Petek, 20.9.2013

Rad Vas pozdravljam z voščilom:
Gospodov mir naj bo vedno z Vami!
Na pokopališču v Sloveniji sem pred kratkim bral na nagrobnem spomeniku mladega fanta:
»Žalostni smo ob Tvojem nenadnem odhodu brez slovesa,
a veselimo se v upanju na svidenje,
ker Kristus je naše vstajenje.«
  Tvoji starši
Sem prepričan, da so si starši ta napis dobro premislili in da je dejansko izraz njihove globoke vere.
Apostol Pavel, ki je bil tako goreč oznanjevalec Kristusa, križanega in vstalega Gospoda, je živel za to resnico in si želel, da bi čim prej bil pri Kristusu.
»Če Kristus ni vstal, je prazna naša vera. A Kristus je vstal in živi in z Njim bomo vstali tudi mi!«
To njegovo pričevanje je tako močno in mogočno, kot bi slišali velik orkester s trobentami in pozavnami.
To vero izpričujemo tudi mi, ko po vsakem spremenjenju sredi sv. maše vzklikamo:
»Tvojo smrt oznanjamo , tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!«
In isto izpoved podkrepimo tudi s slovesno alelujo, ki opeva zmago nad smrtjo in je hkrati hvalnica Vstalemu!
Drage poslušalke, dragi poslušalci!
Hvaležen sem, da sem smel ta teden deliti nekaj svojih misli z Vami.
Ko boste poslušali te besede, bom pri oltarju v tinjski kapeli, kjer bom molil tudi za Vas vse.
In Božji mir naj bo vedno z Vami.

Amen.

Četrtek, 19.9.2013

Želim Vam in sebi zlato jutro!

Prisluhnimo spet evangeljski besedi, ki govori o grešnici, kateri je Jezus rekel:
Odpuščeni so ti tvoji grehi!
Vsak ima svoj pogled na druge ljudi.
Dostikrat delamo drugim krivico, ker o njih slabše mislimo kot so.
Kdo nam pa sploh dovoljuje, da sodimo druge, ko smo sami prav tako slabiči in  grešniki!
Prav srečanje Jezusa z žensko, ki je bila v mestu znana kot grešnica, nam odstira pravi in globlji pogled na človeka.
Vsak človek išče srečo, četudi včasih v napačnih okoliščinah, na napačnih poteh.
Noben človek pa ni brez napake, brez greha in nihče ne more trditi, da je zmagalec v vseh življenjskih preizkušnjah.
Pred Bogom ne stojimo vedno s čistim srcem, ali s čistimi rokami.
zato tudi nihče nima pravice se primerjati z drugimi, da je boljši od njih.
Sodbo moramo prepuščati Bogu, ki nas bolje pozna kakor mi sami sebe.
Končno živimo vse od enega in istega božjega usmiljenja!
Indijski mislec Rabindranath Tagore nam poklanja zlato misel:
Ko se je na smrtni postelji poslavljal od svojih dragih, vsem gledal v oči in je pri tem rekel ganljive besede.
»Zahvaljujem se vsem, ki ste me poznali in kljub temu ljubili!«
Podobno zahvalo bi lahko rekli tudi zakonci drug drugemu, ali tudi otroci strašem in obratno, predvsem pa lahko izrečemo to zahvalo mi vsi usmiljenemu Bogu:
Bog, zahvalim se Ti,
da me poznaš
in me kljub temu ljubiš!
In Bog nas zares ljubi, veliko bolj kot kateri človek na svetu!

Sreda, 18.9.2013

Rano jutro, dobro jutro! – sploh, ko začenjamo dan s svetlo mislijo!
Danes premišljujemo pri dnevni sv. maši znani odlomek iz hvalospeva ljubezni, ki ga je napisal apostol Pavel v svoji zamaknjenosti, ko je premišljeval o božji ljubezni!
Ta odlomek si mladi radi izberejo za poročni obred, ker jih te Pavlove besede o ljubezni ponesejo kar v sedma nebesa.
Tudi nam vsem zvenijo te besede kot najlepša melodija srca.
»Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva, ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje;
ni prešerna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se renice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša.
Ljubezen nikoli ne mine ...«
Ob tej hvalnici ljubezni pa včasih še z večjo žalostjo in tudi razočaranjem čutimo, kako ranljiva in kako šibka je naša ljubezen – tako ljubezen do ljudi kakor tudi do Boga.
Dostikrat je ljubezen bolj na jeziku kakor v srcu, bolj v željah kakor v naših odnosih.
Kakor velja prošnja za vero: Verujem, a pomagaj moji neveri;
tako lahko še z večjim upravičenjem, a v ponižnosti prosimo:
Ljubim, a pomagaj moji tako mlačni ljubezni!
Umetnik in teolog p. Marko Rupnik, ki je tako čudovito oblikoval tinjsko kapelo, je ob razlagi Presvete Trojice in svetnikov, ki imajo vsi tako mladostne in lepe obraze, rekel tako prisrčno misel:
Kdor ljubi, je vedno mlad
kdor ljubi, je vedno lep!
Saj vsi želimo, da bi bili in ostali lepi in mladi – sedaj in vedno.
Posebno božje mazilo za lepoto in mladost pa je edino ljubezen.

Torek, 17.9.2013

Zavestno Vas pozdravljem: Bog z Vami, danes in vse dni!

