Petek, 26.1.2018

Dostikrat začenjamo svoj vsakdan z načrti in dobrimi sklepi. Veseli smo, če jih vsaj nekaj uresničimo. Včasih nam gre vse gladko izpod rok, drugič se nam zatika in smo nevoljni. Včasih se srečujemo samo s sončnimi ljudmi, drugič bi se najraje vsem izognili. Blaženi in dobri papež Janez XXIII, ki smo ga zaradi njegove sproščenosti in skromnosti vsi vzljubili, je nam zapustil v svojem dnevniku naslednjo bodrilno misel: Samo za danes se bom potrudil živeti tako, da ne bom skušal vse probleme svojega življenja danes rešiti. Samo za danes se bom potrudil, da ne bom skušal spreminjati drugih, temveč sebe. Samo za danes se bom potrudil, da bom naredil kako dobro delo in tega nikomur ne bom povedal. Samo za danes se bom potrudil, da ne bom kazal potrtega obraza, temveč bom druge le bodril. Samo za danes se bom potrudil, da se bom veselil sonca, četudi je še skrito za oblaki. Samo za danes bom veroval, da me ima Bog tako rad kakor nobenega drugega. Samo za danes naredim te sklepe in že sedaj vem, da ne bom vseh izpolnil. A jutri bom znova poskusil.

Ali ni to simpatično? Tudi z majhnimi koraki pridemo do cilja! Bog ne gleda na naše uspehe, temveč na naše iskreno in ponižno srce! Želim Vam in sebi bogat in vesel dan! 

Četrtek, 25.1.2018

Kako radi pozdravljamo ljudi, ki jih imamo radi, katerim zaupamo in ki so naši prijatelji. Brez ljubeče pozornosti bi bili naši dnevi zaviti v sivino malodušja in v pajčolan osamelosti. Želim Vam, da bi imeli dosti prijetnih in prijaznih ljudi okoli sebe, da imate iskrene prijatelje ali prijateljice in da ste tudi sami zvesti ali zveste. Nek rek pravi: »Lahko živiš brez ljudi, a ne brez prijateljev«. Vak doživlja odnose z drugimi ljudmi drugače – odvisno od lastnih hrepenenj in želja, a tudi odvisno od razočaranj ob vseh viških in tudi kaki nezvestobi. Prijateljstvo je poseben dar, ki se ne da kupiti na sejmiščih in ki ga ne smemo preveč razglašati. Razodeva se ne toliko v besedah, temveč živi v tihi zvestobi. Lepo se je s prijateljem pogovarjati, včasih pa so si prijatelji še bližji v obzirnem in spoštljivem molku kakor v besedi. Arabski pregovor pravi: Pojdi eno miljo, do obiščeš bolnika, pojdi dve milji, da se spraviš s svojim nasprotnikom, pojdi tri milje, da obiščeš prijatelja!

Koroška pesnica Christine Lavant nam je podarila naslednjo globoko misel: »Potrebujem človeka, dokler ne najdem Boga.« Želim vam zveste sopotnice ali sopotnike na vseh Vaših življenjskih poteh! Jezus nas imenuje prijatelje in prijateljice in ON je naš najzvestejši prijatelj!

Sreda, 24.1.2018

Želim Vam dobro jutro in vesel začetek delovnega dne. Kolikokrat tožimo, da vse tako hitro mineva. Vpeti smo v kolesje življenjske ure, ki se nam zdi, da prehitro premika kazalce naših ur, dni, let ter kratkih dni in noči. Čas mineva in se nikdar ne vrača, utone v preteklosti in ga ni moč zadržati ali priklicati nazaj. Zato je zelo pomembno in tudi usodno, kako polnimo podarjeni čas, kaj zapuščamo in s čim bogatimo svoje lastno življenje in tudi druge ljudi. Čas vsem enako izteka – mladim in starim, ubogim in bogatim, žalostnim in veselim, jokajočim in upajočim. Čas je dar, ki nam je dan kot dota, za katero smo tudi odgovorni. Čas naj bi nam ne polzel kot pesek skozi prste, temveč naj bi bil vsak trenutek vsaj majhno seme za rast, razvoj, za dobro in lastno srečo našo ter za srečo drugih. Zavedajmo se tudi osnovne resnice, da pomeni ljubiti imeti in si vzeti čas drug za drugega. Končno pa: Bog ima vedno čas zate in zame – imejmo tudi mi čas za Boga. Čas, ki ga posvetimo Bogu, si končno podarimo sebi in svoji duši. Dobro jutro in Bog z Vami!

Torek, 23.1.2018

Upam, da ste dobro in mirno spali in se tudi odpočili. Tako boste z odprtimi očmi zaznali lepoto jutra, stvarsta in vsega, kar Vas obdaja. Z odprtimi ušesi boste lažje prisluhnili tihi melodiji dobrote in pozornosti, ki jih boste doživeli sami ali podarili drugim. Slovenski pesnik Tone Kuntner nam je zapustil tako globoko misel, ki je niti ne moremo na mah razumeti, temveč jo moramo premisliti v srcu.

