Velikonočna nedelja, 9.4. 2023

Želim vam vsem blagoslovljeno jutro Jezusovega vstajenja! Lepo mi je, da sem spet z vami. Naj po svoji navadi začnem s pesmijo:

Spet in spet

te bičamo

te kronamo s trnjem

te pribijamo na križ

Ti pa nas učiš

da si premagal

trpljenje

in smrt

učiš nas

živeti v pomladnem

veselju

Kristus je vstal, vstanimo tudi mi! Ustvarjajmo si svet, kakor si ga želimo na velikonočno jutro, na velikonočni dan. Ustvarjajmo našo Mater Zemljo v zlati luči, v večnem objemu božanske vstajenjske Ljubezni. Naj naša Zemlja odseva kot modri dragulj prvotno misel Stvarnikovo: zemeljski raj. Raj na Zemlji, kjer so vode čiste in se svetijo v soncu, kjer je zemlja čista in zdrava, vrtovi in kmečka polja rodijo zdrave sadove, dovolj za vse ljudi tega sveta, za vsakogar na tem našem svetu. Ustvarjajmo svoje telo, zdravo, čisto in lepo, polno nebeške vstajenjske Moči in Luči, predvsem pa polno Ljubezni do sebe in do vseh okoli nas. V zdravem razkošju vigredne narave si ustvarjajmo zdravo okolje, pa čeprav samo v svoji fantaziji. Naše slike niso zaman. Iz njih nastaja naš novi svet, svet, kakor si ga želimo. Če si ga predstavljamo grdega, umazanega, bomo tudi živeli v grdem, umazanem svetu. Naše misli so ustvarjalne. Vse, kar nas v mislih bremeni vsak dan, se pokaže tudi navzven. Vse, kar nas v mislih bogati vsak dan, se prav tako pokaže navzven, v našem vsakdanjem življenju.

Nesimo vstajenjsko vigredno lepoto v svoj dan, v svoje življenje!

Velikonočni ponedeljek, 10.4.2023

Moje duhovne misli so vizije! Dobro jutro želim na velikonočni ponedeljek vam vsem, ki ste se odločili, da boste teh par minut z mano! Naj začnem s pesmijo, vizijo:

Dovoli mi

sanje

o novi zemlji

o novih nebesih

prav tu pri nas

Dovoli mi

pesem

o novem veselju

o novi sreči

prav tu pri nas

Dovoli mi

sanje

o večni lepoti

o božjem razkošju

prav tu pri nas

zdaj in ves čas

Kdor ima posebne sposobnosti, ima posebne talente. Nekateri krasno igrajo na klavirju, drugi znajo upodabljati zanimive like na odru, spet drugi znajo slikati, da obstrmimo pred njihovimi umetninami. Nekateri imajo talent za vrtnarjenje, potem poznamo tudi imenitne kuharice in kuharje, atletinje in atlete, pleskarje obeh spolov in pa zidarje, ki gradijo katedrale ali nebotičnike. Nenazadnje so še tudi tisti, ki mojstrijo vsakdanje življenje z vsemi njegovimi tukami in pastmi. Kaj pa tisti, ki so bolni, nemočni, priklenjeni na posteljo ali omejeni v svojem malem svetu? Vsem vam, enim in drugim želim povedati, da imamo neomejeno možnost sanjanja pri živem dnevu. Recimo, da ne moremo spremeniti sveta s svojimi rokami, da ne moremo graditi mostov z opeko, kaj pa če jih gradimo v svojih vizijah? Vsak / vsaka izmed nas lahko sanja o lepem svetu, kjer se vsi ljudje razumejo, si podajajo roke, plešejo skupaj, skupaj praznujejo, uživajo dobrote, ki so jim pripravljene v skledah na mizi. O svetu, v katerem hodijo na sprehode v gozd, kjer najdejo vrelec sveže vode. Sklonijo se in se »pofrišajo«, umijejo z mrzlo vodo oči, popijejo par požirkov. O svetu, v katerem se otroci igrajo na travniku, plešejo v krogu in pojejo. Tako lepo je vse to videti z notranjim očesom. Včasih so nam osorno rekli, da naj ne sanjamo. Danes pa vam jaz svetujem: sanjajte, sanjajte o lepih stvareh. ... in vaš svet bo postal lepši, veliko lepši!

