Petek, 28.03.2014

Dobro jutro:   Najbolj  dragocene varuške so dedej in babica. Oni  razumejo otroka po duši bolj kot starši. Stari starši  niso več, otrok  pa še ni v delovnem procesu. Zato so si po čutenju zelo blizu:  vedno bolj so odvisni od pomoči drugih.  Kar dajetaotroku  dedek in babica, ne more nuditi nobena igrača, no-ben computer.  Kakšno bogastvo je to, če babica uči vnukinjo, kako se pečejo keksi ali pogača; kakšno veselje je za vnuka, če dedek ž njim popravlja kolo ali pokvarjeno igračo. Vem za primere, ko otrok  takoj izklopi televizor samo zato, da bi mu dedej pripovedoval pravljico. Je veliko bogastvo, če morejo vnuki do-raščati s starimi starši. Stari starši so pri  vzgojo otrok  dopolnilo, ne smejo pa prevzeti vzgoje, ker je nevarnost, da so v vzgoji preveč popustljivi, ker se jim otrok prehitro smili. S tem nastajajo konflikti s starši. Oče in mati vzgajata drugače. Kar oni ukažejo, dedej in babica lahko spodbijeta. Na ta način nehote otroka vzgajajo za hinavca: „ pa ne smeš povedati ateku ali mamci.“ Med starši in starimi starši mora biti jasna beseda, kaj dovolijo in kaj otroku ni dovoljeno. Seveda so izjemni primeri, ko so morali prevzeti  vzgoja vnuka, in so to nalogo dobro opravili. Poznam  pa primer, ko je dedek prevzel vzgojo vnukinje in jo razvajal kot lastno princeso. Vse ji je omogočil, vse ji je dovolil. Starši so bili v dolgovih, oba sta hodila v službo. Hotela sta odplačati kredit, ki sta ga najela za gradnjo hiše. Vrhu tega sta bili obe hiši ena ob drugi. Ko je mati opažala, da njen otrok vedno manj uboga, je iskala pogovor  s starim očetom. Ta pa  ni bil pripravljen, da bi spremenil svoje ravnanje. Tako zelo je bil zaljubljen v svojo princesko. S štirinajstimi leti je rekla materi, da ji ona ne sme ničesar povedati ali ukazovati. In dedek je celo užival, da je vnukinja na njegovi strani. Ko je bila šestnast let, se je poslovila od domačih. Pred hišo je stal zvodnik – Zuhalter, v katerega se je zaljubila in drag Porsche. Vsi so bili obupani. 10 let niso imeli več doszopa do nje. Vmes je postala mati, otroka so ji vzeli, ker je jemala droge. Po desetih letih je končala v zaporu. Na dan ko so ju izpustili iz zapora, sta stala oče in mati s težkim srcem pred vrati.  Oče je rekel: „ Ana daj sebi in nam vsem no-vo šanso. „ Med tem časom je dedej  umrl, in hči bi hitro prišla na staro pot, saj je bila brez poklica. Tudi starši so spoznali svojo napako. Oče jo je prosil le za eno uslugo, naj ž njim poroma vsaj 1x v Medugorje. Po dveh letih je to storila. Doživela spreobrneje, in letos bo v mesecu julija končala študij za veroučitljico.  Ni zastonj pri nas navada, da starši ob poroki pokrižajo  otroka na pragu hiše. Na ta način ga odlovijo v svoje lastno življenje. Smejo jih spremljati, ne pa kon-trolirati in namesto njih odločati ali vzgajati. To je blagoslov za obe generaciji. 

 

