Petek, 21.07.2017

V tem tednu sem z vami razmišljal o nekaterih osnovnih oblikah medsebojnega občevanja in izražanja. Kratke izražene misli morejo biti vedno le impulz za razmišljanje o tem, kako vsak izmed nas s tem ravna. Kljub hitremu napredku in mnogim novim oblikam komunikacije bomo vedno morali paziti na to, da bodo naši medsebojni stiki dobri in spoštljivi. Moderni mediji nam pa odpirajo tudi čisto nove oblike medsebojne povezanosti in jih lahko koristimo za ohranjanje živih stikov. Facebook, Whats-up. - in še kaj. Tudi odrasli in starejši vedno bolj koristimo ta moderna komunikacijska sredstva. Med tem ko smo še pred nedavnim tarnali nad mladino, moramo priznati, da tudi nas že kar precej zaposljujejo ti pametni telefoni in določajo našo medsebojno komunikacijo. Včasih pa jo tudi motijo. Z vsako novo iznajbo, ki najde pot do nas, smo soočeni z novimi izzivi. Vsakokrat se moramo šele naučiti, kako s tem ravnati in kako prav koristiti. Ob vsem tem pa naj ne pozabimo na pogovor z njim, ki je Beseda. Blagoslovljen dan vam želim!

Četrtek, 20.07.2017

Ena od lepih oblik, kako izkazujemo sočloveku spoštovanje je vikanje. Doma nismo vikali le starejših sosedov in sorodnikov, temveč tudi svoje starše. Že tedaj je bila to redkost. Med tem pa skoraj ni več misliti, da bi kakšen otrok še vikal svoje starše. Tudi starejši ljudje danes raje vidijo, če jih kar tikamo. Spomnim se, kako sem se že kot otrok čudil, ko sem slišal sovrstnike govoriti nespoštljivo čez svoje starše. Jaz bi tega nikoli ne mogel reči. Vikanje sicer gotovo ustvari neko distanco, vendar je zame v njem izraženo predvsem spoštovanje. Zato tudi danes še rad koga vikam. Zdi se mi, da včasih kdo kar prehitro pride s tikanjem in ga nekako vsili. Lepše se mi zdi, da se glede tega malo počaka in ko je ugoden trenutek, se ponudi »ti« kot izraz dobrega medsebojnega odnosa in bližine. Ker otroci te oblike od doma skoraj da ne poznajo več in povečini tudi v šoli tikajo učitelje, samoumevno tudi mene kot župnika tako nagovarjajo. Včasih je kar smešno, ko se potem babica razburja nad vnukom, da me tako nagovarja. Poskušam ji razložiti, da te oblike sploh poznati ne more in da mi s svojim nagovorom napravi isto veselje, kot ona, ki me vika. Ali v tikanju ali vikanju: v obeh oblikah je treba paziti, da ohranimo  in izrazimo spoštljiv odnos do drugega. Sicer pa: saj tudi Boga tikamo.   Lep dan vam želim.

Sreda, 19.07.2017

Dobro jutro!

Je to prvi pozdrav, ki ga danes slišite? Pred menoj vas je pozdravil že radijski moderator. Pred menoj vas je podravila že radijska moderatorka. Pozdrav je začetek vsakega srečanja. Imamo različne pozdravne besede in kretnje, ki se tudi razlikujejo glede na bližino odnosa, obliko srečanja in priložnost. V pozdravu že damo prvo znamenje spoštovanja drugega. V načinu pozdrava pride do izraza odnos in se hkrati potrdi. Koga ne pozdraviti, pomeni živeti z njim v motenem odnosu. Isto velja, če komu, ki nas pozdravi, ne odzdravimo. Če je tako, potem to ne sme tako ostati. Že zaradi osnovenga človeškega dostojanstva smo dolžni vsakega človeka vsaj pozdraviti. Če drugi ne odzdravi, je to njegova stvar. Ob vztrajnem pozdravu pa se bo morda s časom tudi pri drugem kaj premaknilo. Tudi otroke in mladino je treba vztrajno na to opozarjati. Včasih so tako zaverovani v svoj svet, da  ničesar in nikogar ob sebi ne opazijo. Potem pa jih odrasli pozdravljamo in smo srečni, če dobimo odgovor. Pravilo, da mlajši pozdravljajo starejše je v teh časih zelo na preizkušnji. Osebno rad pozdravljam in sem vesel vedrega pozdrava že zjutraj. Prepričan sem, da se tudi Bog veseli, če mu mi že zjutraj damo znamenje, da ga spoštujemo in upoštevamo. Lep dan vam želim!