Naj se vam današnji velikonočni ponedeljek obleče v najlepšo praznično obleko doslej! Do jutri zjutraj, ko se morda spet slišimo!

Torek, 11.4.2023

Danes vam ob začetku preberem misli znanega poglavarja indijancev, ameriških staroselcev z imenom Sitting Bull:

Bojevniki niso to,

kar si predstavljamo,

kadar slišimo to besedo.

Bojevniki se ne bojujejo na bojiščih,

ker nihče nima pravice,

da bi komu drugemu končal življenje

Bojevnik je nekdo,

ki se žrtvuje v dobro svojim bližnjim.

Njegova naloga je,

da skrbi za starejše,

za tiste, ki se sami ne morejo braniti,

za tiste, ki sami ne morejo skrbeti zase,

in predvsem za otroke,

ki so bodočnost človeštva.

(Sitting Bull, Sioux)

In tu bi želela z vami deliti vizijo o bojevnikih in bojevnicah, vojakih in vojakinjah, predvsem pa o vseh tistih, ki jih pošiljajo v boje. Kako lepo bi bilo, če bi vsi voditelji držav in narodov spoznali, da drug brez drugega ne moremo. Da smo vsi otroci tega planeta, da dihamo isti zrak, pijemo isto vodo in obožujemo isto sonce, luno in zvezde. Vsi, ki ukazujejo drugim, da se morajo bojevati za takozvano domovino, naj v naši viziji opazijo, da na svetu ni meja. Ni treba, da se odpeljejo z raketo v orbit. Zadoščalo bi, da bi z letala ali pa z notranjim očesom videli, kako lepo je tu pri nas, ker rastejo gozdovi na obeh straneh meja, njihove korenine pa se srečavajo globoko v zemlji. Spoznali bi, da so meje samo v zemljevidih. Človek je tisti, ki postavlja ograje in zapornice. Človek jih tudi lahko odstrani. Sanjajmo o tem, kako se ljudje vseh narodnosti in barv srečajo preko meja in si podajo roke, se smejejo in uživajo lepoto te naše ljube zemljice. Lepe sanje, a ne? Se vam ljubi, vsaj za kratko minuto sanjati z mano?

Sreda, 12.4.2023

Bodimo mostovi!

Pa kako to misliš?

Mostovi so iz lesa,

kovine ali betona.

Kako moremo mi biti mostovi?

Ali moremo,

ali znamo

premostiti

nevidne zapreke?

--- Zakaj pa postavljajo mostove? Seveda da povezujejo dve pokrajini med sabo, ki bi jih sicer ena ali druga zapreka ločila drugo od druge. Naj bo to reka, soteska ali prepad. Jaz pa sanjam, da je človek lahko most, ki povezuje preko nevidnih zaprek.

Sanjam o tem, kako šef opazi, v kakšni situaciji je njegov delavec. Nekaj se je pri delu ponesrečilo, ni tistega finančnega profita, kot bi si ga šef lahko predstavljal. Pa ga ne okrega, kaj šele da ga odslovi, mu odpove službo. Šef lahko postane most. Pomaga delavcu / delavki pri tem, kako rešiti situacijo in priti do pričakovanega rezultata.

Sanjam o mamici in očetu. Otrok je polil sok po mizi, morda celo razbil kozarec. Mamica in oče pa prevzameta vlogo mostu. “Saj ni tako hudo, to se lahko vsakemu zgodi.” In že je led prebit in otrok, ki mu je ob tej nezgodi gotovo strašno hudo, se čuti varnega in sprejetega z vsemi lastnostmi, ki jih ima. Celo njegovo nerodnost sprejmeta mama in oče z ljubeznijo. Postala sta most.

Kako pa v šoli? Ali lahko sanjam, da tudi učitelj postane most? Ko šolar v razredu noče sedeti brez kape na glavi, na primer. Ali je šolar falot, ki hoče učitelja izzivati? Morda pa učitelj le najde dostop do njega in razreši njegovo breme, zaradi katerega se je zaščitil s kapo. Bodimo mostovi! Skušajmo odkriti zapreke in jih premostiti. Kako lepa vizija za nas vse za vsak dan! Pa do jutri, če boste sploh še želeli biti z mano!

