Nedelja, 3. februarja 2019

Dobro, zlato nedeljsko jutro vam želim. Hvala vam, da ste mi dali priložnost zvočnega obiska v vaših domovih!

Vedno spet vam bom pripovedovala o raju, v katerem lahko bivamo. Tudi če se ponavljam, ali s tem da se ponavljam, vam hočem objasniti, kako zelo mi leži pri srcu dejstvo, da lahko tudi mi uživamo raj na zemlji, kakor nam ga je obetal zbor angelov ob Jezusovem rojstvu. Raj je zame nekaj konkretnega. Naj vam obrazložim: kadar se dobro počutim, kadar sem sproščen / sproščena, kadar me ničesar ne bremeni, se zavedam, da sem v rajskem razpoloženju. Ta občutek si pa lahko zavestno ustvarim, s tem da sprejemam in izžarevam ljubezen.

Dovolite, da vam preberem eno svojih meditativnih pesmi:

Sreča

Kaj je sreča?

Ali lahko ta trenutek uživamo?

Ali lahko ves svet veselo pozdravljamo?

Ali lahko v življenju

med dobrim ali slabim izbiramo?

Sami lahko odločamo,

ali v življenju plešemo ali pa trpimo!

Sreča je v nas -

Vsem nam je lahko lepo!

Naj vas opozorim na pesem Ericha Frieda, Kar je. Se spomnite, od nas odvisi, kako se odzivamo na dogodke okoli sebe. Lahko se jezimo, lahko preklinjamo, lahko obsojamo, lahko tolčemo okoli sebe. Tako si polagoma ustvarjamo pekel tu na zemlji. Kadar pa nam uspe, da se na dogodke odzovemo z ljubeznijo, razumevanjem, akceptanco, nam ostaja prijetni občutek v srcu in tako smo si ustvarili raj na zemlji.

Ponedeljek, 4. februar 2019

Ko sem bila dijakinja na Slovenski gimnaziji, nam je profesor nemščine in slovenščine odlično, zanimivo in prikupno razlagal slovensko, nemško, pa tudi grško, rimsko, francosko in še kako literaturo.

Med drugim smo brali Goethejevo pesem Das Göttliche

Rada bi vam prebrala odlomek, preveden v slovenščino:

Božansko

Človek naj bo plemenit, dober

in rad naj pomaga.

To je namreč edino, kar ga razlikuje od vseh bitij, ki jih poznamo.

Slava neznanim višjim bitjem, ki jih le slutimo!

Njim naj bo človek podoben!

Njegov zgled naj nas uči, kako lahko verujemo vanje.

---

To misel sem nosila sabo v svojih mladih dneh. Biti dober, pomagati, bližati se duhovnim bitjem, ki jih samo slutimo.

Potem smo pri istem profesorju pisali šolsko nalogo, katere naslov sem pozabila. Za vselej pa sem si zapomnila napako, ki sem jo napravila v tistem spisu. Citirala sem drugo največjo božjo zapoved, tisto, o kateri Jezus pravi, da je prvi enaka. Moj citat se je glasil takole: Ljubi svojega bližnjega bolj kakor samega sebe. Bolj kakor samega sebe. In ta bolj mi je profesor prečrtal.

Pravilno se ta zapoved namreč glasi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Najprej moraš ljubiti samega sebe, da lahko ljubiš bližnjega v enaki meri. Če sediš v letalu, ti stevardesa pove, da si moraš v sili sam najprej nadeti masko s kisikom, preden jo pritrdiš svojemu otroku. Najpomembnejše je torej, da se najprej cenimo sami, da spoznamo, kaj vse zmoremo in kakšne božanske talente in moči imamo. Nekateri priporočajo, da si vsak dan zapišemo pet lastnosti, ki jih na sebi cenimo. To je vredno poskusiti in morem si predstavljati, da deluje. Mimogrede bomo zbrali celo vrsto vrlin, ki jih obvladamo in katerih se pri sebi še nismo zavedali. Naslednji korak pa je, da začnemo iskati vrline, dobre lastnosti pri ljudeh okoli sebe. No, naj bo to vaja, s katero si bomo olepšali današnji dan.

Torek, 5. februarja 2019

TI SI TI

Bodi s ponosom to kar si

V sebi nosiš božanske moči

Tvoj uspeh naj te krepi

Naj vsi vidijo

kako žlahtno znaš živeti

Naj vsi spoznajo

da znaš svoja krila razpeti

Naj vsi začutijo tvojo toploto

Naj vsi opazijo tvojo lepoto

Naj vsi vedo

da si to kar si

Dobro jutro, zlato jutro želim vam vsem, ki poslušate koroški slovenski program!

Včeraj sem vam pripovedovala, kako si predstavljam, da naj cenimo sami sebe in kako lahko potem lažje cenimo tudi druge.

