Nedelja, 28.april 2019

Skozi več kot deset let sedaj že ob duhovniški službi hodim tudi pot recitatorja, oz. pripovedovalca pesniških, literarnih in duhovnih besedil. Ta pot, ki je včasih tudi naporna mi je v veliko veselje, saj ob tem lahko razvijam tudi sposobnosti, ki bi v meni sicer ne prišle do razcveta. Bogatijo me misli in besede, ki jih nosim v srcu in jih čim bolj doživeto poskušam posredovati drugim. Sam pa sem tudi obogaten prav zaradi odmeva, ki ga doživljam pri poslušalcih. Trenutno  sem skupaj s klavirskim virtuozom Tončem Feinigom še vedno na poti s Prešernovim Krstom pri Savici. To mojstersko in obširno delo našega največjega pesnika se je dotaknilo marsikoga na novo, saj ga mnogi niso tako poznali, oziroma so se ob poslušanju  zanj na novo razvneli. V tem epu najdemo vse bistvene življenjske teme kot smrt in ljubezen, pogum in bojazen, življenjski zanos in obup, krutost in ideale, vera in dvom. Danes, na 2. velikonočno, oz. belo nedeljo bi vam povedal dve kitici, ki govorita o lepoti naše vere in sta zame osebno tudi višek epa. Bogomili položi v usta te besede: » Da pravi bog se kliče, Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke, da zemlja, kjer vijo viharji jezni, je skušnje kraj, da so naš dom visoke nebesa, da trpljenje in bolezni z veseljem vred so dar njegove roke, da čudno k sebi vod otroke ljube, da ne želi nobenega pogube. Da ustvaril je ljudi vse za nebesa, kjer glorja njega sije brez oblaka, oko ni vid´lo, slišale ušesa veselja, ki izvoljene tam čaka, da sprostenim bo vseh težav telesa se srečnim izpolnil volja vsaka, da bodo tamkaj božji sklepi mili te, ki se tukaj ljubijo sklenili.«

 

Ponedeljek, 29. april 2019

 

Dobro jutro,dragi poslušalci, cenjene poslušalke!  Včeraj smo začeli premišljevati o Prešernovem Krstu pri Savici, in to premišljevanje nas bo spremljalo ves ta teden. V zadoščenje mi je bilo, ko so dobri poznavalci literarnega in gledališkega ustvarjanja dejali, da Krsta  pri Savici še nikoli niso slišali naenkrat v celoti. Nekateri so mi priznali, da so ga vzeli v roke pred predstavo, drugi pa so mi po predstavi zagotovili, da se bodo doma še enkrat  šli poglobiti v besedilo, ki se jim je zdelo venomer pretežko. Prešernovi verzi so sami na sebi dokaj zahtevni, za nas Korošce pa  dodatno otežkoči razumevanje še pomanjkljivo znanje jezika. Zahtevna pa je tudi vsebina: Črtomirova borba za staro vero, njegov popolni poraz, ponovno srečanje z Bogomilo, katere ljubezen ga najprej obvaruje samomora, nato pa ga privede do spreobrnenja, Bogomilina neomajna ljubezen in zaobljuba, njena vera in molitev, njena čistost in zvestoba....Pa tudi duhovnikovo oznanjevanje krščanske vere, ki najde tako prepričljive besede, da prepriča poganskega svečenika Staroslava, njegovo hčer in vso sosesko, kakor to lepo opisuje Prešeren. Iz lastne izkušnje vem, da se besedilo in njegova govorica le počasi odstira. Za marsikatero podobo je potrebna razlaga, kaj šele je skrito za imeni kot so Valjhun, Kajtimar, Droh, Parski Tesel, Katon Utičan, ali pa kaj so »mani« oz »harpije«. Literarno in pesniško ustvarjanje, pa tudi gledališke predstave želijo človeka nagovarjati, hkrati pa ga osveščajo ter ga vodijo tudi v nov, doslej nepoznan svet. Tako si širimo obzorje in dodajamo venomer kaj novega v našo duhovno zakladnico. Tem bolj to velja za tako visoko umetnost kot je Prešernov Krst pri Savici.

 

Torek, 30. april 2019

Ta teden smo skupno na poti s Prešernovim epom Krst pri Savici, ki ga je s svojo glasbeno ustvarjalnostjo, znanjem in tankočutnostjo glasbeno pospremil in požlahtil klavirski virtuoz Tonč Feinig. Skupno z Aleksandorm Tolmaierjem, ki je strokovnjak na gledališkem področju smo se vsak iz svojega zornega kota in s svojim znanjem približevali besedilu, postavili nekaj na oder, česar še nihče ni tako napravil. Eno je vztrajnost pri osvajanju besedila, nekaj drugega pa je povedati besedilo tako, da zaživi in se dotakne poslušalca. K temu ob govorni interpretaciji veliko pripomore gib, nekaj pa tudi scena. Svoje še doda osvetljava. In kako pomembna je glasba, ki ustvarja ozračje, ujema besede, podkrepi izpoved, pripravlja nadaljevanje pripovedi – in je sama zase umetnost. Rad sem na poti z ljudmi, ki ustvarjajo in ki znajo skupaj ustvarjati. Pustijo to kar zna drugi in to cenijo, hkrati pa sami dodajo svoje. V takem ozračju je nastajala tudi predstava Krst pri Savici. Na naši poti spoznavamo nove ljudi, ki nam pokažejo veliko spoštovanja in nam izrazijo hvaležnost za to, kar doživijo. Tako smemo ob starem besedilu z zdajšnjimi sredstvi deliti bogastvo duha, ki nas pa tudi medseboj povezuje. Tako gradimo sebe in zorimo, hkrati pa dajemo prispevek k zdajšnjemu kulturnemu utripu našega naroda.

