Nedelja, 7. januar 2024

Z veseljem smem biti z vami ta teden, ko se novo leto ogreva že sedem dni. Naj začnem kar spet po svoji navadi s pesmico z naslovom pot:

pot

mi kažeš

iz blodnjaka

zastarelih misli

in navad

v jasnost svetlobe

Ali si lahko predstavljate, kako hodite po poteh blodnjaka, labirinta? Begate sem in tja in ne vidite, kako bi prispeli do cilja. Nekateri bi našli rešitev takoj, drugi pa bi iskali in iskali. Ure, dneve, leta. Blodnjak zastarelih misli, kako najti pot iz njega? Ali tudi zanje položi Ariadna tisto nitko, ki jih vodi v prostost? In katere so te zastarele misli? Včasih si mislimo, kako da nismo v redu, da nismo dovolj pridni, dovolj skrbni, dovolj športni, dovolj ... no nekaj vedno najdemo, kar ne ustreza pričakovanjem. Tako si vsaj domišljamo. Kakšno rešitev bi vsebovala Ariadnina nitka? In kje bi jo našli? Jaz včasih v takih situacijah sedem nekam, kjer sem sama, in se vprašam, kaj se z mano dogaja, da sem tako nezadovoljna. Pa se mi oglasi tanek glasek v notranjosti srca, ki mi pravi: »V tem trenutku si v redu prav taka, kot si sedaj!« Takrat mi odleže in na obrazu čutim, kako se sprostim v rahel smehljaj. Notranji glas mi kaže pot iz blodnjaka nepotrebnih misli in navad, kakor pravi pesem, in pelje v jasnost svetlobe. Poskusite tudi vi! Poslušajte svoj notranji glas, kadar se nenadoma znajdete v labirintu.

Ponedeljek, 8. januar 2024

Naj vas popeljem v novi teden z mislijo, ki sem si jo, kakor to pač vem in znam, sestavila v obliki pesmi z naslovom:

uresničitev

naše želje

naše vizije

lebdijo v višjih svetovih

od tam kaplja uresničitev

v prsteno obliko.

Nekako imamo občutek, da so vizije nekaj za sanjače. In sanje ob belem dnevu so nekaj, kar ne spada v ta današnji realni svet. Spomnim se dijaka, ko sem še poučevala na gimnaziji. Zdelo se mi je, da kar ne more slediti pouku angleščine in da samo sanja pred se. Takrat sem mu nehote in nenamenoma zaželela, da bi se njegove sanje uresničile, namesto da bi ga kaznovala, kakor je to bila včasih naloga učiteljev. Danes vem, da sem imela prav. Angleščina ni zasedla glavnega mesta v njegovem življenju, ne, postal je odličen umetnik, ki je danes znan daleč preko Koroške. Naše sanje niso zaman. Nekako se nam zdi, kot da lebdijo nekje v višjih svetovih, da ne spadajo sem v realnost našega vsakdanjega življenja. Znanstveniki, ki se ukvarjajo s kvantno fiziko, pa vedo, da se naše želje, naše sanje uresničujejo, če jih občutimo z možgani in srcem, racionalno in emocionalno. Torej sanjajmo sanje o lepem svetu in svet bo postal lep, tak, da nam bo všeč.

Torek, 9. januar 2024

Moja današnja pesem ima naslov pogled.

pogled

kadar te pogledam

z zlobnimi očmi

najbolj ranim sebe

mene najbolj zaboli

In kaj želim povedati s to pesmijo? V raznih pregovorih najdemo isto misel. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. Ali: Kakor kličeš v gozd, ti bo odmevalo. Nismo vselej dobre volje in tudi nismo vselej prijazni do drugih. Kadar srečamo sošolke ali sošolce, sosede, kolegice, nismo vedno pripravljeni pozdraviti z nasmehom. Če se spomnim dni, ko sem bila še sama učenka, me kar strese misel na moje nagrbančeno čelo in prazen pogled. Ni lahko biti mlad in ni lahko biti star. A misel, da moje obnašanje sproži val, ki odmeva v vseh okoli mene, me krepi. Ne širim samo slabe volje, tudi dobro voljo se da deliti. Zato predlagam eksperiment. Kadar se srečamo z ljudmi, s katerimi ne bi radi »skupaj jedli češenj«, dajmo, nasmehnimo se jim. Naš smeh bo odmeval. Ali bomo to čutili mi ali pa kdo drug. Izgubi se dobra volja gotovo ne. To je v mojih očeh zakon, ki preprosto velja, čeprav se nam zdi neverjeten, ker prelep in preveč preprost. Torej nasmeh in ... in ... nekomu bomo olepšali dan!