Spomnim se neke slovenske učne ure v času, ko sem poučevala na Slovenski gimnaziji. Že takrat mi je bila notranja nuja, da posredujem dijakom občutek, kako so dragoceni. Bilo je to zelo kočljivo prizadevanje, saj je šola prav tisti prostor, kjer dijake kategoriziramo, korigiramo, vzgajamo po svojih predstavah, jih ocenjujemo, kakor mislimo, da je najbolje. To pa je seveda najbolje samo v naših, torej učiteljevih očeh in ne vemo, kako o tem čutijo mladi, s katerimi imamo opravka. Pustila sem torej za trenutek vse te vzgojne metode ob strani in videla vse te lepe mlade dečle in fante pred sabo, ki so imeli vsak svoje probleme, vsak svoje izkušnje, vsak svoje zmožnosti. In rekla sem jim, da naj doma stopijo pred ogledalo in si rečejo, da so lepi, prijazni, veseli, pametni, odlični. Upala sem in še danes upam, da me je kateri izmed njih razumel in zase odnesel vsaj malo pozitivnega.

V svojih učenkah in učencih sem videla božje otroke, božanska bitja, z vsemi lastnostmi, ki jih to božje otroštvo vključuje. Vsak od nas je nekaj edinstvenega. Vsak ima nešteto kvalitet, ki jih nihče drug nima. Eden rad skače in telovadi, drugi rad bere, tretji rad rešuje zamotane probleme, in še kateri, ki rad piše pesmice ali pravljice. Kdo drug rad dela poskuse. Nekateri preprosto radi sanjajo. Spomnim se dijaka, ki je med mojim slovenskim poukom kar pogosto sanjal, namesto da bi sodeloval - in danes - danes je odličen glasbenik in učitelj. Vsak od nas ima v sebi stvarnikove lastnosti, ne vseh, saj potem ne bi mogel biti tu na tem omejenem svetu, a nekaj odličnih ustvarjalnih lastnosti imamo vsi.

Kako lepo je, če znamo ceniti vsakogar, ki ga srečamo. Vsak je namreč nekaj čisto posebnega.

Sreda, 6. februarja 2019

Besede, besede, samo besede

preglasno zvenijo in se prehitro zgubijo

Ob začetku je Beseda

in ta Beseda ustvarja svetlobo in temo.

Ustvarja dan in noč

in jutro in večer.

Ali ima tudi moja beseda

ustvarjalno moč?

Želim vam prijetno jutro in prijetno poslušanje, drage poslušalke in cenjeni poslušalci!

Vsaka beseda, ki pride iz naših ust, sproži mogočen val, ki se širi v vesolje.

Kadar govorimo ali pišemo, nagovarjamo ljudi, s katerimi se srečavamo. Bodisi da govorimo malemu otroku ali pa veliki skupini ljudi, bodisi da pišemo tajno ljubezensko pismo ljubljenemu ali pa knjigo, ki jo bere ves svet. Vsaka naša misel, ki pride na dan, povzroča vibracije prav tako kakor glasba. S svojimi besedami torej lahko ustvarimo čudovito glasbo, harmonije, ki se širijo v vse smeri, ki se dotikajo srca in duše in nas dvigajo.

A tudi neharmonične misli, ki jih izgovorimo ali napišemo, se širijo in povzročajo odmev. Lahko si mislimo, da je ta odmev precej drugačen od prej omenjenega. Lepe besede blažijo, mirijo, tolažijo, vzpodbujajo, krute besede pa lahko kar hudo podirajo samozavest poslušalcev ali bralcev, jih žalijo, razjezijo. Besede nas močno povezujejo na prijeten ali neprijeten način. Sami smo odgovorni zase, za to, kar rečemo in za to, kar poslušamo.

Vsaka beseda ima svojo vrednost. Dobra beseda povzroča v govorcu iste občutke kot v poslušalcu. Kadar so naše besede vesele, širimo veselje v sebi in okoli sebe. Kadar so naše besede polne jeze, širimo jezo v sebi in okoli sebe.

Če se hočemo počutiti dobro, prijetno, je najbolje, da tako tudi govorimo. Lahko opazujemo, kako se naše telo odziva na naš govor. Lahko opazujemo, kako se pojavi v našem srcu, v našem želodcu prijetno topel občutek.

Take besede lahko zdravijo dušo in telo, medtem ko žaljive besede lahko povzročajo slabo počutje. Če nam uspe povedati kup tolažilnih besed, bomo potolaženi mi in potolažili bomo tiste, ki se jih naše besede dotaknejo.

Opazujmo, kakšne besede prihajajo iz naših ust. Imajo namreč večjo moč, kot si moremo predstavljati!

