan v pogovoru pravi, Jože ne boš verjel, jaz nisem krščen... Ta rožni venec, ki ga pa imam v roki, mi je dala stara mama, ko je bila na smrtni postelji in mi rekla. Marjan, na ta rožni venec sem vsak dan molila zate... In potem me Marjan vpraša, kaj je potrebno, da bi ga krstil? Rekel, sem mu, da veruješ v Jezusa, ki te je s trpljenjem in vstajenjem odrešil. To pa verujem... Marjanova stara mama je vedela, zakaj je vsak dan molila za vnuka.

Prosimo Marijo, ki je oblikovala Jezusa pod srcem, naj oblikuje Jezusa v našem srcu.