Petek, 13.12.2013

Ob vseh težavah, pa smo v Etiopiji spoznali, da je zanje življenje največji dar. Skušali smo doumeti, zakaj se zbirajo vsako nedeljo pri maši, da si zagotovijo nevidno moč, ki jo daje le Bog.

V Etiopiji živijo ljudje, ki znajo praznovati. To sem doživel v zadnjo nedeljo v avgustu v Sodu, 150 kilometrov južno od Addis Abebe. Ob nedeljah prihajajo k praznovanju svete maše v skupinah iz vseh vasi župnije. Na obrazih jim je vidno veselje, kot da bi hoteli za dobri dve uri pozabiti na trpljenje. V ritmu bobnov ploskajo, pojejo in plešejo. Pri maši se je domačinka Awet poslovila od župnije, ter odšla za klicem, ki ga je že v otroški dobi odkrila, ko je bila zelo bolna. Tako je v Addis Abebi začela naslednji dan pripravništvo za redovno življenje. Pri pridigi sem jim povedal s pomočjo prevajalke: „Ob vas spoznavam, da je za vas najbolj pomembna družina, skupnost, delitev, sočutje, ter obhajanje nedeljske maše. Vse vaše življenje je prepredeno z vero; resnično, kot beremo v Ps. 68 v 32 vrstici, da v Etiopiji dvigajo ljudje roke k Bogu... Zahvaljujem se vam za vaše pričevanje vere!“

Ko sem pri povzdigovanju dvignil Boga, sem si milil: V rokah držim sveti Kruh za vse te otroke, mlade, starejše, ki klečijo tu na peščeni zemlji. Preplavilo me je nekaj nepopisno lepega zaradi daru duhovništva, da jim smem podariti Boga, hkrati pa sem se počutil povsem majhnega, da tem lačnim, bolnim, jaz, ki imam vsega dovolj, podarjam Najsvetejše.

Vsi smo odhajali od obhajila v zavesti, da smo tabernakelj, v katerem prebiva Bog. Takrat smo tudi vedeli, da moramo dati duška veselju. In ostali smo še dolgo skupaj v prepevanju, plesu, ploskanju in udarjanju na bobne. Želim sebi in vam, da bi nedeljsko srečanje z Jezusom nas spreminjalo za dar tistim s katerimi živimo in jih srečujemo.

 

Četrtek, 12.12.2013

Dobro jutro! Duhovnik Estifanos iz Etiopije me je prosil, da bi mu poslal 500.-evrov za operacijo 38 letne žene Sigre, ki je zbolelela za rakom. Kljub operaciji je bolezen hitro napredovala. V teh dneh, ko sem bil s snemalcem Foltijem in študenti zadnjega letnika medicine v Etiopiji je bolnica Sigre Estifanosu izrazila željo, da bi se mi rada zahvalila za dar, ki sem ji ga poslal. Tako je v nedeljo popoldne prišel v salezijanski center z najetim avtom njen mož, da bi me odpeljal k bolni ženi. Z menoj so bili študentki medicine Lona in Marina, ter snemalec Folti. Ko smo se hoteli odpeljati, vžigalno stikalo ni pognalo motorja. Mož je z mobijem poklical mehanika, pa tudi ta ni mogel odpraviti napake. Ker je govoril le amharščino, ter le nekaj angleških besed, je bilo razumevanje z nami zelo otežkočeno. Po vseh teh neuspelih poizkusih, da bi popravili avto, smo se s skupino odpravili v mesto na sprehod. Po petnajstih minutah nas dohiti mož na cesti in prosi, da bi prisedli v avto, ki ga je medtem zopet najel.

Pripeljemo se do hiše, kjer je na bolniški postelji ležala bolnica. Velike vdrte oči so sijale izpod čela. Izsušen obraz in razpokane ustnice, so dale vedeti da zelo trpi.

Žena Sigre, počasi odkriva ruto, da bi pokazala svoje bujne, lepe lase. V amharščini in z nekaterimi angleškimi besedami, se je zahvaljevala za dar, ki ga je prejela za operacijo. Dolgo časa sem ostal ob njej, jo držal za roko, gledala sva si v oči; medtem, so drugi v sosednji sobi pili kavo.

Ob slovesu sem ji na čelu naredil križ, takrat me je prijela za roko in rekla: Abba, (kar pomeni v amharščini oče); thank you for oll. Objel sem jo, ter z bolečino odšel iz sobe.

Mož je ob slovesu za vsakega izmed nas na vrtu nabral šopek rož. Na poti domov nismo spregovorili besede.

Zvečer mi snemalec Folti, ki ni pri bolnici posnel nobenega kadra pravi: Jože, v življenju so srečanja, ki so odmaknjena vsaki besedi in vsaki sliki....ta so shranjena v srcu....

Kar daje tej zgodbi težo pa je tudi to, da mi je 500.- evrov podarila žena, ki se je tudi borila z rakom in jo je vsako sredo rešilni avto odpelljal v Ljubljano, na kemoterapijo. Sedaj sta že obe v večnosti.

