Nedelja, 31. oktobra 2021

Dobro in lepo nedeljsko jutru želim vam vsem, ki se posvečate mojim besedam. Najprej naj izrečem iskreno zahvalo vsem tistim, ki ste mi dali vedeti, da radi poslušate moje prispevke. Potrudila se bom, da vam bom tudi v teh dneh povedala kaj pametno veselega.

Nekateri praznujejo danes Halloween, drugi se jezijo, češ vse moramo prevzeti od neumnih Američanov. Prvotno pa gre tu za star praznik, ki so ga poznali najprej na Irskem. Beseda Halloween pomeni pravzaprav SVETI VEČER. Oziroma bolje, večer pred praznikom Vseh svetih. In zakaj potem tiste grozljive maske in buče? Najbrž bi radi z njimi pognali v beg vse, kar je strašnega, kar njih oziroma nas ogroža, vse, kar nam povzroča bolečine in neprijetnosti, skratka vso temo. Če razumemo Halloween tako, potem smo našli razlago, ki jo lahko sprejmemo. Morda pa nam uspe, da prestrašimo in preženemo vse hudo, še preden nas doseže. Kaj pa, če bi se že danes veselili na praznik vseh svetnikov? Kaj če bi premišljevali o stvareh, ki nas razveselijo, nas blagoslavljajo? Ni še dolgo, kar je odšla meni ljuba oseba domov tja v božje naročje. Kaj če je zdaj med svetimi? In mi pošilja žarke veselja in sreče prav iz božjega naročja? Imate tudi vi koga, ki vas blagoslavlja z onstranstva?

Ponedeljek, 1. november 2021

Danes pa dan vseh svetih! In veste kaj? Zame so vsi, ki so odšli s tega sveta, sveti, blagoslovljeni, vsi so doma v božjem naročju. Vsak izmed njih se je trudil po svoji vesti in zavesti, da najbolje opravi svoje naloge, dokler je še v človeški obleki. Prepričana sem, da naš nebeški Oče sprejme vsakogar z odprtimi rokami, kakor je oče sprejel izgubljenega sina, ko je ta prišel domov. Ja celó gostijo mu je pripravil in če se ne motim, mu je podaril lepa oblačila in celo prstan. Tako se spominjam prilike iz svetega pisma. In kaj pa je napravil dobri pastir s tisto ovco, ki mu je ušla in se odmaknila od urejene črede? Ali jo je kaznoval? Ne, ne! Dobro vemo, da je zaradi nje pustil vse ostale ovce same in šel iskat tisto eno. To je ljubezen. To je prava ljubezen. Kdo izmed nas je torej svetnik in kdo je grešnik? Kaj bi rekla oče izgubljenega sina in dobri pastir? Kazni bi ne poznala. Nikogar ne bi kaznovala. Kadar kaj zgrešimo, se kaznujemo sami. Mi sami smo tisti sodniki, ki si ne prizanašamo. Lahko pa smo tudi prizanesljivi sami s sabo, prizanesljivi pa tudi do vseh ljudi okoli nas. Kaj če bi bili mi vsi vsaj malo svetniški? Svet bi bil dosti lepši, če bi se preprosto imeli radi!

Torek, 2. november 2021

Danes praznujemo Dan vernih duš, ljube poslušalke in dragi poslušalci! Dobro jutro vam vsem! Ali smo tudi mi tiste verne duše, katerih spomin obhajamo danes? Ali se nahajamo tudi mi v vicah? Ali celo v peklu? Kakšno vsakdanje življenje pa si ustvarjamo? Ali se kaznujemo, se kritiziramo, govorimo slabo o sebi? Ali kaznujemo druge, kritiziramo druge, govorimo slabo o drugih? Tako da ustvarjamo vice ali pekel še tistim, s katerimi imamo opravka vsak dan? Vsak trenutek se lahko odločimo sami za pekel, vice ali nebesa. Včasih nam tisti pekel de celo dobro. Treba se je znebiti nečesa, kar nas moti. Včasih so tudi vice potrebne. Lahko se zunanje ali notranje očistimo vsega, kar nas bremeni. Le dajmo, čistimo sebe in svoj svet. A potem je čas, da širimo ljubezen, se pobotamo s tistimi, s katerimi smo se skregali. Potem je čas, da ustvarjamo nebesa, delimo lepoto z vsem svetom. Lepote najdemo vsepovsod dovolj. Lahko si izberemo in delimo, kolikor lepega želimo. Ali ni to razkošje vredno deljenja? Bridkost pekla in vic lahko vsak dan sami spreminjamo v polnost lepote! Začnimo danes pa ...