Torek, 18.07.2017

Med magične besede, ki jih je potrebno velikokrat uporabljati spada tudi beseda: oprosti! Tudi papež Frančišek v svoji okrožnici o veselju ljubezni spodbuja vse družinske člane k velikodušni uporabi te besede, ki zopet odpira zaprta srca. Saj ni vedno zloba vzrok našega napačnega ravnanja. Včasih je nepremišljenost, včasih hitrost in obilica dogajanja. Včasih niti ne opazimo, da smo koga s čim prizadeli. Tudi v tem primeru nam pomaga pogledati na to, kar nas boli, prizadene, žalosti in žali. Hkrati pa se zavedamo, da ima vsak človek kje drugje svoje rane in boleče točke. So tudi eni manj občutljivi, drugi pa zelo pazijo na vsako malenkost. Se oprostiti ni vedno lahko. Posebno še, če gre za težjo reč. Včasih tudi ni dovolj, da se oprostimo, temveč sme drugi tudi imeti čas, da besedo obžalovanja sprejme. Mora pa biti tudi iskreno izrečena. – In potrjena z dejanji! Da, v veliki meri živimo tudi od prizanesljivosti, odpuščanja in blage volje. Beseda » oprosti« naj najde med nami srca, ki so jo pripravljena sprejemati. Bodimo velikošni v uporabi te magične besede.  Tudi pred Bogom!

Ponedeljek, 17.07.2017

Naš veroučitelj Nanti je bo začetku šolskega leta pri šolarski sv. maši opozoril na magične besede: prosim, hvala in oprosti. Tudi učiteljski zbor se je počutil tako nagovorjnega, da je v šoli  na več mestih pritrdil plakat, ki naj bi nas vse vedno spominjal na veliki pomen teh besed v vsakdanjem življenju. Res je klaverno doživljati odrasle, ki ne znajo prositi. Težko je odraslega človeka na to opominjati. Tem bolj važno je, da res otroke tako vztrajno vodimo k temu, da ob vsaki priložnosti izrečejo besedo: prosim! Ne gre le za oliko, temveč utrditev zavesti, da smo v življenju prejemniki. V veliki meri živimo od tega, ker nam drugi nekaj storijo, nudijo, dajo. Ker tudi mi dajemo, nudimo in storimo kaj za druge, moremo doživljati, kako dobro nam dene ta beseda in kako zelo gradi med nami dobro ozračje. Dobro je kdaj pa kdaj tudi pri sebi preveriti, kako pogosto uporabljamo to besedo. Morda kje iz malomarnosti izpada, ali pa celo iz objestne notranje drže? Bodimo velikodušni v uporabi te magične besede. Tudi pred Bogom!

Nedelja, 16.07.2017

Pred nami je nov dan. Gospodov dan. Posvečen njemu, ki je nas ustvaril in, ki nas s svoj ljubeznijo spremlja. Ob nedeljah smo posebej povabljeni, da se od truda med tednom spočijemo in si hkrati naberemo novih moči za izzive, ki nas čakajo. Ko gremo k maši pa se mu tudi zahvalimo za vso ljubezen, ki jo smemo prejemati in dajati naprej. On nas nagovori s svojo besedo, ki nas spodbuja, da bi hodili po njegovih potih in ta svet preobrazili v njegovem duhu. V obhajilu pa se nam daje tudi sam v hrano. Ti božji darovi, ki jih smemo prejemati v farnem ali mašnem občestvu morejo biti za nas vidno in čutno znamenje, da želimo živeti z njim. Sv. maša je najprej zahvala. Zato ne premišljujmo toliko, kaj imamo od tega, da gremo k maši, temveč se osredotočimo na misel, da mu želimo biti hvaležni za življenje, za ljudi, ki nas imajo radi in ki jih smemo ljubiti mi. Zahvalimo se mu tudi za vero in upanje, ki sijeta kot sonce v našem življenju in molimo za tiste, ki morajo živeti v temi. Ko zečanjamo hoditi pot hvaležnosti, se nam bo sproti odkrival nov svet, ki ga doslej nismo videli in zaznali. Ob hvaležnosti pa se bodo v naša srca razlili sreča, zadovoljstvo in veselje.

Hvala ti, Gospod za ta dan, ki ga nam daš. Hvala ti za tvoj dan.