Lep dan Vam želim!

 

Sreda, 11.12..2013 - 12- letna Anamaria na vozičku

Dobto jutro! Sonce je neusmiljeno grelo, ko smo se s skupino prostovoljcev v mesecu februarju odpravili na pot na podružnično šolo v Seteco. Takrat je bila Anamarija stara dvanajst let. Starša nista imela denarja, da bi jo cepila proti paralizi. Tako so njene roke in noge ostale prizadete. Ko so jo pri pouku dali z vozička, se je premikala na tleh s hrapavimi rokami in nogami. Koža na kolenih in na dlaneh je bi bila kot ustrojena. V šolo jo je pripeljal brat na vozičku. Med uro, ki smo jo vodili prostovoljci, je v vsej pestrosti narisala afriško naravo. Hvaležna je bila za vsako vzpodbudo. Naslednje leto smo v razredu, kjer je bila tudi Anamarija, delali okraske, ki so jih nato otroci odnesli domov. Zaznal sem, da je kljub telesni hibi Anamarija nadvse iznajdljiva in vedno pripravljena pomagati drugim. Vesela je bila pohvale in je v znamenje hvaležnosti vrnila nasmeh.

V naslednjem letu v juliju 2006 jo je brat nekega popoldneva pripeljal na vozičku v center, da bi me pozdravila. Sestre so jima povedale, da sem odšel s skupino na oddaljeno podružnično šolo in da se vrnem pozno popoldne. Ko sem prišel, sem jo zagledal pred šolo. Utrujen od prašne poti in žejen, sem jo bežno pozdravil in kar hitro odšel v sobo. Pri večerji so mi sestre povedale, da je Anamaria ves popoldan čakala name in spraševala, kdaj se vrnem. Občutek krivde se je zajedel vame. Sam pri sebi sem razmišljal: vsaj prijateljski trak, ki so ga naredili gimnazijci, bi ji lahko podaril, jo prijel za roko, kot je pri njih navada …, saj me je ves popoldan v vročini čakala, da bi me pozdravila. Pa je bilo zaman. Brat jo je že odpeljal domov v oddaljeno vas.

V letu 2007, ko sem bil s skupino zdravnikov spet v misionu, smo se v nedeljskem popoldnevu napotili na podružnično šolo Seteco, kjer smo z otroki in animatorji imeli oratorij. Pridružili smo se jim v igri, plesu in pesmi …

V prostoru, kjer je med tednom šola, sem zagledal Anamarijo na vozičku. Okoli sebe je imela gručo otrok. Bila je animatorka skupine. Zelo sem se je razveselil. Povedal sem ji tiste besede, ki si jih vedno znova povemo: "Tu es mia amiga – Ti si moja prijateljica!" Spomnil, sem se, da sem bil lani nadvse okoren. Bolečina, ki je do sedaj razjedala moje srce, se je v trenutku spremenila v veselje. Podaril sem ji, svoj križ. Ta križ sem vsako jutro dal na prsi kot prošnjo, da bi imel srce za uboge in odrinjene. Zvečer, ko sem se legel spat, sem se počutil kot otrok, povsem umirjen in srečen.

Vem, da Anamarija nosi ta križ in ga s svojimi okornimi rokami daje vsak dan na svoje prsi … Želim ji, da ji trpeči in vstali Jezus da močza premagovanje težav v vsakodnevnem življenju. To pa želim tudi Vam drage poslušalke, spotovani poslušalci!

 

Torek, 10.12.2014 - Med gobavci

Dobro jutro!

Peljemo se dobro uro ven iz mesta. Pridemo do naselja, kjer prebivajo gobavci. Takoj, ko pridemo v vas, začnejo iz "brlogov" prihajati med nas. S pomočjo bergel, vozičkov in svojih otrok prihajajo v našo skupnost. Mož na vozičku je ves srečen. V pozdrav mi poda roko; vidim, da na njej ni nobenega prsta. Presenečen sem, ko vidim v njegovih očeh toliko veselja. V pozdrav mi pravi "padre benvindo, pater dobrodošel", in razpotegne ustnice v širok nasmeh.

V gobavskem naselju nas v začetku le opazujejo. Otrokom smo podarili prijateljski trak, ki so ga naredili naši gimnazijci. Z velikim veseljem in hvaležnostjo so ga sprejeli. Redovna sestra prihaja vsak dan k njim, in jim celi telesne in tudi duševne rane. Ko gremo po, vasi ter jih pozdravljamo, nam starci in starke, ki ne morejo hoditi, dajejo znamenje, da bi nas radi osebno pozdravili.

Med potjo po vasi so nas otroci že povsem udomačili. Vsakega izmed nas držijo za roko. Efraim, ki me je ves čas držal za roko, mi ob koncu popoldneva pravi: "Pater, rad bi imel žogo. Povem mu, ko bom v naslednjem letu zopet v misijonu s protovolci, mu jo prinesem! Takrat bomo skupaj igrali nogomet!“V njegovih očeh je iskra veselja.