Četrtek, 13.4.2023

Naj vam najprej preberem svojo pesem, ki sem jo napisala že pred več kot tremi desetletji.

Vizija

Pletem mrežo,

živo mrežo

preko dežel in voda,

da vključim ves svet.

Rdeči, beli, črni in rumeni

si podajajo roke,

šepetajo,

mrmrajo, žebrajo,

kričijo...

Oče naš,

pridi k nam

Tvoje kraljestvo miru -

in reši nas,

reši nas hudega!

Danes pa sanjam o svetu, v katerem se je naša družina razširila. Kjer nismo družina samo tisti, ki smo si v sorodu po krvi ali zakonu. Sanjam o večji družini, v katero smo vključeni, o družini duš, ki se druži in srečava, da se skupaj učimo in si pomagamo v razvoju k dobremu. Vem, da ni vedno tako, ne sprejemamo od članov te razširjene družine samo dobrot – dostikrat se zgodi, da se soočamo z nasprotstvi in izzivi. A prav z nasprotstvi in izzivi rastemo v svojem razvoju in se učimo, kako postati boljši. Nekateri člani naše večje družine nam s svojim obnašanjem pomagajo, da opazimo, kako nismo edini, okoli katerih se vse suče. In nismo edini, ki imamo vedno prav. Tako lahko razvijamo svoje obzorje preko lastnega krožnika. Sanjam o svetu, v katerem opažamo, da je vsakdo, ki ga srečamo na svoji poti in s katerim si delimo ta lepi in razkošni svet, član še večje družine. Vsi mi se sučemo v tem kraju, da spoznavamo skupnost. V tem našem skupnem svetu kraljuje modrost in ljubezen. V teh sanjah smo vsi ljudje na tem svetu ena sama velika družina.

Petek, 14.4.2023

Dovolite, da spet začnem s pesmijo.

HIMNA

Tvoj svet je

pesem iz narave

ki v novo jutro se budi

tvoj svet je

roža na ledenem oknu

ko se snežinka v roki mi stopi

tvoj svet je

smeh novorojenčka

ki v maminem naročju spi

tvoj svet je

himna vsemu stvarstvu

po dolgi noči zazveni

Čeprav je danes čisto navaden petek, imamo celo vrsto vzrokov za praznovanje. Ne samo to, da je pred nami konec tedna, težko pričakovani vikend, v svojih vizijah najdemo še poln koš drugih prijetnih dejstev za praznovanje. Praznujemo lahko z vsemi živimi bitji na zemlji, z živalmi, pticami, ribami. To so sami izrazi svetega življenja, ki je ustvarjeno za nas. Blagoslavljamo lahko vse travnike in polja, gorske vrhove in puščave, studenčke, potoke, reke in morja, vse stvarstvo, ki je namenjeno ljudem v razvedrilo. Uživamo lahko jutranje vzhajanje in večerno poslavljanje sonca. Občudujemo lahko nebo, jasno in modro, čisto ali okrašeno z neštetimi oblaki. Kadar dežuje, lahko opazujemo, kako sladke kapljice čistijo okolje in obenem jih žejna zemlja vsrkava za novo rast. Ne nazadnje se na lesketajoči se pisani mavrici lahko popeljemo v deželo sanj. Lahko pa tudi praznujemo sami sebe, v hvaležnosti lahko v mislih ali realno objamemo drug drugega, si podarimo prijetno besedo ali nasmèh. Toliko bogastva imamo okoli sebe. Najdemo ga, opazimo ga seveda samo, če ga odkrijemo v sebi. Če je vsa ta lepota navzoča v nas samih. Slabega je videti vsepovsod, o tem je lahko sanjati. A to nikomur ne prinese nič.

Ker se danes poslavljam od vas, svetujem sebi in vam še enkrat: vzemimo si vsak dan vsaj minutko časa za sanjarjenje, za vizije, s katerimi olepšamo sebi in vsem okoli sebe vsaj minuto ali uro, morda celo lahko ves dan.

(Moje misli prosto po Joyel Burbul, 1943 – 2015)