Nedelja, 27.5.2012

Binkošti so rojstni dan Kristusove Cerkve. Za Božič se je Kristus rodil po telesu, za Binkošti pa se je Kristus duhovno rodil v kristjanih. Verniki – udje Cerkve smo duhovno telo Kristusa.
Že večkrat mi je kdo rekel, da v cerkvi po pridigi ne more zmoliti vere. Upira se mu tretji odstavek, ki se glasi: »Verujem v Svetega Duha, v sveto katoliško Cerkev.« in sicer zaradi tega, ker pozna zgodovino Cerkve. Navadno pride zatem kakor iz zgoščenke pesem o križarskih vojnah, gorečih grmadah čarovnic, o zlorabi oblasti, o pokvarjenih duhovnikih, …
vedno z vprašanjem, kje je tu svetost katoliške Cerkve? Nato jim navadno odgovorim: »Te stvari vemo že vsi iz osnovne šole. Vendar je Cerkev veliko več kot to, kar vemo iz zgodovine. Od vsega začetka je bila grešna in sveta. Če gledamo v Cerkvi samo na napake, grehe, nikdar ne bomo prodrli do njenega bistva. V Cerkvi živijo svetniki in grešniki, predvsem pa Bog. Če daje drevo dobre sadove, mora biti drevo dobro. Tudi če so nekateri sadovi gnili, so vendar korenine drevesa zdrave. Korenina Cerkve je Sveti Duh, zato imamo v Cerkvi tudi čudovite ljudi, duhovne velikane. Če torej v cerkvi molimo: »Verujem v sveto katoliško Cerkev«, izrekam s tem zaupanje, da bo Bog iz mene naredil čudovitega, svetniškega človeka, dober in zdrav sadež. Cerkev je v bistvu Kristus sam. In Kristus je Bog, ki pride h človeku, je pa tudi človek, ki gre k Bogu. Zato: Ne dovoli, da bi te kaj ločilo od Kristusove Cerkve, čeprav vidiš slabosti. Zapustiti Cerkev, pomeni, da se oddaljim od Kristusa. Ljubiti Cerkev, pomeni Kristusa ljubiti.

Ponedeljek, 28.5.2012Na Binkošti je Jezus dal apostolom moč, da so začeli delo v božjem vinogradu. In sv. Pavel našteje pet načinov služenja v Cerkvi. Rad bi vam jih predstavil. Prvi je pastir, ki ima izrazit socialni čut. Po naravi je ljubezniv človek, ki rad služi. Njemu so odnosi najvažnejši. Ovce pastirjev so dobro oskrbljene in srečne. Rade se zbirajo ob kavi v krožkih, gradijo odnose in organizirajo lepa srečanja. To je njihova moč in carizma. Pastirje in pastirice najdemo v veliki meri v carizmatičnih skupinah. Če najdejo pot v »svet«, so velik blagoslov. Drugi delavec je prerok, ki je po duhu reformator. Posluša na glas vesti in ima vizije. Mnogi mu ne morejo slediti, saj vidi razvoje, za katere so drugi slepi. A zgodovina jih potrdi. Ti so pogumni in za skupnost potrebni. Preroški človek pa se mora naučiti živeti v skupnosti in dopuščati korekturo, saj ima tudi senčno stran, zaradi katere trpi. Ni vsaka beseda od Boga, včasih prihaja iz trme. Tretji apostol  je človek, ki ima pregled in zdravo distanco. Za daljše obiske, za kramljanje ob kavi zaradi mnogih terminov nima časa. Vedno stremi za novimi projekti. Apostol je idealen voditelj, ki odkriva carizme in združuje različne ljudi. Sodelavcem zna dodeliti pravo mesto, saj ima zdravo distanco in je zelo kompetenten. Apostol stoji v sredini med prerokom in pastirjem.