Sreda, 10. januar 2024

Moja današnja pesem ima naslov »modrost«

modrost

se ne dviga

domišljavo

deli se prijateljsko

na vse strani

Prepričana sem, da tudi vi občutite isto kot jaz, če vam nekdo tako od zgoraj soli glavo. Če je tako zelo pameten in vse ve bolje in vas hoče o svojem „boljšem“ nujno prepričati. Tudi meni in verjetno tudi tebi se zgodi, da se sam sebi zdiš zelo pameten, da si o svoji „modrosti“ prepričana. In potem misijoniramo in prepričujemo z dvignjenim kazalcem, češ, če tega ne boš verjel, nisi tako pameten kakor jaz, nisi tako razgledana kakor jaz. In prav tu je največja napaka v mišljenju. Kdor je resnično moder, ne bo vzvišeno pridigal, ne bo govoril tako, kot so včasih govorili s prižnice. Dandanes tega hvala Bogu ni več, če pa je še kje tako, vsaj ne tako pogosto. Vsak, vsaka izmed nas je na svojem področju moder, modra. Kadar hočem jaz nekoga o nečem prepričati, se moram zavedati, da tudi on, ona lahko z mano deli svoje misli in svoje spoznanje. Kako dragocen je vsak izmed nas. Koliko miselnih biserov skriva vsak/a izmed nas v sebi. Pogovori naj bi bili neke vrste „flow“. Ne zamerite, da tu uporabljam tujko. Prelivali naj bi se od enega do drugega. „Flow“, prijetna izmenjava misli in besed. Pogovor naj teče prijateljsko, iz oči v oči. Kako dragocen je svet, kjer se upošteva pravilo, ki ga izražam v svoji pesmi, da se modrost ne dviga domišljavo.

Četrtek, 11. Januar 2024

Naj vam danes za dobro jutro zapojem čisto kratko pesem:

Danes je najlepši dan,

lalalalala!

Danes je najlepši dan!

Vedno spet imam to srečo, da prenočujeta pri meni moji dve vnučki, ki obiskujeta vrtec v Šentpetru. Ko se prebujamo, torej v prvih minutah novega jutra jima včasih zapojem pesem, ki sem jo zapela vam. In ker poznata to pesem v nemški originalni inačici, jo v drugi rundi kar zapojeta z menoj. In veste, potem je res njima in meni dan najlepši. Menda je celo znanstveno dokazano, da oblikujemo svoj dan v prvih minutah, prav ko se zbujamo. Še deževen dan se nam zdi manj otožen, če ga pozdravimo z dobro voljo. Ko smo se letos srečali na povabilo organizatorke duhovnih misli, Rezke Partl, v Mohorjevi, nam je predavateljica dr. Alenka Höfferle-Felc svetovala, naj svojo duhovno misel začnemo tako, da že v prvih besedah opozorimo nase z elanom. Poslušalke in poslušalci naj z veseljem in radovednostjo prisluhnejo. Prve besede v pozdravu, prve besede pri srečanju, prve besede pri govoru. Želim sebi in vam, da širimo navdušenje za nov dan, za nov pogovor in za vsako novo nalogo, ki smo si jo priklicali v svoje življenje. Hvala za vašo pozornost! Morda pa se srečamo še jutri, če boste želeli.

Petek, 12. 1. 2024

Moja današnja pesem govori o podvigu.

podvig

kadar se vržem

na tla

in ne najdem rešitve

me dvigneš

više

kot kdaj poprej

Za sabo imamo Božič, praznik luči, ki zasveti v najtemnejšem času leta. Lahko si razlagamo ta čas takole: ko je noč najdaljša, nam zasije luč. Kolikokrat se nam pripeti, da blodimo sami v taki temni noči. Da se nam zdi življenje neznosno, da so vsi ljudje okoli nas neznosni, da smo sami neznosni. Da ne najdemo rešitve za svoj problem. Da smo enostavno na tleh. In prav takrat smo rešitvi najbližji. Če si priznamo, da sami ne zmoremo več, je čas, da prosimo za pomoč. Takrat je čas, da postanemo ponižni in najdemo pot k molitvi. Tam zgoraj nekje je nekdo, ki nam v najhujši stiski vedno pomaga. Nekdo nas pozna, ve za vsako solzo, za vsak zdihljaj, ja tudi za jezo in morda celo preklinjanje. Verjemite mi, nekdo vam ponudi roko, vas dvigne in potem najdete rešitve, ki presegajo vaš problem. Ki vas napravijo močnejše in boljše.

Naj svoje duhovne misli tega tedna končam s pesmijo, kakor sem vsako jutro tudi začela.

Padam, padam, padam,

v Božjo dlan.

Nad mano nebo,

pod mano morje.

Zvezde na nebu,

zvezde na dnu morja.

In vsepovsod Mir,

in vsepovsod Božja dlan.

Naj bo sreča z vami!