Petek, 10.06.2017

Sveto pismo malo govori o Sv. Duhu, a zadosti, da se zavemo, kako vsi živimo v objemu Božje ljubezni in da si Bog ničesar ne želi bolj kot to, da bi kot Zemljani bili nekoč deležni tudi dokončne domovine pri Bogu v neminljivi sreči in radosti. Tudi o Mariji Sveto pismo malo poroča, a spet zadosti, da vemo, kakšno je njeno poslanstvo v zgodovini odrešenja in kaj nam želi Marija sporočiti ali kako nas opogumljati za zvesto ljubezen. Na tinjskem tabernaklju je upodobljena tudi Marija, kar je zelo redko na drugih tabernakljih. A umetnik p. Marko Rupnik je želel z upodobitvijo Marije na tabernaklju poudariti, da je Marija prvi tebernakelj in prva monštranca za učlovečenega Božjega Sina, ki je navzoč v sv. evharističnem kruhu. Marija kaže z roko na Jezusa kakor v Kani Galilejski, ko je rekla strežnikom: »Kar vam On veli, to storite!« V teh besedah je Marijino poslanstvo najbolj jasno izpovedano, da nas vedno vabi in vodi k Jezusu, – Marija nima nobenega lastnega sporočila, ne v Lurdu, v Fatimi ali v Medjugorju, temveč ponavlja le isto naročilo: »Kar vam On veli, storite!« Tako je že veliki srednjeveški teolog in mistik sv. Bernard kratko povzel Marijino edinstveno poslanstvo: Per Mariam od Jesum – Po Mariji k Jezusu! Drage poslušalke, dragi poslušalci!

Poslavljam se od Vas, a hkrati Vas vabim, da pridete čim prej sami, s farno ali kako drugo skupino, da Vam podrobneje razložim in razodenem edinstveno lepoto in globoko duhovnost tinjske kapele. Vas čakam in pričakujem! Amen.

Četrtek, 09.06.2017

Vesel sem, da me poslušate. Spet se bomo v duhu ustavili v tinjski kapeli, da lahko razlagam svoje srce, ki je navdušeno ob lepoti in duhovni zakladnici posameznih motivov. Na ambonu (prižnici) so uprizorjeni simboli Svetega Duha, to so plameni ali zublji in goreči jeziki. Le v Svetem Duhu lahko kličemo Boga za očeta, za očka, kakor nas je Jezus sam učil. Jezus je oznanjal dobrega usmiljenega Očeta, sicer tudi pravičnega, a božja pravičnost je že vključena in zajeta v objemu Božjega usmiljenja. Ta zveličavna resnica ne podpihuje naše brezbrižnosti do Boga, ʹsaj bomo ob koncu vsi zveličaniʹ; ne; temveč Jezusovo oznanilo o usmiljenem in ljubečem Očetu naj prebudi v nas globoko hvaležnost in zaupanje do Boga, da nas ne ljubi samo zaradi naših dobrih lastnosti ali del, temveč da nas ljubi kljub našim slabostim in našim grehom. O Bogu nikdar ne moremo zadosti dobro misliti in mu dovolj zaupati, a tudi mi nikdar ne moremo dosti ljubiti. Sv. Duh naj vžiga v naših srcih moč zveste ljubezni! Poslušajmo božje besede ne samo z ušesi, temveč jih premišljujmo v svojem srcu!

Sreda, 08.06.2017

Če ste me včeraj poslušali, sem Vas vabil v tinjsko kapelo, ki izžareva toliko navdihov, spodbud in misli, da bi moral napisati kar zajetno knjigo o tem duhovnem svetilniku sredi naše Koroške. Le božji duh, Sveti Duh nam daje in podarja slutenje o presežni resnici in lepoti. Glavna tema oltarne slike je srečanje, srečanje Troedinega Boga z zastopnikoma izvoljenega ljudstva ali vsega človeštva, namreč srečanja Boga z Abrahamom in s Saro.

Izraelski mislec Martin Buber pravi: »Vse življenje je srečanje.« Isto vemo seveda tudi sami, ker doživljamo vsak dan, kako nas srečanja oblikujejo. Mati Tereza iz Kalkute piše v svojem dnevniku: »Nikdar naj bi se ne vračali s kateregakoli srečanja, ne da bi osrečili drugih in sebe.« O kako lepo bi bilo, če bi to vedno zmogli! Beseda srečanje namreč že vsebuje jedro in bistvo srečanja, namreč srečo, ki si jo vsi tako zelo želimo. Duhovni oče patra Marka Rupnika, kardinal Tomaž Špidlik, ki je pred leti predaval tudi v Tinjah, je napisal v našo tinjsko knjigo gostov besede, ki so mi dragocene kot zlato, namreč: »Življenje ni čas, življenje je srečanje s prijatelji« Okusite in uživajte te besede s hvaležnim srcem!

Želim Vam in sebi, ne samo danes ampak vedno čim več bogatih in osrečujočih srečanj!

Torek, 07.06.2017

Pozdravljeni v krasnem jutru!

Ali ste že bili kdaj v Domu v Tinjah, vsaj v minulih treh letih in pol? Verjetno že!