Pravi: Ne vidiš vsega, če ne vidiš, kar vidijo slepi,

           ne slišiš vsega, če ne slišiš, kar slišijo gluhi,

           ne poveš vsega, če ne poveš, kar nemi govore.

S to pesmijo prestopimo prag novega dne in se veselimo vsega, kar bo nam vloženo v prtljago za današnji dan. Vsi koraki in vse poti nas bodo vodili k ljudem in skupaj z njimi se ustavimo z jutranjo molitvijo pred Bogom, o katerem pravi ruski mislec Leon Tolstoj: »Ljubi svojo življenjsko pot, ker to je pot, na kateri te spremlja dobri in usmiljeni Bog«. Tako začnimo današnji dan zavestno in s hvaležnim srcem, da nas spremlja Bog tudi v današnji dan!

Ponedeljek, 22.1.2018

Vesel sem, da Vas smem ta teden spremljati s kratko duhovno mislijo v Vaš vsakdan. Besedo, ki naj Ti pomaga, Ti mora povedati drugi, pravi nek moder rek. Na moji pisarniški mizi leži lepa razglednica z naslednjim besedilom: Življenje ni čas, življenje je srečanje s prijatelji.

Ta beseda je zame zlata vredna, ker mi zvesto prijateljstvo veliko pomeni in me tudi bogati. Beseda srečanja pa vsebuje besedo sreča:

Srečanje torej naj osrečuje oba – druge in nas same.

Srečanje – to je lahko navaden dogodek, a ki nas vse življenje oblikuje

Srečanje – to je skrivnost, ko se rojevata prijateljstvo in ljubezen

srečanje – nas rado preseneča in nam odpira nova obzorja

srečanje – je podobno žlahtni cvetlici, ki jo moramo obzirno varovati in gojiti

srečanje – pomeni za marsikoga tudi rešitev iz osamljenosti, iz žalosti in pozabe

srečanje je končno božji dar, ker vzpostavlja zlate mostove med Ti in jaz, med    Bogom in ljudmi. Ker se namreč dva ali celo trije srečajo v medsebojni pozornosti, v zvestem prijateljstvu in v iskreni ljubezni, tam je navzoč Bog.

Kadar se spominjamo najlepših trenutkov svojega življenja, naj bi bila to srečanja z ljudmi, ki nam veliko pomenijo in ki jih radi priporočamo Bogu. Življenje ni čas. Življenje je srečanje s pijatelji. Jezus je naš najzvestejši prijatelj!

Bog naj bi bil prvi med vsemi naši srečanji.

Nedelja, 21.1.2018

 

Jezus nam v današnjem evangeliju jasno govori – meni in nam vsem: »Spreobrnite se in verujte evangeliju«. Četudi sem že skoraj 53 let duhovnik in četudi sem o različnih evangelijih in drugih berilih že tolikokrat pridigal, mi je božja beseda vedno znova izziv: Katero misel naj posebej poudarim? Kako božja beseda nagovori mene? Božja beseda se mi zdi kakor globok studenec s čisto in žuborečo vodo, ki vre iz neusahljivega vira. Bolj in več je zajemane in toliko bolj me dela žejnega po še globljem spoznavanju in spoznanju. Hkrati pa se zavedam, da je božja beseda šele takrat vir življenja, kadar se po njej tudi ravnam. V drugem delu evangelija beremo in slišimo, kako je Jezus zbral prve štiri apostole: »Simona in Andreja, nato še Jakoba in Janeza. Vsi so na mah zapustili svoje poklicno okolje, svoje delo in brez dolgih premislekov šli za Jezusom. Doživeli so ob Njem, kako je Jezus ozdravljal bolnike in obsedence, kako je dvigal potrte, nasitil lačne, odpuščal grešnikom, izzival voditelje ljudstva ter postavljal njihove dosedanje verske in obredniške zapovedi in prepovedi pod vprašaj. Ob Jezusu so apostoli zadihali novo svobodo in slutnjo, da se božje kraljestvo tiho in neustavljivo zakoreninja v srcih mnogih ponižnih, zapostavljenih, slabotnih in vseh, ki so hrepeneli po Nekom, ki jim prisluhne in ki razume njihova bremena. Vprašanje: Ali Jezus tudi danes tako mimogrede nagovarja in vabi mlade ali starejše, da bi hodili za Njim in z Njim skozi zrela žitna polja, ali skozi vinograde ali skozi kamnolome današnjih dni? So tudi danes nekateri, ki se v ranih mladostnih letih odzovejo Jezusovemu ljubečemu pogledu. Danes mnogi iščejo svojo življenjsko usmeritev v raznih  poklicih ali oklevanjih: končno pa le izrečejo svoj Adsum – tukaj sem, Gospod! Sprejmi me v svojo šolo in pošlji med nje, katerim želiš priti po meni! Ne bom nadaljeval svojih razmišljanj, samo dodam vprašanje: Ali molite sami in skupaj pri družinski molitvi – za duhovne poklice v naši škofiji? – Prosimo Gospoda – vztrajno in zaupno, da bo mogel uslišati naše molitve!