Četrtek, 27.03.2014

Dobro jutro

Otrok zdravi  dušo staršev.  Z vsakim otrokom pride Bog v hišo.  Če pogledaš otroku v oči, vidiš nedolžnost, božjega duha. Če je otrok v hiši je življenje, je bodočnost.  Otrok ima  troje staršev. Oče in mati, ki dajeta otroku telo in psiho.  Bistvo otroka pa ne podarita oče in mati, temveč Bog. V trenutku spočetja vdahne Bog otroku svojega duha, svojo dušo.  Geni staršev  določajo otrokovo zunanjsot, velikost, barva las in oči, nadarjensot za šport ali glasbo – ne pa njihovega  bistva, njego-ve osebe. To mu podari Bog Stvarnik. Nobeden od staršev si ne more dete izbrati, ga naročiti ali programirati. Dete nam je bilo rojeno pravi – prerok.  Starši so ga sprejeli kot dar. Zato je važno, da starši s spoštovanjem gledajo na tega otroka, da ga občudujejo. Prva vzgoja je spoštovanje in občudovanje, kaj je v njega položil Stvarnik – in ne kakšne načrte imamo mi ž njim.  Starši so kot vrtnarji, ki gojijo to žlahtno rožo ali rastlino s svojo dobroto in skrbjo.  X Če otrok doživi to spoštovanje, to veselje staršev lahko postane vrhunski znanstvenik, umetnik, športnik, politik, duhovnik, učitelj, delavec oače ali mati. To daje otroku veselje do življenja, da bo razvijal talente, znanost, dobroto in moč. To daje  otroku zvestobo in vztrajnost, da bo prišel do cilja. Mnogi starši mislijo, da so odločilni učitelji ali dobra  šola. Prvo je ta hvaležnost Bogu  za ta dar troka. Otrok se ne uči v verouku, da je Bog. On ga čuti v sebi že od spočetja. Zato – mati, ki moli med nosečnostjo za otroka,  mu daje varnost. V družini, kjer  skupno molijo  je otrok doma. Brez molitve tudi starši nimajo  dovolj  zaupanja.

X  Zakaj so otroci agresivni? Ker jim manjka  ta notranja varnost. V šoli pa se morajo veliko učiti, premalo pa se upšteva, kaj je skrito  že v otroku. Kaj on želi postati. Težke knjige, televizor, computer ne odkrivajo  otrokove talente, marveč človek, dober učitelj, ki spoštuje otroka. Najbolj pa oblikuje otroka to, kar imaš sam v sebi. Znanje se lahko uči v šoli, s tem , da ponavlja formule, tuje besede in  pesmice. Dobroto, karakter poštenost, usmiljenje pa moraš imeti sam v sebi. To je duh in tega prenašaš na otroka. Ne čuci se, če otrok ni posluen ker tudi ti nisi priprav-ljen poslušati na otroka, na moža na ženo, na Boga. Če preklinjaš, bo tudi otrok uproabljal grde besede. Kar je v tebi, to daješ otroku. Tvoj duh prenašaš njemu v srce. Zato glej na misli, besede in vzgled. Veruj Bog ti pomaga in te spremlja. Prosi za umenost dobre  vzgoje. 

 

Sreda, 26.03.2014

Dobro jutro:

 Danes vam bi  predstavil Ženo: Eva pomeni življenje. To se pravi,  da sprejema in rodi življenje, da ga ljubi – varuje -  neguje  včasih 24 ur na dan. Zato  se zna popolnoma darovati. Moč žene je ljubkost,  privlačnost, milina in lepota. Žena ti pogleda v oči, ko govori in ve, kako ti gre. Ona misli s srcem. Zna razlikovati, zakaj se otrok joče: zaradi bolečine, utrujenosti ali iz trme. Žena bi vse storila, da bi bil mož in otroci srečni, da bi se razumeli. Žena predstavlja lepoto. Lepota žene se pokaže tako, da odkrije v sebi svoje dostojanstvo kot dekle, kot žena, kot mati. Važno je, da je z veseljem žena, potem je vseeno ali živi sama, ali je poročena in mati,  ali pa  redovnem stanu. Žena je vzeta je iz Adamove strani, tam kjer je njegovo srce – Pravi sv. Pismo.  Največja strah žene je občutek, da ni najvažnejša oseba za moža. Občutek, da ima delo, denar,  športni klub ali celo druga žena večjo vrednost kot ona, ji  izpodnese tla pod nogami.  Tedaj  postane zelo nezadovoljna, žaljiva ali depresivna. Me je vprašal moški: » Gospod, zakaj mora žena vedno nekaj tarnati, kritizirati. Ničesar ji nemoreš ustreči. Navadno grem ob 10 zvečer domov. Tako jo samo 15 minut poslušam, sicer pa gre to tri ure. »  Pa sem mu rekel:« Žena godrnja, ker je ne poslušaš. Ona ve za svoje misli, če sme povedati, kako se počuti. Ona rabi tvoje uho. Tako  ji daš občutek, da jo resno jemlješ,  da jo ljubiš. Ona si želi tvoje bližine, tvojega razumevanja, ne pa tvojih nasvetov.  Vzemi si čas,  tako ji daš občutek, da je zate veliko vredna.  Ob koncu pa jo objemi in ji reci: Ti si  zame najbolša žena. Hvaležen sem, da te imam! Boš videl, da te bo spoštovala in manj kritizirala. Vedi:  Tebe potrdi tvoje delo s tovornjakom, ženo pa potrdi tvoja ljubezen in tvoja pozornost.« Mož je tiho poslušal, potem pa je rekel. Na tem je nekaj  resnice.

