Nedelja, 23.12.2018

Bog je Marijo po angelu povabil, da bi sprejela Njegov načrt. Angel ji je razložil, kako se bo to zgodilo; gre za ljubezen, ki je izvir vsega kar biva.

Jezusovo stanovanje ni v kakšnem templju, pa tudi v palači ne. Jezus naj bi prebival v našem srcu. Tu je Njemu prijetno bivališče. Res v cerkvi biva pod podobo kruha v tabernaklju, vendar to ni njegov cilj. Njegov cilj smo mi, ker želi z ljubeznijo bivati v nas samih.

Jezus nam pripoveduje o večni sreči, da smo naslovljenci njegove ljubezni, njegovega neskončnega usmiljenja. Tako imamo vsi ljudje razlog za veselje. Res pa je… dokler tega daru ponižno ne pričakujemo in ne sprejmemo, tega veselja ne bomo okušali. Naj nam zato Bog v teh dneh dá spoznanje, da bomo prepoznali njegov dar, njega samega.

Ponedeljek, 24.12.2018

Kakšno sporočilnost nosi v sebi današnji sveti večer, ko na zemljo vstopa Bog. Ko prihaja, da postane eden izmed nas. Sestop, ki ga človeški razum ne more zaobjeti, lahko ga zasluti le srce, ki zna umolkniti in poklekniti. Bog se nežno, skoraj neopazno preplete v človeško zgodbo. Marija in Jožef sta se tako kot mnogi drugi odpravila v svoj rodni kraj. Bila sta enaka drugim in prav z ničemer nista vzbujala pozornosti. V ničemer ni bilo videti, da Marija pod srcem nosi samega Boga.

Drugo pomembno sporočilo te svete noči se skriva v dejstvu, da se je Mariji dopolnil čas poroda, v okoliščinah, ki za visoko nosečo mater nikoli niso ugodne. Na poti, v mrazu, sredi noči, med tujci ... Bog izbere čas svojega rojstva v nepopolnem svetu.

Pogosto mislimo, da moramo, preden bi Bogu dovolili delovati, najprej sami pripraviti vse potrebno. Mi hočemo Bogu povedati, kdaj je čas in kdaj ne, kdaj sme vstopiti, kdaj pa mora še počakati, da lahko sami dokončamo svoj lasten načrt.

Pa je Bog s svojim prihodom pokazal, da ne išče popolnih okoliščin, nasprotno, celo vztraja pri rojstvu tam, kjer ni nič na svojem mestu, kjer je človek izgubil sebe, kjer je izgubil cilj in smer, kjer vlada tema.

Bog ne vstopa v hiše, ampak išče hlev. Išče šotorska pregrinjala, išče človeka tam, kjer je v vsem lepem in v vsej krhkosti.

Mi pa v poskusu, da bi se sami odrešili, zapademo v perfekcionizem. In prav tega nas je prišel Jezus odrešit.

Naj ta Bog, ki vstopa v naša življenja tiho in sredi noči, razoroži vse naše strahove, naj v srce prinese toplino, nežnost in objem. To noč nas Bog uči nežnosti, da bi zavladala v nas in po nas zaobjela naše bližnje: „Kajti dete nam je rojeno, Sin nam je dan."

Torek, 25.12.2018

Bog je spregovoril, po nežnem otroku, ki se rodi v tiho noč človeškega spanja. Rodi se v svet poln nasprotij, v svet, ki se ne prepozna več in zato ne prepozna tistega, po katerem je ustvarjen.
Z Njegovim prihodom, je pomemben le obraz in srce človeka.
V očeh, ki so pred nami v otroku, ženi, možu, prijatelju ali neznancu, je skrito Dete betlehemske noči, ki brez besed kliče in čaka, da bo sprejeto.
V poslušanju tolikih zgodb naših ljudi se sprašujem, koliko svetih družin se uteleša v našem vsakdanu, koliko Jožefov in Marij hodi okrog in išče svoje mesto. V odnosih, v službi, v lastnem srcu. In vsak si želi le besedo sprejetosti in topline.
Pastirji so prišli in odšli drugačni. Prišli so ubogi, odšli pa kakor glasniki miru in veselega oznanila, da je Bog odgovoril na naše grobosti z milino Novorojenega otroka iz Betlehema.
Vse, kar je potrebno, je razpreti dlani, odpreti naročje, odkleniti vrata in sprejeti oči, ki gledajo in prosijo, usta, ki molčijo in ponuditi svoje jaslice, da se v njih rodi Bog. "Tistim pa, ki so ga sprejeli, je dal moč, da postanejo Božji otroci."

Der große Theologe Karl Rahner hat folgendes geschrieben:
"Gott hat sein letztes, tiefstes, schönstes Wort
im fleischgewordenen Wort
in unsere Welt hineingesagt.
Und dieses Wort heißt:
Ich liebe dich, du Welt, du Mensch.
Ich bin da.
Ich bin bei dir.
Ich bin dein Leben.
Ich bin deine Zeit.
Ich weine deine Tränen.
Ich bin deine Freude."