Sreda, 3. november 2021

Tokrat začnem z besedo ubuntu. Ubuntu je beseda, ki jo uporabljajo zulujski afriški narodi. Gre za miselnost spoštovanja, priznanja in ljubezni do bližnjega. Predvsem pa gre za notranjo držo skupnosti. To torej ni samo beseda, to je občutek in pozitiven odnos do soljudi, občutek, da smo vsi povezani. Napotek za uspešno vsakdanje življenje.

Naj vam prikličem v spomin zgodbo o otrocih, ki sedijo v krogu. Vsak ima v roki žlico, v sredini pa je velika skleda, polna najokusnejših jedi. Vsak otrok lahko seže v skledo in si nadeva dovolj dobre hrane na žlico. Edina zapreka je ta, da so ročaji žlic predolgi. Otroci sicer z lahkoto dosežejo hrano v skledi, toda potem si je ne morejo dati v usta, žlice so predolge. Po principu ubuntu se vsak otrok seveda takoj znajde, s tem da ponudi hrano na žlici otroku, ki sedi njemu nasproti. Tako je kmalu vsak sit. Rečimo tako: v skupnosti je moč! In malo ljubezni do bližnjega in seveda zaupanja naj bo tudi zraven.

Četrtek, 4. novembra 2021

“Vsi smo obiskovalci v tem času, na tem prostoru. To je kraj, ki ga samo prepotujemo. Tukaj smo, da opazujemo, se učimo, rastemo in ljubimo…In potem se vrnemo domov.” Tako pravi pregovor avstralskih domorodcev. V mojih mladih letih smo le redko slišali o narodih, plemenih, ki živijo izven naše tako imenovane “visoke civilizacije”, o domorodcih. Danes vemo, koliko nam imajo ti dragoceni prebivalci naše Zemlje povedati. Večinoma so si ohranili povezanost z božanskim svetom in temu odgovarja tudi njihov način življenja. Kjer naš “moderni” človek ni posegel vmes, je ohranjena še tista pristna povezanost z Bogom, o kateri nam govori sveto pismo. In kjer naš moderni človek še ni posegel vmes, je ohranjena še povezanost z naravo. Morda vam je znano, da so tudi naši predniki Slovani, ki so pred pokristjanjevanjem živeli tu v naših krajih, častili drevesa in studence kot nekaj živega, kot nekaj svetega. Kako lepo bi bilo, ko bi danes spet lahko širili to miselnost med nami. Narava je nekaj živega, svetega. Človek naj bi se ji bližal z globokim spoštovanjem in čaščenjem. Dandanes že obstajajo tudi tu pri nas takšna gibanja, ki gojijo to miselnost in jo širijo tudi tu med nami. Kako lepo bo, ko bo narava spet zaživela in vzcvetela v vsej svoji božanski lepoti. Tako kakor je bila ustvarjena v paradižu. Skupno nam mora uspeti, da si ustvarimo spet prvotni paradiž. Tam smo namreč doma!

Petek, 5. november 2021

Kar hudo mi je, da je danes že petek in s tem zadnji dan, da sem z vami! Lepo in dobro jutro vam želim! Naj začnem z zgodbico o profesorju, ki je v veliki dvorani razdelil svojim študentom balone. Vsak je moral svojega napihniti in nanj zapisati svoje ime. Potem so vrgli te balone v dvorano in jih pomešali. Dobili so nalogo, da v petih minutah spet poiščejo vsak svojega. Nastala je zmešnjava in nihče ni našel svojega balona v danem času. Profesor je posegel vmes. Svetoval je, da naj vsak študent seže po najbližjem balonu in ga da tistemu, čigar ime je zapisano na njem. V najkrajšem času je vsak dobil svoj balon. To zgodbo sem nekje slišala in ne poznam avtorja. S tem da je imel vsak študent svoj balon, pa zgodba še ni končana. Seveda vsebuje tudi lepo misel. Balon ponazarja srečo. Če bomo iskali le svojo srečo, jo bomo težko našli. Če pa skrbimo za to, da osrečujemo druge, nam bo sreča naklonjena v najkrajšem času. Naš svet je bolj povezan, kot si to lahko predstavljamo. To, kar storimo našemu bližnjemu, storimo samemu sebi. Ali se vam to ne zdi znano? Morda pa gremo iskat besedila, ki govorijo o času pred približno dvatisoč leti. Vse je nekoč že bilo rečeno. Čas je, da si to spet pokličemo v spomin. Ne kopljimo drugim jame, saj pademo vanjo mi sami. Če pa širimo srečo in veselje, ga bomo deležni tudi mi. To je pač zakon, ki velja na naši zemlji, neglede na to, ali verjamemo ali ne. Upam, da sem vas lahko vsaj malo osrečila s svojimi duhovnimi mislimi!