Petek, 19.2.2018

Bodi celovit človek (Anselm Grün)

Zaupaj ljubezni, ki jo ljudje vzbudijo v tebi. Zaupaj ljubezni, ki jo čutiš do prijatelja in prijateljice. V vsaki ljubezni je nekaj pristnega in čistega. V vsaki človeški ljubezni, najsi je še tako oklepajoča, je nekaj čiste božje ljubezni. Pusti, da se te v srcu dotakne ljubezen, ki ti prihaja naproti ali v tebi vzplamteva. Pri tem se te dotika Bog sam.

Ljubezen je odločilna resničnost našega življenja. V tvoji ljubezni, najsi je še tako pomešana s posedovanjem in polaščanjem, vselej zasveti tudi duhovna ljubezen, ki izpolni tvoje najgloblje hrepenenje po ljubezni. Zaupaj svoji ljubezni, vendar ji pojdi tudi do dna, da boš tam našel Boga, ki je njen pravi vir. In sledi svoji ljubezni do konca. Tedaj te bo pripeljala k Bogu, ki ne samo, da ljubi kakor mi, temveč je ljubezen sama.

Četrtek, 18.2.2018

Narava bi morala biti naš največji učitelj. Narava nas uči, da se edina stvar, ki jo resnično posedujemo, razteza od temena naše glave do podplatov nog. To smo mi sami, ne stvari. Vprašajmo se: Kaj je tisto, kar je zares pomembno? In ne pozabimo, čudovit svet bo živel naprej, z nami ali brez nas. Skratka: največja vrednota smo mi sami. Naredimo iz sebe nekaj najboljšega, nežnega, čudovitega … Ko znova odkrijemo našo enkratnost, ko se začnemo spet spoštovati, ljubiti in ko ugotovimo, da vse stvari izhajajo iz nas, se lahko spet začnemo razdajati. Šele tako bomo lahko ljubili tudi druge. Šele tako bomo spet ugotovili, da je življenje preveč pomembno, preveč enkratno, da bi ga preživeli v trpljenju, strahu, jezi, zaskrbljenosti.

(Dragan Potočnik)

Sreda, 17.2.2018

Dnevno lahko opažamo, kako se veča razlika med bogatimi in revnimi. Najbolj vidno postaja siromaštvo v večjih mestih.

Moj prijatelj Dominik je v zadnjih mesecih precej potoval po svetu. Nazadnje, ko si je pogledal Azijo, sploh pa mesto Kuala Lumpur, se je odločil, da posname kratek film z naslovom “1 mesto 2 sveta”.  Opazil je razliko med revnimi in bogati, ki je bila ogromna. Tudi pri nas na Koroškem, predvsem pa na Dunaju sem opazil, da je mnogim ljudem bivališče le klop v parku. Sigurno to niso samo leni ljudje, temveč taki, ki so padli skozi vsa socialna omrežja, čeprav se avstrijska vlada še itak precej zavzema za brezdomce.

Bodimo hvaležni za dom, za družino in dobre prijatelje. Hvaležni in veseli, kakor otroci, ki dobijo prvič velikanjsko kepico sladoleda.

Torek, 16.2.2018

Kaj je sveto, ne učimo v šolah. Če bi učili, potem ne bi bilo toliko nasilja, tekmovalnosti, potrebe po pozornosti, dokazovanju da smo dobri in najboljši in najlepši. Sprejeli bi drugega in ga spoštovali v vsej njegovi raznolikosti in videli v njemu podobo Jezusa ali Marije.

Vendar naš um temu nasprotuje. Loči nas na dobre in slabe ljudi, bele in črne, revne in bogate, izobražene in neizobražene, modre in nore, svete in nesvete, begunce in tujce, kriminalce in svetnike. Iz te ločenosti pa izvirajo vojne, sovraštvo, nasilje, hierarhija, globalna apatija in nespoštovanje življenja kot svetega. Če bi vsak izmed nas doživel božansko povezavo, jo gojil in jo vsak dan živel v svoji resnični povezanosti z vsem kar nas obdaja, potem bi zagotovo živeli v svetu sočutja in ljubezni, resnice in sprejemanju vseh različnosti, ki nam jih ponuja bogastvo vsega ustvarjenega v Bogu.

(Dragan Potočnik)

Ponedeljek, 15.2.2018

Dve besedi sta pomembni: tišina in molk.

Tišina nam je dana. Cerkev je tiha. Ko se vsedemo vanjo, nas obdaja tišina.

Tudi gozd je tih. Ob sprehodu skozi gozd lahko začutimo zdravljivo tišino. Šum gozda, žuborenje potoka, petje ptic. Vse to ne moti tišine, šumi narave celo dopolnjujejo tišino. Tišina, ki nas obdaja, nas povabi, da postanemo sami tihi. Čutimo, da je neprimerno motiti tišino v gozdu s hrupom radija ali česa podobnega. Zaznavamo hrup kot umazanijo tišine.

Molk pa je nekaj pasivnega. Držim jezik za zobmi. Enostavno ne govorim. Le molčati pa ne zadostuje, tudi svoje misli moram spraviti do molka. To pa je veliko težje.

(Anselm Grün)

Nedelja, 14.2.2018

V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni.

(Dragan Potočnik)