Sreda, 26.12.2018

Praznik sv. Štefana nas po božiču spravi v precejšnjo zadrego. Božič nas s sporočilom o Jezusovem rojstvu v Betlehemu postavi v našo, domačo družino, kjer mnogi lahko obujamo spomine na začetke naše vere, ki je imela svoj pričetek v občudovanju jaslic, molitvi in v božičnih pesmih.

Okoliščine, kraji, ljudje iz Štefanovega časa so zelo primerljive s Sirijo, Irakom, Libijo....V teh deželah še sedaj ubijajo takšne ljudi kot je bil sv. Štefan. Ubijajo jih, ker verujejo v Jezusa. Kristjani pa v teh razmerah ostajajo znamenje upanja. Rahmé Breiki iz Damaska pripoveduje. „Vedno se bojimo napadov ostrostrelcev. Zlasti zdaj ko je zima, ni elektrike ne nafte in zelo težko se ogrejemo. Ko gremo od doma, ne vemo, če se bomo vrnili ali ne … a vedno čutimo, da smo v božjih rokah“. , je še dodala Rahme.

Sveti Štefan je prvi krščanski mučenec, ki je pri svoji nasilni smrti začutil, da mora sovražnikom Jezusovega imena odpustiti njihov zločin. Pred smrtjo, Jezusa prosi, naj jim ne prišteva tega greha. Papež Frančišek pravi: Potrebno je prisluhniti joku nedolžnih, ki so jim oplenili imetje, jih prikrajšali za dostojanstvo, ljubezen, za samo življenje. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati in odpučati.

Četrtek, 27.12.2018

Danes je god svetega Janeza apostola in evangelista.

V zboru Jezusovih apostolov je bil najmlajši. Janez na začetku svojega evangelija pripoveduje o svojem prvem srečanju z Jezusom. On in še neki drug učenec sta šla za Jezusom in ga vprašala, kje stanuje. »Pridita in bosta videla,« jima je Jezus rekel. Janezu se je to srečanje vtisnilo tako globoko v srce, da se je še na stara leta spominjal čas, kdaj se je zgodil: »Bilo je okrog desete ure.«

Srečanje z Jezusom ga je vsega prevzelo. Skupaj z bratom Jakobom in Petrom je bil priča Gospodovega poveličanja na gori Tabor. Ko so Jezusa prijeli, je edini od apostolov ostal v Jezusovi bližini v njegovih najtežjih urah – tudi pod križem na Kalvariji. Tam mu je umirajoči Jezus zaupal najdragocenejše, kar je imel na tem svetu – svojo Mater Marijo. Na velikonočno jutro, ko je Marija Magdalena apostolom sporočila, da je Jezusov grob prazen, je skupaj s Petrom odhitel tja. Ko se je vstali Jezus prikazal apostolom, ko so lovili ribe, ga je Janez prvi prepoznal in je Petru dejal: »Gospod je!«

Kmalu je šel Janez oznanjat evangelij v Efez in z njim je šla tudi Jezusova mati Marija. Tam je Janez doživljal razne preskušnje. Ko je dočakal visoko starost, so ga morali nositi k božji službi. Tam je starček svojim vernikom vedno dopovedoval iste besede: „ljubite se med seboj!“ Učenci naveličani istih besed so ga vprašali: Zakaj ponavljaš vedno iste besede: In starček je odgovoril: Zato, ker je to Jezusova zapoved. Samo to spolnite pa ste storili dovol..

Želim vam, da bi vsi mi radi prebirali Janezov evangelij, da bi v njegovih tekstih začutili, kako nas ima Bog rad.

Petek, 28.12.2018

Vsak, ki pozna zgodbo o Božiču, pozna tudi pripoved o nedolžnih otrocih: takoj, ko je kralj Herod od treh modrih izvedel za Jezusovo rojstvo, je nemudoma ukazal iskalno in morilsko akcijo, med katero je v okolici Betlehema na krut način pomoril vse judovske dečke, mlajše od dveh let. Čeprav ni nobenih drugih virov, ki bi pisali o tem dogodku pa vemo, da Matejevemu poročilu lahko popolnoma zaupamo. O Herodu je namreč dobro znano, da je bil tiran, ki je rutinsko odstranjeval vse, ki bi se mu postavili na pot moči in prestiža: umoril je celo lastnega sina! Vsekakor mu je novi judovski vodja, rojen tam nekje med ljudstvom, ki ga je dolga leta tlačil s svojo oblastjo, predstavljal neposredno grožnjo. Na vsak način se ga je moral znebiti.
Nedolžne otroke pogosto imenujemo tudi prvi mučenci. Jasno je, da svojega življenja niso zavestno darovali za Jezusa. Vsak izmed njih je umrl namesto novorojenega Kralja in so zaradi tega gotovo med prvimi, ki so vstopili v njegovo kraljestvo.

Poišči Jezusa v jaslicah, tam, kjer ga nihče ne išče, v ubogem, preprostem, majnem otroku. Ne skušaj ga najti v blišču našega mesta. Poišči ga raje tam, kjer ga ne bi pričakoval, kajti tam ga boš sigurno našel.