Evangelij današnjega dne nam govori o pogrebnem sprevodu in kako je Jezus obudil mladeniča iz Naima.
Pretresljiv dogodek, ki se ponavlja milijonkrat na svetu.
Navadno spremljajo otroci svoje starše na pokopališče.
Posebno otožno je, ko morajo starši pokopavati svoje otroke ali ko sami stojimo ob odprtem grobu prijatelja in se jočemo ob gomilah dragih, ki so nas prerano zapustili.
Sredi življenja nas objema smrt, a sredi smrti nas objema življenje! –
Jezus je ustavil nosilce in rekel: »Mladenič, rečem ti, vstani!«
Rajni je sédel in začel govoriti in dal ga je njegovi materi, ki je bila vdova in je imela samo tega ljubljenega sina.
Ta ganjljivi prizor namseže do dna srca. – A kaj nam želi povedati?
Jezus je obudil samo tri mrtve.
Vsi trije so pozneje vendar umrli.
Tudi Jezus sam je vzel nase smrt – kot začasno ločitev.
Jezus je s svojo smrtjo premagal svojo smrt in s tem tudi že našo.
Naša smrt je od takrat le kratka ločnica med življenjem z majhno začetnico in ŽIVLJENJEM z veliko začetnico.
Kakor mladeniču bo rekel Jezus tudi nam – Tebi in meni – »Rečem Ti, vstani! in stopi v polnost življenja – neminljivega in polnega radosti v objemu Božje ljubezni.
Tega trenutka se že veselim – upam tudi Vi! –
Ravno zato Vam želim veselo jutro in srečen dan!

Ponedeljek, 16.9.2013

Dobro jutro, drage poslušavke, dragi poslušavci!

Vsako jutro obhajam že zgodaj zjutraj sv. mašo v obnovljeni tinjski kapeli.
Imam srečo, da prihajajo tudi še drugi od zunaj k tej sv. maši.
Tako lahko tudi prepevamo in skupno molimo za določene in naročene namene.
Danes zjutraj bomo premišljevali prošnjo apostola Pavla iz pisma, ki ga je pisal svojemu duhovnemu sinu škofu Timoteju.
Besedilo se glasi:
»Predvsem prosim, naj se opravljajo prošnje, molitve in priprošnje, zahvale za vse ljudi, za kralje in oblastnike, da bomo živeli tiho in mirno življenje v vsej pobožnosti in čistosti.
To je namreč dobro in všeč Bogu, našemu Odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice.«
Medtem, ko se prebujate ali vstajate, ko zajtrkujete ali molite skupno jutranjo molitev, ko se odpravljate na delo, v službo ali v šolo, na vlak ali na avtobusno postajo, v tem času molimo pri sv. maši tudi za vas vse.
Molimo pa tudi za naše politike, oblasnike, predstojnike, učitelje, profesorje, pisatelje, delavke in delavce;
molimo za svoje dobrotnike in prijatelje, za vse, ki se priporočajo naši molitvi in katerim smo tudi mi svojo molitev obljubili.
Kako pomirjevalno je, če se vsaj kdaj pa kdaj zavedamo, da plovemo vsi v istem čolnu in da veliko barko človeške družine krmari ljubeča in usmiljena božja roka.
Dobremu Bogu zaupajmo tudi današnje jutro in današnji dan!
Molimo za verne in neverne, za navdušence in za mlačne in še za marsikoga.
Tako je zbrana ob oltarju velika srenja ljudi– živi in rajni – katere priporočamo Bogu.
Mi molimo za druge, v velikem občestvu vernih pa drugi molijo za nas.

Nedelja, 15.9.2013

Drage poslušavke, dragi poslušavci!

Slovenski pesnik Srečko Kosovel je pomenljivo rekel: »Živeti je težko.«
Vsak izmed nas kdaj podobno čuti in doživlja.
Včasih se razgrinjajo temni oblaki nad nami, drugič nas tlači siva vsakdanjost z raznimi skrbmi.
Kako se nasmeji srce, kadar spet zasije sonce sreče in kadar doživljamo kako lepo presenečenje.
Podobno se mi zdi, ko danes prisluhnemo pri bogoslužju tako spodbudno evangeljski besedi o najdeni drahmi, o izgubljeni ovci ali celo priliki o usmiljenjem Očetu in o izgubljenem sinu.
Ali ne bi najraje poslušali samo take evangelije, ki nas nagovarjajo globoko v naših srcih, ker si vsi želimo več razumevanja, ne pa toliko kritike; več odpuščanja in manj obsojanja.
Nemški pisatelj Johann Wolfgang von Goethe, ki prav gotovo ni bil poseben zgleden vernik, je vendar zapisal o tej priliki: »Ko bi se bili vsi drugilisti Svetega pisma zgubili in bi se nam ohranila samo ta prilika o usmiljenem Očetu ali o izgubljenem sinu, bi zadosti vedeli o Bogu, kako je dober in usmiljen in kako smo mi vsiusmiljenja potrebni.«
Bog nas ne ljubi, ker smo dobri, temveč ker smo njegove ljubezni potrebni!
In vsak človek je več ljubezni potreben, kakor jo zasluži.
Vse tri prilike o izgubljeni drahmi, o izgubljeni ovci in oizgubljenem sinu šele prav razumemo, če se zavemo, da usmiljeni Bog išče vsakogar – druge in mene – z isto ljubeznijo, in da mu je prva skrb naša sreča!
Sv. Avguštin potrjuje to resnico, ko pravi: »Prvo hrepenenje Boga je človek!« -
Kaj si moremo lepšega želeti? –
Ali je tudi naše prvo hrepenenje Bog?