Mož in žena to sta dva svetova: Mož je glava – žena srce. Oba se naj dopol-njujeta in ne nasprotujeta. A to je umetnost zakona. Molitev in dialog pomaga premostiti  to različnost.  Nikakor ni boljše biti mož, tudi ni večja vrednota biti žena. Feminizem je naredil deloma to napako, da se je boril proti možu in ne proti krivici. Zato rad povem zakoncem, da se naj pripravijo na trideset let trdnega dela za kruh, za stanovanje in dom, za otroke. Predvsem pa za zdrav odnos in spoštovanje. Zakon ni zato, da bi le uživala. Uživala bosta  sadove po 30 letih. Vnuki jim bodo plačilo za  trud in žrtve napram za otrokom.  Želim našemu narodu plemenite, zavedne in blage žene in dobre matere.  

 

Torek, 25.03.2014

Dobro jutro.

V naslednjih nagovorih bi vam rad prikazal veličino in slabost družinskih članov: moža – očeta, žene – matere, otroka,  babice in dedeja. Ker je bil po sv. Pismo prvi ustavarjen, bom  začel pri Adamu. Ne smete  mi pa zameriti, če bom goto-ve značilnosti pretirano opisal. Beseda Adam pomeni  Zemlja. On  je povezan z zemljo. Mož bo vedno nekaj raziskoval, konstruiral in izumil. Njegova krepost je delavna energija. Uspeh ga potrdi, mu da zavest vrednosti. On dela, on zasluži, on gradi. Pripravljen je, da daruje življenje za domovino, za družino, za otroke in za dom. On izumi stroje, da bi ženi olajšal delo. Mož rad diskutira o zaslužku, o športu, politiki, o avtomobilih – zanima ga zemeljski – realni svet. Mož izžareva moč in varnost. Ob njegovi roki se otrok, se človek  počuti varnega. Mož zelo trpi, če izgubi delo, in če se njegovo delo, njegov trud ne ceni. Zaradi tega lahko celo zboli. On gre peš na severni tečaj, bil jena mesecu, hoče prispeti na Mars. Svojo ljubezen do družine pokaže predvsem stem, da   jim omogoči standard, da skrbi za kruh. On je tisti, ki si postavlja spomenike, ki hoče spominske table, in pa odlikovanja na uniformo. V javnosti dobi pohvalo in respekt za svojo prid-nost.  Doma pa dobi svoje priznanje in respekt zaradi tega, ker se posveti otro-kom in ženi. In ne v prvi vrsti, ker dela. To je past, če mož  misli: Moje delo je vendar dokaz, kako jih ljubim ,to ja zadostuje.  Morda jim celo očita, koliko denarja za  družino plačuje.  Ženo in otroke lahko to zelo poniža, ker je zanje odnos  bolj važen.  Nemalo moških je priznalo, da so bili slepi: Videli so samo delo, noč in dan so bili v firmi – dokler ni bil zakon razdrt.

Pri Židih skrbijo za vzgojo otrok predvsem očetje.  Kadar joče otrok, ga vzame oče  v naročje in mu pomaga.  Ko gredo v sinagogo molit, jih vzame oče s seboj. On skrbi za zemeljski in duhovni kruh. Mož nosi odgovrnost za to, da uvaja otroka v družinsko in duhovno življenje. Pri Židih imajo očetje velik ugled.  Torej - mož dobi v javnosti potrdilo ker ustvarja in dela, doma pa si pridobi respekt s tem, ko si vzame čas za pogovor, za igranje, za nežnost, za družabnost in za molitev.  Moč je njegova krepost, zato težko preboli neuspeh, kritiko, slabost ali bolezen. Zelo težko mu je priznati nemoč. Ker žene v vsem ne more razumeti, če je užaljena, je zelo prizadet: kaj pa je sedaj spet narobe.  Karkoli naredim, ničesar ni prav. In vendar je važno, če ga žena in otroci spoštujejo, sicer mož emigrira v delo ali pa v gostilno. Želim našemu narodu dobre, pridne in zdrave može,  ob katerih bodo otroci in žene začutile, da jih varujejo, hranijo in ljubijo.  