Takrat ste lahko občudovali enkratno oltarno sliko, ki jo je z mozaiki oblikoval svetovno znani jezuit p. Marko Rupnik skupaj s svojo umetniško skupino. Umetnik p. Marko Rupnik sam pravi: »Kar mi je bilo dano ustvariti v Tinjah, je prvič in edinič na svetu.« To so njegove besede, ne moje. Nadalje pravi, da mu je tinjska kapela druga najljubša od vseh 140 različnih cerkvá in kapelic, ki jih je mogel s svojimi mozaiki in teološkimi sporočili obogatiti v Vatikanu, v Italiji, na mnogih krajih v Sloveniji, v Srbiji, Romuniji, na Portugalskem, v Španiji, Franciji, v Lurdu in Fatimi; v zadnjih letih na Poljskem, namreč veliko svetišče sv. papeža Janeza Pavla II. in seveda še druge cerkve na Slovaškem in Moravskem. Tinjska kapela je njegovo prvo, a hkrati enkratno umetniško delo v Avstriji in seveda na Koroškem. Vsebina teh mozaičnih motivov je tako bogata, da morem omeniti samo nekaj posameznih izjemnih motivov. Sv. Duh je na tinjskem oltarnem mozaiku upodobljen kot romar, ki vodi in spremlja vse človeštvo k najvišjemu, končno najpomembnejšemu cilju, namreč naravnost v sredino Božje skrivnosti. Jezus je pred vnebohodom tolažil svoje žalostne apostole: Vas ne zapuščam samih, temveč Vam bom poslal Duha svojega Očeta in svojega Duha in ta bo vas pospremil k najgloblji resnici – in ta je, da je Bog ljubezen, Deus caritas est!!

Vem, da je to najlepše zagotovilo Božje naklonjenosti nam zemljanom, a da je potrebno to resnico premisliti in premišljevati v svojem srcu! V binkoštnih dneh zaupno molimo: Pridi Sv. Duh in vžgi v srcih svojih vernih ogenj svoje ljubezni. Le v ljubezni moremo vedno bolj spoznavati Boga in v Njem tudi soljudi, ker izven ljubezni ni spoznanja. Pridite v Tinje, da bomo skupno doživljali ne samo edinstveno lepoto mozaičnih slik, temveč še bolj okušali ljubezen Boga, katerega prvo hrepenenje je človek!

Ponedeljek, 05.06.2017

Dobro praznično jutro!

Obhajamo drugi binkoštni praznik in pravzaprav je ves teden posvečen razmišljanju in obhajanju binkoštnega dogodka takrat in tudi danes.

Pred nekaj meseci me je nek starejši mož povabil na pogovor. Žena mu je umrla že pred nekaj leti in od takrat naprej se je vedno bolj zapiral v svojem stanovanju, a še bolj v svojem lastnem duhovnem zaporu. Pred leti se je namreč sprl s svojim dolgoletnim prijateljem, pravzaprav zaradi nepomembne zadeve. Vsa leta ga je ta odtujenost nekdanjega prijatelja, ta molk poln predsodkov in očitkov žrl in glodal v njegovi duši. »Začel sem devetdnevniško molitev k Sv. Duhu, da bi mi dal moči in korajžo za prvi korak, za prvo besedo odpuščanja, nato sem poklical prijatleja po telefonu in sva se srečala – najprej v mučni bližini, nato pri glažku vina,  pri previdni besedi, končno z objemom medsebojnega odpuščanja. Iz lastne moči bi tega ne zmogel, mi je ganjen pripovedoval. Takrat sem tako močno kakor nikdar prej začutil moč Svetega Duha, ki je vendar ogenj ljubezni, sprave in miru. Tako mi je s hvaležnim srcem govoril o svojih osebnih binkoštih in nato sva oba molčala.

Binkoštni čudeži se dogajajo tudi danes med nami – tudi v meni, v tebi?

Nedelja, 04.06.2017

Dragi binkoštne kristjanke in binkoštni kristjani!

Zakaj Vas takó pozdravljam?

Ker je binkoštni dan rojstni dan Kristusove in njegove misijonske Cerkve, ker je to dan, ki je napolnil prej plahe in strahopetne apostole z navdušenjem ter z gorečo zavzetostjo za Jezusov program.

Sedaj s pogumom in brez strahu oznanjajo križanega in vstalega Gospoda. Sedaj se zavedajo, da ne delajo z lastno močjo, temveč z božjo pomočjo.

Pozneje so apostole in tudi prve puščavnike ter menihe imenovali »sinove vetra«, namreč tega binkoštnega viharja in ognja, ki je spremenil svet temé v odrešenjsko luč.

Binkošti pomeni biti človek upanja in novih obzorij, biti človek veselja in radosti.

Tudi mi bi danes morda radi doživeli tak binkoštni dogodek, kakor ga opisuje evangelij?

Zakaj Sv. Duh nas ne vrže s stolčkov, zakaj nas ne dvigne s tal naših vsakdanjih skrbi in problemov, zakaj nas danes ne navduši takó, da bi tudi mi imeli več poguma, korajže in manj plahosti in sramežljivosti govoriti o svojih veselih doživetjih, o delovanju Sv. Duha v nas?

Danski mislec Sören Kierkeegard pravi: »Tudi mi kristjani se najraje pogovarjamo in venomer ponavljamo, kar smo brali v časopisih ali slišali na cestnem vogalu.

»Zakaj ne govorimo o tem, kaj smo slišali v svojem lastnem srcu, kako nas je Bog že tolikokrat nagovarjal, spodbujal in vabil in smo kljub temu ostali namenoma gluhi za njegovo tiho in nevsiljivo govorico?«

Binkoštna prošnja se glasi: »Bog, pošlji svojega Duha in prenovil boš obličje zemlje!«

Tej molitvi se pridružimo tudi mi s svojo osebno prošnjo: »Pridi Sveti Duh in prižgi tudi v mojem srcu ogenj svoje ljubezni!«

Le tako bomo tudi mi pogumni pričevalci in apostoli sredi sveta in ljudi, ko so nekateri pozabili, da so pozabili Boga.

Želim Vam in sebi obilje darov Svetega Duha!