Jakob Krobath
Nedelja, 16. 12. 2018
Pred kratkim sem bil na koncertu Paula McCartneyja na Dunaju. Imel sem karto preveč, ker mi je znanka odpovedala v zadnjem trenutku. Njeno karto sem že prodal naprej, ampak tudi kupec potem ni prišel in tako sem bil izpostavljen tveganju, da ne prodam karte, ki je stala 250 evrov. Jezen sem bil ter tudi malo obupan. Po nekaj absurdnih ponudbah (nek gospod mi je hotel dati 50 evrov za karto) sem našel moža, ki je sedel v invalidskem vozičku, in njegovega sina, oba sta bila velika oboževalca Beatlov. Mož je imel srečo in imel karto, njegov sin pa ne. Za sina, ki je že obupal, da bo kdaj Paul McCartneyja videl v živo, sem bil kot blagoslov in seveda je bil tudi on blagoslov zame.
Na poti nazaj k vrsti sem potem še srečal zelo dobro prijateljico, ki je že leta nisem videl. V tistem dnevu sem se naučil: Včasih je najhujše, kar se ti lahko zgodi, najboljše, kar se ti lahko zgodi. Če me ne bi prvi gospod pustil na cedilu, pravi oboževalec ne bi videl Paula v živo, jaz bi pa bil bolj spredaj v vrsti in tako ne bi srečal svoje prijateljice. Po koncertu sva še šla na kozarec vina k njej. Frustracija, ki sem jo prej čutil v sebi, je bila že dolgo mimo.
Ponedeljek, 17.12.2018
V zadnjem času sem veliko razmišljal o tem, kaj je moj namen v življenju in zakaj sem bil poslan na ta svet. Nisem pričakoval in tudi nisem dobil dokončnega odgovora. Razen majhnih znakov, da moj obstoj ni brez pomena.
Primer: Danes zjutraj sem se dobro zbudil, prijazen sem bil do sprevodnika na vlaku in se mu nasmehnil. Veselil se je in njegove razpoloženje se je dvignilo, zato je bil preostanek dneva bolj prijazen.
Nekateri bi lahko rekli: "Na svetu je veliko ljudi in s tem, da si enemu človeku polepšal dan, nisi polepšal sveta." Ampak, če bi vprašali sprevodnika, bi rekel, da sem polepšal ves svet . Kot je Superman nekoč dejal: "Ne osredotočaj se na reševanje človeštva. Osredotočaj se nato, da rešuješ eno osebo. Ter še eno."
Torek, 18.12.2018
Nekoč je bil pav, ki je bil nezadovoljen s svojim grdim glasom. Dan za dnem se je pritoževal in našel je vedno nove razloge, zakaj je njegov glas kriv za vse, kar mu je v življenju šlo narobe.
»Res je, da ne moreš peti«, je rekel jazbec, ki je šel mimo »ampak poglej se enkrat, kako si lep.«
»Ah, kako dobra je vsa lepota«, je tožila pobita ptica, »s tako neprijetnim glasom!«
»Poslušaj«, je odgovoril jazbec, »vsakdo ima posebno darilo. Ti imaš lepoto, slavec ima svojo pesem, sova ima dobre oči, orel ima svojo moč. Tudi če bi imel prijeten glas, bi se še vedno pritoževal nad neko drugo stvarjo.«
Sreda, 19.12.2018
Kmet je peljal konja in osla na tržnico, oba enakomerno naložena. Ko so že imeli dober del poti za seboj, so se oslu zmanjšale moči. "Oh," je prosil konja: "Ti si veliko večji in močnejši od mene, tebi ni težko prenašati. Vzemi nekaj mojega bremena, drugače bom omedlel."
Trmasti konj je zavrnil: "Imam svoj delež in to je že dovolj, kar nosim."
Žalosten in izčrpan od napora se je osel vlekel naprej, dokler se ni dokončno zrušil in umrl.
Ni bilo druge možnosti, kot da je kmet spravil vso breme na konja, in da bi dobil nekaj od osla, je še odrl oslovo kožo in jo položil na hrbet konju.
Prepozno je konj obžaloval svojo trmo. "Z malo truda", se je pritožil, "bi lahko vzel majhen del bremena od osla in ga rešil pred smrtjo, zdaj pa moram nositi vso njegovo teže ter še njegovo kožo."
Pomagaj zgodaj, kjer boš lahko, preden da ogenj udari tudi tvojo streho.
Četrtek, 20.12.2018
V majhnem mediteranskem pristanišču leži v svojem čolnu reven ribič. Dobro oblečen turist pride mimo, naredi nekaj fotografij, da človeku cigareto in se začne pogovarjati z njim. „Koliko rib ste ulovili danes?“, sprašuje ribiča. „Ne preveč“, mu odgovori, „ampak je dovolj za nekaj dni. Zadovoljen sem s svojim ulovom.“
Turist navdušeno mu pove, kaj bi ribič mogel doseči, če bi spet šel v morje. Ulovil bi več rib in zaslužil več denarja. Lahko bi kupil več čolnov, zaposloval druge ribiče in zaslužil še več denarja. Na koncu bi postal tako bogat, da bi se lahko udobno upokojil in bi lahko ležal v čolnu v pristanišču.
Ribič se smeje in odvrne: "Tudi zdaj lahko to storim".
Petek, 21.12.2018
Nekoč sta živela vrtnar in njegova žena. Nekega dne sta se odločila, da bi zasadila drevesa. Drevo, ki pravzaprav sploh še ni bilo drevo, je ljubilo toploto sočnih žarkov. Kmalu je drevo spoznalo, da če raste nekoliko bolj levo, bi imelo več sonca. Vrtnar je bil zgrožen: »Drevo, ki raste krivo? Na mojem vrtu?« Njegova žena se je strinjala: »To ne more biti!« Tako sta odrezala krive veje drevesa.
Drevo je jokalo. Vse kar je hotelo, je bilo malo več sonca. »Dobro«, si je mislilo drevo, »potem pa hitro rastem navzgor.« In tako je storilo. Vrtnar in njegova žena sta to kmalu opazila. »Tako hitro drevo ne sme rasti.«, je rekel vrtnar. Žena se je strinjala: »Drevo mora rasti počasi!« Tako sta odrezala najvišje veje drevesa.
Drevo je spet jokalo in postalo trmasto. »Potem pač rastem v širino,« si je reklo. Tudi to ni ostalo dolgo neopaženo. Tako sta vrtnar in njegova žena odrezala veje, ki so bile najbolj oddaljene od debla.
V tej noči drevo ni jokalo. Ni imelo več solz. Vrtnar in njegova žena sta bila ponosna. »Tako lepo in pridno drevo«, je rekel vrtnar in njegova žena je prikimala.
Toda kmalu je drevo prenehalo rasti in na koncu je preminilo.