 

Sreda, 1. maj 2019

Sredi poti s Prešernovim Krstom pri Savici se danes nekoliko ustavimo pri posvetilu, ki ga je pesnik naknadno napisal  in v njem izraža svojo veliko bolečino nad izgubo svojega prijatelja Matije Čopa. V posvetilu pa izraža tudi svoj dvom, oz. svojo težavo verovati tako, kakor v epu opisuje vero Bogomile: »Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v prsih hrani. Pokopal misli visoko leteče. Srce veselo in bolno, trpeče... upokojle bodo groba globočine«. Ob vseh lepih besedah s katerimi je opisal lepoto vere, vendarle izraža, kako težko mu je to sprejeti. Zato si Prešerna ne moremo lastiti verniki, pravtako pa ne ateisti. V njem je bila  – in v njegovih ohranjenih verzih je izpovedana - človekova borba med enim in drugim. Kot verniki se ne bomo povzdigovali na tiste, ki ne morejo verovati, ker je vera pač dar in moremo biti le hvaležni, če smemo hoditi pot vere. Pa tudi tisti, ki ne morejo verovati nimajo vzroka, da bi se poviševali nad vernike, saj nikakor niso na boljšem. Na naši poti s Krstom pri Savici smo prišli tudi v Cerklje na Gorenjskem, kamor nas je povabila gospa Daniela Močnik in je pred predstavo napravila tudi uvodni nagovor. Povedala je, kako se je na Prešernovem domu bralo sv. pismo in kako si je njegova mama delala skrbi za njega. Povedala pa je tudi te besede: »Bilo pa je tako, da je France v zadnjih tednih življenja in tik pred smrtjo bral samo še Hojo za Kristusom in Sveto pismo, predvsem Staro zavezo v latinskem prevodu. In na koncu si je samo zaželel, da bi umrl v veri svoje matere.“ Dodajam: Kljub svoji razburkani življenjski poti je, tako kaže, imel ob koncu milost vere.

 

Četrtek, 2. maj 2019

Večkrat sem že razlagal, kako je prišlo do tega, da sem tokrat pripravil predstavo Prešernovega Krsta pri Savici. Ko sem se pred 15 leti začel učiti na pamet pesmice, sem kmalu ugotovil, da za to zadevo še nisem prestar. Zbirka naučenih pesmi mi je dajala vedno večji pogum. Loteval sem se tudi daljših in obširnejših pesnitev, dokler nisem dobil poguma, da sem se lotil celotnega Krsta. Trajalo je več mesecev in naposled sem ga znal. Spominjam se še, kako sem sam bil očaran nad tem, saj si dotlej niti  v sajah nisem mogel predstavljati, da se je možno tako obširnega besedila dejansko naučiti. Vse, predstave, ki sem se jih nato lotil, so bile posledica te izkušnje: tako se v vseh teh letih nisem utrudil, temveč dobival vedno nov zagon. Zato sem večkrat dejal, da sem bil sedaj še Prešernu dolžan, saj sem ob njegovi pesnitvi našel nekaj, kar mi daje tudi veliko življenjskega zagona. To izkušnjo sem imel tudi tedaj, ko sem se pripravljal na počitniško  delo v Turinu. Sprva mi je bilo težko pri srcu, po treh tednih izkušnje pa sem dobil korajžo, da sem se odločil za celoletno bivanje v Ekvadorju. Ko sem po zelo bogatem skupnem letu z Mihaelom v Šmarejti ostal sam, sem se nekega jutra sam podal na Obir. Prispel sem na vrh v zame rekodnem času. Ta izkušnja mi je vlila zaupanje, da bom odselj tudi sam zmogel delati na župniji. Z malimi koraki se daleč pride in ko vidiš, da si zmogel precejšen del poti, dobiš zaupanje tudi za daljšo pot. Ob majhnih bremenih se krepimo tudi za težja bremena in ob malih preizkušnjah se pripravljamo na velike. Važno pa je, da ostanemo na poti.

 

Petek, 3. maj 2019

Ves teden sem z vami delil moje izkušnje v zvezi s predstavo Krsta pri Savici. Včasih je šlo bolj za vsebino, včasih pa zgoj za praktične zadeve, ki pa so mi tudi pomagale narediti dragoceno izkušnjo in so me bogatile. Pa še dodam eno: Ko sem Aleksandra nagovoril, da bi me spremljal tudi pri tej predstavi, mi je rade volje obljubil. Začela sva z vajami in po nekaj srečanjih mi je dejal: »Ali se že zavedaš, da si se lotil doslej najtežjega besedila?« Moral sem priznati da se tega tako nisem zavedal in sem na tihem celo mislil, da bo to kar hitro šlo, saj besedilo že »znam«. Kaj kmalu sem moral ugotoviti, da sem sicer znal besedno zaporedje, da pa bo do predstave  še treba veliko piliti. In potem sva delala nekaj mesecev. Če bi prej slutil, da bo še toliko dela, bi se morda tega niti ne lotil. Kljub temu sem bil naposled zadovoljen, ker sem vložil veliko truda, pa tudi ker so ljudje, ki so prišli na predstavo bili zadovoljni. Vesel bom še vsakega povabila in rad bom ohranil to predstavo še v svojem repertuarju. Pa tudi ko bova s Tončem zaključila najino skupno pot, bo Krst pri Savici ostal del mene – z vsem bogastvom izpovedi in z vsemi izkušnjami, ki sem jih pri tem napravil. Položil ga bom med druga speča besedila in ga ob priložnosti zopet zbudil in oživil. Ostal pa bo tudi posnetek, ki je prav tako še na voljo. Vsem, ki ste me na tej poti podprli, pa se iskreno zahvaljujem.   Lep dan vam želim!