Ko smo se poslavljali, so nas starejši z okornimi, obvezanimi rokami pozdravljali.

Na poti proti našemu afriškemu domu nihče od nas ni spregovoril besede. Vsakdo je bil z mislijo pri njih. Snemalec Heli mi zvečer pred spanjem pravi: "To je bil zame eden najmočnejših dni v mojem življenju."

 

Ponedeljek, 09.12.2013

Drage poslušalke, spoštovani spoštovalci!

Etiopija s svojimi večko 85 milijoni prebivalcev je ena najrevneših dežel sveta, kjer vladajo nezaslišne socialne in zdravstvene razmere. Zato je tudi od 176 držav, ki jih pesti revščina na 174 mestu. Veliko veselja še večpa bolečih dogodkov se je zarilo vame in od takrat razmišljam, kako bi ti ljudje prišli do dostojanstva: upanja, kjer bi lahko razvili vizijo svoje lastne poti.... Zato bom v tem tednu pripovedoval zgodbe, ki sem jih doživel z mojimi brati in sestremi, o katerih Jezus pravi: Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste meni storili.

Ob enajstih zvečer smo se odpeljali s salezijancem Dinom na rob mesta Addis Abebe, da bi priče zakulisju, ki ga mladim ponuja nočno življenje. Šestdeset tisočotrok in mladih, spi pod vedrim nebom ali v kanalizacijskih jaških v tem 5 milijonskem mestu. Po polnoči, se zavijejo v vrečevino, da bi zaspali... Večkrat jih zaloti policija... Posebno takrat, kadar je v Addis Abebi, srečanje voditeljev afrških držav ali kakšno drugo pomembno srečanje. Policija jih polovi jih naloži v zaprte tovornjake in jih odpelje tudi nekaj sto kilometrov iz glavnega mesta proti jugu. Tam jih pustijo, prepuščene samim sebi. Mnogi po nekaj tednih pridejo nazaj v mesto, del jih na poti umre; nekatere napadejo živali in jih raztrgajo.

„Na cesti je življenje kruto. Osamljenost, kriminal in brezup. To stanje na ulici ni vredno človekovega življenja. Ne moremo gledati to trpljenje, ne da bi pomagali, pravi salezijanski duhovnik Dino.

Kindalem Kassa, je bil bil eden izmed njih, ki je doživel vse gorozote, ki jih ponuja ulica.

Je eden izmed tistih srečnežev, ki se mu je uspelo rešiti. A posledice bo čutil vse življenje. Podgana mu je med spanjem pojedla prste na rokah. Tole mi je povedal:

„Ko sem živel na cesti, sem spal poleg glavne ceste, brez odeje, in to ob vsakem vremenu. Bil sem v brezizhodnem položaju. Iz te stiske so me rešili salezijanci, ki so mi omogočali toplino doma, osnovno šolanje in nadaljnji študij. Tako je moje življenje dobilo smisel! In še pravi: mi mladi z ulice zmoremo vse. Potrebujemo le nekoga, ki nam pokaže pravo pot.“

Odkar se srečujem z mladimi Afrike, od takrat veliko razmišljam o dostojanstvu človeške osebe. To pa zato, ker vsi nosimo odtis Njega, ki nas je poklical v bivanje. Lep dan vam želim.

 

Nedelja, 8.12.2013 - Brezmadežno spočetje Marije Device

Drage poslušalke in poslušalci,

lepo pozdravljeni na drugo adventno nedeljo, ki je tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja! Govoriti o Mariji je težje, kot jo moliti.

V molitvi lahko Marijo začutim, mi je blizu, Besede o njej pa se temu le malo približajo. Marija je zame kot vrata, skozi katera, kadar se odprejo, zavonjam svežino Neskončnega. Ali pa kot okno, skozi katero me obsije sonce Večnega. Marija je povezovalka dveh svetov, ki se nam pogosto zdita tako daleč narazen ...

Ko razmišljam o Marijini brezmadežnosti, sem prepričana, da je brezmadežnosti na svetu več, kot bi na hitro ocenili. Brezmadežnost začutim v trenutkih, dogodkih, ki prikličejo Neskončnost v naš omejeni svet: na primer ob dojencku, ki mi leži v rokah, ali ob dvo- in troletnikih, ki mi v zame včasih prvotno sumljivih razmerah naknadno odkrivajo svoje dušice in se lahko samo čudim od sevu brezmadežnosti.

Naj zaključim z besedami Linde Jarosch, ki jih namenja brezmadežnosti in današnjemu prazniku. Takole pravi: »V vsakem človeku je delček, ki ni zapleten v greh, delček, ki je kljub ranjenosti cel in zdrav. Današnji praznik naj nagovarja ta delček v nas in ga naj poživi.«

Pripravila: Alenka Haab