Četrtek, 7. februarja 2019

Dobro jutro, dragi moji! Lepo, da ste zopet z mano. Danes vas bom popeljala v naravo, v raj, v katerem živim. Prebrala vam bom odlomek iz knjige

Polet v moj svet.

Vigred smo že prav težko pričakovali. Sneg je dolgo pokrival naš travnik in čas trebljenja smo morali prestaviti na teden po veliki noči. Končno pa nas je vesna le rešila snega in z možem sva vzela v roke grablje, da odstraniva staro suho travo pa da pogladiva krtine. In glej, vsaka druga krtina je skrivala v sebi celo virtualno vesolje. Ob grabljenju se nama je vedno znova prikotalil z zemljo vred pred noge oreh. Veverice so si pripravile zalogo za zimo in nanjo pozabile. Orehi pa niso bili več trdi in celi. Začeli so že poganjati. Če bi krtine nemoteno pustili na travniku, bi imeli čez nekaj let orehovo plantažo. Iz teh malih lupin bi najprej zlezlo stebelce s korenino in z dvema listoma, in v najkrajšem času bi se razvilo v malo drevo.

Kakšno potencialno razkošje se ponuja tu pred nami. Kakšna blaginja, za katero nismo odgovorni mi ljudje, ne, ponuja se nam sama od sebe. Narava je polna božje moči. Včasih se sredi dela na vrtu zamislim in štejem semena, ki se kotalijo iz makove glavice. Koliko novih makovih cvetov bi lahko zraslo, kakšna eksplozivna lepota je načrtovana v teh malih črnih kroglicah! Obide me neznansko božansko spoštovanje. Kako majhna sem in kako malo vem o vseh bogastvih, ki nam jih nudi narava. In zakaj vam govorim o tem? Iščem lepoto in čar na vseh področjih. V vsem si želim, da bi opazila razkošje, bogastvo, lepoto. Tako si ustvarjam svet, v katerem vladata zadovoljstvo in občudovanje vsake malenkosti.

Za konec vam preberem še pesem, ki naj vam zdaj pozimi pomaga ceniti vsako malenkost.

TIŠINA

Kadar je mirno

slišiš šepet snežinke

in tajno loviš

dragocene utrinke

Zaveš se kraja

v katerem prebivaš

in sprejmeš trenutek

ki ga neskončno uživaš.

Petek, 8. februarja 2019

Dobro jutro vsem vam, ki ste danes z mano, ko praznujemo Prešernov rojstni dan. Zato naj začnem spet kar s pesmijo.

Dovoli mi sanje

o novi zemlji

o novih nebesih

prav tu pri nas

Dovoli mi pesem

o novem veselju

o novi sreči

prav tu pri nas

Dovoli mi sanje

o večni lepoti

o božjem razkošju

prav tu pri nas

zdaj in ves čas

Težko je vztrajati v dobrem, sanjati o lepem, govoriti o prijetnem, ko pa je svet okoli nas izgubil ravnotežje. Če samo pomislimo, kaj groznega se po svetu dogaja, nas morda mine dobra volja in optimizem v nas kmalu zamre. Egoizem prevladuje, tako se nam zdi. Strah pred vsem novim onemogoča sprejemanje tujega. Strah, da bi nam kdo tuji odvzel vse, kar imamo. Strah, da je ogrožena naša eksistenca. Ja, to so naši prainstinkti, ki jih nosimo s sabo še iz časa, ko smo živeli v džungli in je šlo za naše preživetje.

Poglejmo okoli sebe. Kako nam gre res? Nismo lačni, ne zebe nas, imamo tople čevlje in topel plašč, da nas pozimi ne zebe. Ko sem hodila v ljudsko šolo, toplih zimskih čevljev še nihče ni imel. Kaj, če bi se odslej pogosteje zavedali lepih in prijetnih dejstev v našem vsakdanjem življenju? Jutranje kavice ali čaja? Smehljaja na obrazu ljubljenega ali ljubljene? Dobrega zraka, ki ga zavestno vdihavamo, sveže čiste vode, ki jo lahko tu pri nas uživamo? Vseh osnovnih stvari, ki jih lahko z veseljem opazujemo in sprejemamo?

Tako si bomo ustvarjali vsak dan lepši svet. In prav to je moja zamisel. Ko govorim, da lahko živimo vsak dan v raju, imam v mislih prav to: vsakdanje ustvarjanje dobrega počutja, in to zavestno. Kaj je naš prvi občutek, ko se zjutraj zbudimo? „Oh, kako grozen dan je pred mano!“ ali pa „Kaj pa me danes pričakuje lepega, prijetnega?“ Harmonični jutranji občutki nas uvedejo v harmoničen dan. Kadar se zavedamo, kako lepo nam je, nas nič ne more raniti. In tako si bomo vsako jutro ustvarjali nov svet, ki nam je naklonjen, v katerem se da krasno živeti!