 

Ponedeljek, 24.03.2014

»Ozka so vrata v nebeško kraljestvo« pravi Jezus. Ozka vrata – to je majhna odrtina, skozi katero se je treba truditi, da prideš v -  ali iz hiše.  Basen pravi, da je splezala lisica v vinograd, skozi majhno odprtino. Tam je razkošno živela, tako da se je močno zredila. Ko je slišala, da prihaja  vinogradnik,  je hotela zbežati skozi luknjo plota. Vendar pobegniti ni mogla, preveč je bila debela. Morala se je skrivati in postiti,  da je trup zopet shujašal in zdrknil  skozi  luknjo.

Prav tako je z našim življenjem: Vedi, vse, kar si nabral, boš moral pustiti tukaj. Kar si nabral in prištedil bogastva in dobrin, ne moreš vzeti s seboj v nebesa.   Nag si prišel na svet, nag greš v večnost.« Prišel si skozi ozka vrata, skozi ozka vrata se vračaš, zato da ne moreš ničesar vzeti s seboj. Vzel boš samo to, kar je v tvojem duhu, kar je v tvoji vesti, kar je tvoja dobrota in resnica. Ta ozka vrata so potrebna, da se zavedamo, kaj je na tem svetu pravi zaklad, za kaj se naj od-ločamo, za koga naj živimo.  Znano je, kako  Afriki lovijo opice. V drevo  izvrtajo votlino z ozko odprtino. Vanj položijo oreh. Opica seže po orehu, pest se razširi, in sedaj ne zmore več  izmakniti roke. Ljudje jo z lahkoto ujamejo in navadno konča opica na žaru. Ko bi izpustila ta »zaklad«, bi ostala pri življenju.  Zato se mi zdi, da je človek lahko podoben opici, ki vidi ves smisel življenja le v tem, koliko bo nakopičil in to do zadnejga diha. Posebej še takrat, ko pride v leta in ne pozna nič drugega kot denar. Če zna izpustiti, se mu odpre  večja svoboda. Izpustiti mora otroke, imetje, posestvo, saj tudi telena moč  pojema. Kaj človek res potrebuje?  Preprosto - kurjeno sobo, obleko in hrano, prijazno besedo, postrežbo,  in v bližini morda cerkev.  To je modrost srečnega življenja. Vse ostalo naj da v roke  mlajši generaciji, in revežem tega sveta. Morda to sprva boli, a lažje bo prišel skozi ozka vrata večnosti. Ob koncu bo srečen. Želim si, daragi poslušalci,  da bi našli to ozko pot. 

 

Nedelja, 23.03.2014

Lepo dobro jutro!

Današnji evangelij je dramatičen  dialog med Jezusom  in Samarijanko ob Jako-bovem vodnjaku.  In v tem pogovoru, ko gre sprva le za žejo in telesa, se Jezus odkrije Samarijanki kot mesija, ki ji hoče podariti živo vodo:  novo življneje. A poprej ji razkrije  njeno dvojno laž. Ko ga Samarijanka prosi za živo vodo, misleč da gre za magično vodo, ji Jezus ukaže, naj gre domov  po svojega moža. Ona pa se zlaže, da ga nima. Morda je računala z novo afero. Jezus pa ji pove, da je njena laž hkrati resnica. Petkrat je menjala moža , pa vendar ni srečna.  To je le izraz,  da ji nekaj bistvenega manjka,  deficit ljubezni, ki ga ne more utešiti no-ben mož, noben človek. Le globoko spoznanje, kako zelo jo Bog ljubi.  Kdor tega ne spozna, bo tudi  v grehu videl svobodo in srečo. V resnici pa je to njena živ-ljenska laž. Jezus da Samrijanki  piti čisto vodo. Ona  premaga svoj strah, pohiti  v mesto Sihar in evanelizira neustrašeno. Vedela je, da je osovražena,  saj je bila kriva  mnogih  prepirov,  morda celo ločitve, ker se je ponujala moškim.

Vidite, kaj se lahko zgodi z menoj,  z nami, če se odpremo Kristusu. To, česar prikrivamo,  ker  nas je sram,  to da se bojimo ljudi, ker nas sodijo zaradi greha, je za  Jezusa povod, da nam z vso ljubeznijo razkrije laž življenja, pa tudi dejstvo, kako dragoceni smo v Njegovih  očeh. To usmiljenje  nas naredi za neustrašene misijonarje. Saj je veselje nad milostjo veliko večje kot  osebna slabost ali strah pred ljudmi.