Torek, 29.5.2012
Včeraj sem vam predstavil tri različne načine službe Cerkve, ki so delo Sv. Duha. In sicer: služba pastirja, ki ljubeče skrbi za svoje ovce, služba preroka, ki z vso odločnostjo izpove Božjo besedo, in služba apostola, ki je dober voditelj. Danes vam predstavim še dve nadaljnji službi, ki jih imenuje apostol Pavel. Četrti je učitelj, to je učenjak, ki posreduje znanje. Zna dobro argumentirati in se trudi za fundirano znanje. Njegovo načelo se glasi: »Resnica in sama resnica.« Ima modrost in dober pregled. Skupnost, ki ima učitelja za voditelja, bo imela dobro znanje in informacije. A pamet sama težko spozna globine srca in hrepenenja. Učitelj s težavo odkrije, kaj skupina potrebuje, ker je kritičen. Za  potrebuje pomoč pastirja. Zame je predstavnik učitelja naš sedanji papež s svojo veliko učenostjo. Kot zadnjo službo navede sveti Pavel službo evangelista. To je človek, ki so mu pri srcu izgubljene ovce. Ta pred vsem
želi, da bi ovce spoznale Jezusa. Evangelist živi med čredo in rad zahaja izven črede. Če se preveč naveže na skupino ali kakšno osebo, zgubi svoj klic in poslanstvo. Njegovo zanimanje velja predvsem ovcam izven skupine, katere bi rad pripeljal v skupnost Cerkve. Seveda lahko povzroča pri »starih ovcah« v fari precej nevolje in nemira. Ta način pastirovanja je moj klic in veselje. Slabost evangelista pa je v tem, da mu manjka čut za organizacijo ali pregleda, saj je spontanost njegova moč. Vse te različne službe so v Jezusu združene, pa tudi v Cerkvi sami. Važno je, da svojo karizmo živim, druge pa cenimo kot dar Svetega Duha. On vodi Cerkev in On igra na različne strune darov slavospev Bogu. Brez Njega ni harmonične pesmi.

Sreda, 30.5.2012V naslednjih treh nagovorih vam bi rad orisal duhovni pogled na odnose med starši in otrokom, med odraslim in njihovimi starši, in med otroci ter tastom in taščo. So stvari, ki so splošno veljavne.
Vemo! Otroci so bodočnost. In z veseljem opazujem, da je vedno več mladih staršev, ki si želijo po več otrok. Nekdo je nekoč rekel, da je navadno en sam otrok središče družine, in to velikokrat v preveliki meri. Če je bil razvajen, mu zaradi tega ne gre lažje. Povsod želi biti središče, in to pri drugih odbija. Lahko je v skupini osamljen. Če pa je bil prestrogo vzgojen, ima strah pred odločitvami ali samostojnim življenjem.
Dva otroka sta mnogokrat v konkurenci in rivala. In eden si rad poišče očeta kot osebo zaupanja, drugi pa mater. Če imata starša zdravo harmonijo, če se podpirata, če se zavedata, da otrok ne dobi pozicije pred partnerjem, potem je to dobro. Nevarno postane takrat, kadar je med njima zavist, prepir ali ljubosumnost, tedaj lahko otrok starše izigrava v škodo vseh.
Trije otroci sem med seboj bolj naravno oblikujejo in razvijejo svoj socialni čut. Pri štirih otrocih postane lepo. Starši z večjo družino so mi pripovedovali, kako uživajo in opazujejo, kako starejši otroci skrbijo in varujejo mlajše brate in sestre. Kako se učijo med seboj deliti, kregati in odpuščati. Tako dnevno oblikujejo lasten značaj. Vrhu tega pa v večji družini ni nevarnost razvajanja. To je najvažnejša šola življenja.Otroka ne moremo vzgojiti z znanostjo v človeka, ampak z dobrim odnosom. Otrok mora odkrivati svoje talente, katere je treba podpirati. Televizija in računalnik tega nikdar ne bosta posredovala. Otrok je original in le tam, kjer se kdo z njim ukvarja, ker ima kdo zanj čas, tam postane otrok velik. Treba je gledati, kaj je v njem skritega. To je nekaj čudovitega. Zato morajo vzgojitelji o otroku pozitivno in spodbudno govoriti. Ne smejo ga programirati in določati, marveč odkrivati. Od spočetja mora otrok začutiti, da je zaželen. Če tega ne doživlja, postaja otrok agresiven.Zato velja za starše: Bodi zvest in dober partner, pa boš dober oče ali mati. Če želiš, da otrok posluša, poslušaj najprej ti njega, kaj ti hoče povedati. Če hočeš discipliniranega otroka, discipliniraj svoje življenje. Kdor otroka tepe ali zlorablja – uničuje sebe, svoj dom in svojo bodočnost. Otrok ne potrebuje tri hiše, ampak eno v kateri je mama, ki ga ljubi in spremlja, ki mu briše solze, varuje in občuduje.

Četrtek, 31.5.2012
Danes si oglejmo odnos zakoncev do lastnih staršev. V tem oziru je Sveto pismo čisto jasno, ko reče, da mož zapusti očeta in mater, da bosta eno telo. Tudi če živijo zakonci pod isto streho s svojimi starši, se morata tako mož kot žena vsaj psihološko, kot tudi prostorno ločiti od roditeljev. Sicer bo težko ohraniti harmonijo. In to ni lahka stvar. Kot otroci smo močno navezani in odvisni od očeta in matere. Kot mladostniki pa se moramo vedno bolj razvijati v samostojnost življenja. To ne gre brez bolečin na obeh straneh. Vem za več primerov, ko ima partner občutek, da njegovo mnenje ali besede ničesar ne veljajo. Toliko odločitev pade brez njegove vednosti. Starši, ki so lastniki hiše ali podjetja, odločajo prej ko slej po svoje. Imajo veliko dobrih predlogov za poročene otroke, kako naj živijo, kako naj delajo. Ta navezanost je še večja takrat, če je kdo izmed staršev izgubil lastnega zakonskega partnerja. Mnogokrat so starši uničili zakon lastnemu otroku, čeprav so hoteli pomagati. Pri tem so spregledali, da jemljejo otrokom možnost lastnega odločanja in odgovornosti. In tako je bil njihov otrok bolj na strani svojih staršev kot na strani svojega partnerja. A tudi mož sam lahko ustvari v ženi občutek manjvrednosti ali nepomembnosti, če jo ves čas primerja s svojo materjo: »Moja mama je znala kuhati, ona je imela v hiši pač red.« To stalno primerjanje je zelo žaljivo. Dragi poslušalci! V vsakem skupnem življenju so konflikti. Zato je trebe v takih primerih iskati dialog. Potrebno je, da se ta škodljiva odvisnost ne zamolči. Le resnična beseda omogoča odpuščanje in spravo. Zakonci naj svoje starše spoštujejo, ne smejo pa jim dopuščati, daj kontrolirajo ali zanje odločajo. Kljub temu pa je treba, da upoštevajo potrebe in občutke staršev. Ti so ali bodo dedki in babice njihovim otrokom. In dober odnos do staršev je nepoplačljiv blagoslov za vnuke.

Petek, 1.6.2012Pregovor pravi: »Prijatelje si lahko izbiraš, sorodnikov si ne moreš izbrati.«
Predvsem tistih ne, ki jih dobiš kot dar, ko se poročiš. To ne mislim v negativnem pomenu, celo obratno. Slišal sem od neke žene, ki je pokopala svojo taščo,kako sta se spoštovali in dobro razumeli – bolj kot z lastno materjo. V spomin mi pride tudi mlad mož,ki je trdil, da se je od vseh sorodnikov najbolj razumel s svojo taščo. Nikdar se nista resno skregala. V zakonskem in skupnem življenju je velika umetnost najti ravnotežje med bližino in distanco, med stvarmi, ki jih odločamo, delamo in praznujemo skupino, in katere živimo sami. Vsakdo prinese svoj kovček navad in način življenja v zakon, pa tudi v večji krog sorodnikov. Naša družina naj je oblikovala, zato smo si zelo različni. Imamo pa tri različne cvetlice našega življenjskega vrta. To so lepe rože odkritosti, dobrote in radodarnosti, rože vere in molitve in zelišča spoštovanja in odpuščanja. Vse to smo prinesli s seboj, če smo odraščali v dobri družini. To moramo gojiti naprej v lastni družini in med sorodniki. Kot drugo pa raste v vrtu trava in okrasni grmi. To so nevtralne reči, ki jih lahko tudi opustimo, spremenimo ali prilagodimo. Sem spadajo standardne službe v hiši, na vrtu; potem način praznovanja Božiča, rojstnega dne ali poroke, kultura ob nedeljah ali mizi. To niso Božje zapovedi temveč človeško običaji. Zato jih lahko različno obhajamo, zaradi tega se ne podre svet. Vsak izmed nas pa je prinesel iz svoje družine tudi plevel in trnje ali koprive. To pa so boleče stvari,ki ranijo druge. Sem sodijo: negativen zgled staršev, pomanjkanje nežnosti, stalni prepir, zaprtost in preklinjanje, alkoholizem, beg pred rešitvijo konfliktov ali ločitev. Nehote se zgodi, da ponovimo napačno ravnanje staršev. Dober partner in dober zakon je lahko za takšnega človeka kraj zdravljenja. Včasih dobijo v svoji družini to blagodejno skupnost, ki so jo v lastni družini pogrešali. Predvsem pa je potrebno, da zavestno odpustimo vsem članom družine, iz katere izhajamo.